A propos, Človek! Simon Popek: tudi 25. Liffe povsem primerljiv z Berlinalom

Sproščena otvoritev brez duhamornega protokola in s filmom Jacquesa Tatija Playtime

Nocoj se začenja 25. Ljubljanski mednarodni filmski festival, bolj znan kot Liffe, kar nekateri izgovarjajo kot »lif«, drugi spet kot »life«. Ne glede na to manj pomembno podrobnost, je dejstvo, potrjeno prav v minulih dneh, da si je kljub krizi ohranil ugled – in kar je najpomembnejše številno publiko.

Kakor nam je v tokratni oddaji A propos, Človek!, ki jo s sredstvi iz t.i. »medijskega razpisa« podpira tudi Ministrstvo za kulturo RS, zatrjeval tokratni sogovornik Simon Popek, programski direktor festivala, gre del te zvestobe vsekakor račun tradicije, največ odziva pa je zanesljivo zaradi premišljenega izbora in nabora izbranih filmov.

Tudi letos jih bo prek sto. Osemindevetdeset celovečernih in 24 kratkih, razvrščenih v deset sekcij: Predpremiere, Kralji in kraljice, Panorama svetovnega filma, Ekstravaganca, Kinobalon (za najmlajše), Posvečeno (Rubenu Oestlundu in Alekseju Germanu, Retrospektiva z Velikim platnom in Evropa na kratko (kratkometražni filmi) ter najbolj odmevna sekcija, ki je pravzaprav prva v tem nizu – Perspektive. Prav med desetimi filmi iz Perspektiv bo mednarodna žirija izbrala najboljšega režiserja ter mu podelila zdaj že zelo reprezentativnega Vodomca.

Podeljene bodo še tri druge nagrade; Zmaj je nagrada občinstva za najbolje ocenjeni film, ki še ni odkupljen za predvajanja v Sloveniji in za katerega se glasuje na lističih, ki se jih odda ob odhodu iz dvorane ali prek SMS. Glasovanje za to nagrado z imenom Zlati kolut se konča že 21. novembra. Potem sta tu še nagradi za najboljši kratki film in nagrada mednarodne žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev FIPRESCI.

Simona Popka smo seveda vprašali tudi po njegovem intimnem izboru, češ, kateri film je tisti, ki ga nikakor ne smemo zamuditi. Ni skrival, da mu to vprašanje pogosto postavljajo in da mu je že kar mali sitno… No, kljub temu nas je opozoril na izjemno delo Alekseja Germana, ruskega režiserja, katerega delom so po pravilu onemogočali predvajanja in jih dosledno shranjevali v »bunker«. Film Težko je biti bog je bil njegov zadnji. Izpil mu je vse življenjske moči in sokove. Do konca. Liffe je s pridobivanjem tega filma za objavo na letošnjem festivalu, kljub temu, da Sovjetske zveze že dolgo ni več, imel nemalo težav… Ampak o tem (mogoče) kdaj drugič.

Liffe je – po Popkovih besedah – povsem primerljiv festival s tistimi največjimi po Evropi. Tako po številu prikazanih filmov, kakor po izboru in še posebej – glede na število obiskovalcev. Tudi letos se bodo, vse tako kaže že po prodanih vstopnicah v predprodaji – približali številki 45.000, če je ne bodo celo presegli in se močno približali rekordu tam okrog 51.000 gledalcev.

Slovenskega celovečerca letos ne bomo videli, a je v izboru vseeno film slovenskega režiserja Marka Naberžnika Gozdovi so še vedno zeleni, ki ga je režiral za avstrijskega producenta in ki govori o Soški fronti.

Ob nocojšnji slavnostni otvoritvi pa bodo prikazali delo iz Francoske filmske klasike Playtime Jacquesa Tatija. V programskih sporočilih je Simon Popek ob med drugim poudaril tudi, da tega filma… »nikoli nismo prevajali v slovenščino. Malo verjetno zato ker bi dobesedni prevod zvenel trapasto ali ker bi pošiljal napačno sporočilo. Za Tatija oziroma gospoda Hulota, ki v prekratkih hlačah, s pipo v ustih in dežnikom pod pazduho zganja vragolije in povzroča nemir, je bilo od nekaj samo po sebi umevno, da se v filmu predvsem igra; še natančneje: poigrava. Malo z lastno podobo (in mitom), malo s tradicijo burleske, še večkrat pa z zvokom, optičnimi prevarami in modernimi tehničnimi pripomočki, naprednimi oh in sploh trendi, ki so množice (in še posebej višji razred) navdušile daleč pred digitalno dobo in svetom, kot ga poznamo danes.« S tem filmom je Tati kot producent – tako finančno kot vsebinsko v tistem njegovem zadnjem ustvarjalnem obdobju sicer popolnoma pogorel. Vendar, kot še zapiše naš tokratni sogovornik: »Kdo ve, morda bi se Tati norčeval tudi iz aktualnih načinov konzumiranja filmov. Prepričan pa sem, da jih ne bi odobraval, tudi zato ker bi se zavedal, da bi mali ekrani njegovemu delu vzeli bistvo in veličastnost. V tem smislu je Playtime morda osrednji film v prizadevanju tega festivala, Kinodvora in Slovenske kinoteke, ki s celoletno akcijo Leto kina in festivalsko retrospektivo Veliko platno: Filmi, ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani opozarjamo na nujnost in edinstvenost klasične kinematografske projekcije.«

Tokratno oddajo je pripravil, posnel, zmontiral in jo v celoti avtorsko podpisuje – Andrej Pengov.

A propos, Človek! Simon Popek: tudi 25. Liffe povsem primerljiv z Berlinalom A propos, Človek! Simon Popek: tudi 25. Liffe povsem primerljiv z Berlinalom A propos, Človek! Simon Popek: tudi 25. Liffe povsem primerljiv z Berlinalom A propos, Človek! Simon Popek: tudi 25. Liffe povsem primerljiv z Berlinalom A propos, Človek! Simon Popek: tudi 25. Liffe povsem primerljiv z Berlinalom

Oznake: