A propos, Človek: Kdo da tisočaka za Floyde?

O rabljeni glasbi in nje zbiralcih: 1, del - tujina

Britanski Guardian je pred dnevi objavil članek o tem, da je nek zbiralec plošč pred kratkim našel najredkejšo ploščo v zgodovini. Gre za malo ploščo soul glasbenika Darella Banksa z naslovmo Open the Door to Your Heart, ki je izšla pri založbi London leta 1966. Plošča, ki jo v njeni ameriški različici lahko kupite za nekaj deset dolarjev ali celo potegnete iz trgovine iTunes za dolar ali manj, je po ocenah strokovnjakov vredna vsaj deset tisoč funtov oziroma petnajst tisoč evrov. Kako poseben je svet zbiralcev glasbe? Kaj jih dela tako posebne in kako to, da se jim dejavnost splača? Del odgovora se skriva v trgovinah z rabljeno glasbo.

Te so postale prava nahajališča glasbenih posebnosti, najsigre za majhno izdajo napačno odstisnjenih albumov skupine Led Zeppelin ali verzijo albuma Dark Side of the Moon Pink Floydov, kjer se mavrica lomi skozi drugačno prizmo. Ljudje, ki vodijo takšne trgovine so na svoj način posebni. Guardianov članek jih primerja z legendarnim Lovejoyem, likom rahlo goljufivega a po duši dobrega starinarja iz istoimenske nadaljevanke. V oddaji A propos, Človek smo poiskali človeka, ki od tega posla -pošteno – živita doma in v tujini.

Adriaan Neervort je lastnik prodajalne Wanted Music v predmestju Londona. Na dobrih stotih kvadratnih metrih se število plošč, ki jih prodaja, meri v deset tisoče. Cene, po katerih jih lahko dobite, pa se gibljejo od nekaj penijev pa vse tja do tisoč funtov in več, kolikor stane že prej omenjena kopija albuma Dark Side of the Moon.

In čeprav je Velika Britanija ena od zibelk sodobne glasbe, so spremembe v glasbeni industriji najbolj vidne prav tam. Ploščarn praktično ni več, sploh ne v centru mesta. Ljudje glasbo kupujejo tako rekoč na kilograme in založbe se le stežka prilagajajo razmeram na trgu, ki so ga še pred kratkim obvladovale na videz za vedno. A hkrati ljudje še vedno poslušajo glasbo. Zato lahko tisti prodajalci, ki znajo ločiti zrnje od plev preteklosti in hkrati vedo, kaj prinaša prihodnost, vendarle preživijo. Celo solidno preživijo. Naš današnji gost je eden takšnih.

Marsikdo bi rekel, da je svet rabljene glasbe nekje na ravni starinarstva. Tudi Guardianova nehvaležna primerjava z Lovejoyem kaže v to smer. A v bistvu gre po eni strani za posel, po drugi pa za drag hobi. Le malo je takšnih, ki ga zares obvladajo z obeh plati. In vedno redkejši so. Kot je dejal naš današnji gost, živimo v tako zelo povezanem svetu, da kupovanje artiklov, ki so fizično na drugem koncu sveta ni prav nič nenavadno. A šum, ki se pri tem ustvarja pogosto še globlje zakoplje tiste redke najdbe, kar nas zavede v prepričanje, da nas dandanes ne more nič več presenetiti.

V današnji oddaji smo pokazali, da temu ni tako. Je pa res, da je vedno bolj treba vedeti, kje se stvari sploh da poiskati. Toliko bolj, kadar gre za glasbo, ki ni z angleškega govornega področja. Tudi zato je današnja oddaja prva v nizu dveh na isto temo. Če smo danes pogledali, kakšen je svet rabljene glasbe v enem od popkov sveta, bomo kaj kmalu pogledali tudi, kako je s tem v Podalpju. Konec koncev je na našem koncu sveta ničkoliko glasbenih posebnosti. Tudi ta, denimo, da naj bi Roger Waters idejo za komad Money, ki ga najdete na albumu Dark Side of the Moon, dobil, ko je slišal sedem-osminski takt balkanskih narodnih pesmi. Pa to, da Watersov prvi solo album nosi naslov – Radio KAOS

Tokratno oddajo sem pripravil Aljaž Pengov Bitenc, idejna zasnova pa je delo Andreja Pengova.

Play