A propos, Človek! Diego de Brea in Levstikov Tugomer

Pasijon po Kosovelu: »…Bolj ko gorim, hitreje ugašsam.«

Z vsebino tokratne oddaje A propos, Človek, ki jo pripravljamo in realiziramo s podporo Ministrstva za kulturo RS, smo vas nameravali obogatiti že na tisto sitno, deževno sobotno, ko je godoval Miklavž, prvi od treh menda dobrih mož od trojke, ki ob koncu leta skušajo uravnotežiti dušo in telo, da bosta pripravljena na prihodnje spopade… Tokrat smo pripravili pogovor, katerega vsebina je povezana bolj z značajem pravkar omenjenega sobotnega vremena, ki je bilo prej »tužno« kot veselo, kakršno je hvala bogu danes.

Žalost, tuga – svoje dni povsem slovenski, zanesljivo pa staroslovanski izraz je – ne po naključju – zagotovo povezana z naslovom vsebino in glavnim likom sobotne premiere na velikem odru ljubljanske Drame. In da ne bo pomote: po tej premieri je bilo razpoloženje v glavnem slovenskem gledališču naravnost prešerno.

Tugomerja, tragedijo v petih dejanjih, o kateri govorimo v tokratni oddaji, je napisal Fran Levstik takrat – nekje, pred 140 leti, pred 95-imi leti pa je bila kot prvo delo v slovenskem jeziku krstno uprizorjena na odru, ki je še danes veliki oder v – že dolgo od takrat – ljubljanski Drami. Avtorica priredbe in dramaturginja tokratne postavitve je Žanina Mirčevska, ki je v besedilu uporabila tudi odlomke iz priredbe Bratka Krefta, režiser je Diego de Brea, glavno vlogo, lik Tugomerja, pa upodablja Branko Šturbej, Prešernov, Glazerjev in petkrat tudi Borštnikov nagrajenec. V studio Radia KAOS in v oddajo A propos, Človek! pa smo tokrat povabili režiserja, ki je v najnovejši postavitvi Tugomerja oblikoval tudi odrsko luč, Človeka – Diega de Breo.

Tugomer je eden od tistih slovenskih, ja tudi slovenskih arhetipov, ki so nam šli v zadnjih letnikih osnovne šole in morda še kdaj v gimnaziji v glavnem na živce. O njem že mi, ki so tista leta za nas že davna zgodovina, kaj šele generacije, ki se zdaj šolajo, bolj malo vemo… Še pred premiero sem se spraševal, zakaj naj bi si Tugomerja sploh ogledal… ? 95 let pozneje zagotovo ne zgolj zato, ker je v slovenščini? Pogovor z režiserjem De Breo je kot na dlani – in ne zgolj zato, ker smo ga najprej vprašali prav to: kaj ga je prevzelo, morda premamilo, da se je lotili te režije?

Če se režije oprime Diego de Brea, publika pričakuje nenavadnosti, novosti, izmišljije, spektakel na odru. Besedilo Tugomerja samo po sebi ponuja tudi uprizoritev z veliko akcije. Režiserjev pristop je bil tokrat prav nasproten… Tako rekoč filozofski, poglobljen, temeljil je na besedi in igralčevi notranji moči, njegovi osebni izpovednosti. Zanimalo nas je, zakaj tak obrat? Gre morda za neko novo, zelo osebno režijsko estetiko? Niti ne… Slišati ga je treba. V tej oddaji.

Branko Šturbej, ki je upodobil lik Tugomerja, se je te vloge sprva lotil dokaj zadržano. Potem ga je menda prevzelo navdušenje? V pogovoru z režiserjem in v kratkem posnetku z novinarske konference, v katerem nastopa Šturbej sam so razkriti razlogi in sam potek ter vzpodbude te metamorfoze.

Tragedija, njeno besedilo in postavitev, nas – ne vem do katere mere se to zgodi načrtno, namenoma – vsaj kar postavitev zadeva – arhaični slovenščini navkljub prestavi po sem v sedanj čas… Gre za namerno postavitev v sodobnost ali hote ostajate v času, ko po Lessingu (in Schilerju) še Nemci, kaj šele Slovenci, niso, nismo, bili narod…
Levstikovo besedilo govorijo igralci v 21 vlog, tokratna postavitev ima samo 16 likov, od tega samo tri ženske vloge, za katere se pokaže, da so ključne tako v zapletu, v razpletu pa sploh. In Diego de Brea ponudi primerjave – znova, kot že pri uvodnem pojasnjevanju Levstikove iskrene želje in vere v človeka, Slovenca, primerjavo s Shakespearjem.

Pretresljiva vloga in igra Silve Čušin. Njen – boleče v srce in um segajoč sklepni prizor, ki je – mimogrede, za razliko od pretežnega dogajanja na odru – res spektakelski, bi bo režiserjevih besedah ne mogel tako prepričljivo in predano odigrati nihče, razen nje.

Glasbe ni. Ker je besedilo v celoti, sijajno in natančno uporabljeni staro slovenski, staroslovanski jezik in njegov ritem ena sama muzika.

Oddajo, v kateri je bil naš Človek Diego de Brea in njegov Tugomer, podpisujeva avtor in spraševalec Andrej Pengov ter Aljaž Pengov Bitenc, ki je poskrbel za vse drugo, kar je treba narediti, da vas vsebine projekta A propos, Človek, tudi dosežejo. Pri tem nam je javnim denarjem iz t.i. »medijskega razpisa« pomagalo tudi Ministrstvo za kulturo RS. Na svidenje do prihodnjič!

Play