A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast; Nova Gorica, Rusjan Bric (EPK 2025) in Zavrtanik Ugrin (MONG)

Neda Rusjan Bric, gledališka igralka in vodja priprav na kandidaturo Nove Gorice za EPK 2025: Pravzaprav sem v zadregi, ko naslavljam vprašanje na vodstvo novogoriške občine, predvsem na župana Mateja Arčona, ki znova kandidira na ta položaj, saj z njim in njegovimi, zlasti s podžupanjo Ano Zvrtanik Ugrin že leto dni in morda več nenehno komuniciram v zadevah, kot so priprave na kandidaturo za naziv EPK 2025. Vendar me kljub temu zanima ali moremo pričakovati, da se bo odnos občinske oblasti do kulture spremenil, premaknil na višjo raven na sploh, že v prihajajočem mandatu in ne zgolj zaradi morebitnega naziva EPK, kar bo znano najkasneje v prihodnjih dveh letih? Ana Zavrtanik Ugrin, podžupanja Mestne občine Nova Gorica in kandidatka za mestno svetnico na Listi Mateja Arčona: Župan me je prosil, da zaradi njegove zadržanosti sodelujem v tem pogovoru in odgovorim na Nedino vprašanje. Z gospo Rusjan Bric v pripravah na kandidaturo za naziv EPK dobro in pogosto sodelujeva in tudi to je, verjamem, za vse nas zagotovilo, da bosta kultura in umetnost v Novi Gorici poslej razumljena ne le kot poraba javnih sredstev, pač pa kot možnost za ustvarjanje nove vrednosti na mnogih, ne le na kulturnem področju. Če nam na volitvah znova zaupano vodenje občine, se bomo vsekakor potrudili, da se bo odnos do kulture v Novi Gorici premaknil na še višjo raven, tudi s povezovanjem Nove Gorice in Gorice v somestje. Kultura, umetnost in kandidatura za EPK 2025 so za kaj takega odlične priložnosti.

Spoštovane gospe, cenjeni gospodje, to je oddaja A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast, ki jo pripravljamo tudi s pomočjo javnih sredtev; z javnim medijskim razpisom jih zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenje. Tako kot smo načrtovali in napovedali, bomo v tej in še dveh prihodnjih oddajah, zadnjih treh od skupaj šetnasjtih – projekt naj bi se vsebinsko iztekel z novembrskimi lokalnimi volitvami – v oddajo povabili tiste, ki si prizadevajo, da bi uspeli v kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture leta 2025. Če se bo v katerem od s temi oddajami obiskanih krajev dogodil drugi krog županskih volitev, se lahko zgodi, da se bo naš niz oddaj podaljšal v mesec december.

Tokrat smo odšli v Novo Gorico. Pravzaprav smo začeli kar v Ljubljani, kjer je zdaj znova, sicer samo delno, zaposlena naša prva sogovorica, dramska igralka, režiserka, dramaturginja, dramatičarka, filmska in video ustvarjalka pa tudi organizatorka, producentka, direkorica gledališča ali če rečemo bolj sodobno – menedžerka v kulturi Neda Rusjan Bric. Kot dramska igralka ima delovno razmerje za polovični delovni čas v nekdaj njenem matičnem igralskem ansamblu – Slovenskem mladinskem gledališču.

Prav tam pa so pred dobrima dvema tednoma prvič uprizorili delo sodobne, izjemne, že večkrat nagrajene slovenske dramatičarke Simone Semenič »še ni naslova«, v katerem nastopa tudi naša sogovornica. V navednici je naslov postavljen zato, ker se njegov izvirni zapis začne brez velike začetnice; slovnično neobičajna, pogosto – v šolskem smislu – napačna uporaba začetnic in ločil je sicer tudi slogovna značilnost pisateljevanja te avtorice. Krstna postavitev tega nenavadnega dramskega dela, kakor koli se s tem lahko pretegujemo, je bila tisto prvo oktobrsko soboto to tudi svetovna premiera tega deset ur trajajočega odrskega dogajanja v tem nastopu šestih igralk in prav toliko igralcev. Pravzaprav je nastopajočih trinajst, kajti sedmi igralec v tej »odpuljeni« ekipi je dramaturg, soustvarjalec svetlobe in režiser Tomi Janežič osebno.

O tej predstavi bomo v naših oddajah in prispevkih še govorili, zato smo si za tokratno rabo dovolili uporabiti njen skrajšani opis, povzet s spletne strani gledališča. Eden od dveh neposrednih povodov, da smo Nedo Rusjan Bric povabili v to oddajo je namreč prav njen angažma v tej predstavi. Tam, na spletu, so med med drugim zapisali, da je njeno tematsko in ustvarjalno izhodišče Don Juan, ki je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Prof. Tomiju Janežiču in ekipi sta se ta lik in njegova zgodba raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Vse, kar se dogaja temu zapeljevalcu – v tej predstavi seveda Slovencu, Janezu – se zlije v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto ob vedno znova novih razsežnostih donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Danes, med nami. In naj podčrtam, kar je meni, po ogledu ene od dklepnih vaj ostalo najbolj pri srcu: Upanje, ki ne poneha. Zato pravega konca ni. So zgolj novi začetki. Tudi v to predstavo lahko vstopiš kadar koli, ne da bi tvegal veliko izgubo. Najbrž tudi zato vztrajaš vseh približno natančno dvet in pol ur, v bruto znesku, seveda. Z vsemi spremembami prizorišč in mikrolokacij po hiši, s premori, odmori, kavami, dimom ali dvema in kosilom, kakopak. Kajti predstava se začne ob deseti dopoldan in konča tam okrog pol-osme zvečer.

Drugi, nič manj pomembni razlog, da smo Nedo R. Bric povabili v to oddajo pa je njen angažman v vlogi – vsaj za zdaj – glavne organizatorice priprav novogoriške kandidature za naslov Evropska prestolnica kulture 2025, ki bo ob Nemčiji znova, po Mariboru 2012 pripadel tudi Sloveniji. Pri nas se poslej za ta naslov potegujejo štiri mesta. Doslej se je vedelo za Novo Gorico, Lendavo in Ljubljano, od začetka oktobra je v tej konkurenci tudi Kranj. O tem, kateremu od teh (ali morda še kateremu) bo pripadel ta naslov, naj bi bilo odločeno najkasneje čez dve leti. Mi smo zato, da bi zvedeli kaj več o pripravah v teh štirih slovenskih mestih in tistih, ki se za ta naziv leta 2025 potegujejo v Nemčiji, prišli pogledat in posnet dogodek, ki ga je minuli četrtek pripravil zavod ali kaj že to je, z imenom Motovila – center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji.

Struktura vabljenih, namen in cilji ter način izvedbe tega dogodka ostajajo bolj v sferi nekega vsaj na videz prijaznega trošenja javnega denarja, ki najborž ne more škoditi, kakšnih posebnih koristi pa tudi ni. A ni šlo brez zapletov. Še preden smo zares posneli kaj več od uvodnih predstavitev, so nas v imenu zaščite osebnih podatkov vrgli iz dvorane. Vso to reč in dejavnost Motovile, njeno strukturo, usposobljenost osebja za delo z mediji (sami zase pravijo, da je medijska dejavnost eden njihovih glavnih angažmajev) in ta javno financirani program nasploh bi bilo zanimivo podorobno raziskati; morda ob kakšni prihodnji priložnosti ob kakšnem novem mestnem, državnem ali evropskem razpisu, od koder se napaja njihova dejavnost. Tokrat so govorili tudi o napovedanem razpisu Kultura za projekte sodelovanja 2019, na katerem so sodelovali nekateri doslej uspešni izvajalci mednarodnih projektov. Nekaj praktičnega in na prvo žogo pohvalnega. Tako se vsaj zdi in ta občutek najbrž ne vara. Zanimiva je lista vabljenih… Kdo vse je bil vabljen? Morda bi bilo bolj zanimivo vedeti, kdo ni bil… In še – z moderatorjem, ki je deloval, kot da bi ga tja pripeljali lobisti katerega od konkurentov, ki bi želeli zvedeti čim več podrobnosti o načrtih in programih drugih sodelujočih v tekmi za naziv EPK 2025. Gre za Simona Lachnerja, ki je od leta 2010, kot navajajo v spletnih objavah Zavoda Motovila, svetovalec za menedžment na področju sodelovanja in mrežnega upravljanja, marketinga in sponzorstva, svetovalno prakso pa izvaja samostojno in za OÖ Kulturquartier, Linz. Od 2007 do 2010 je bil vodja službe za goste v organizaciji Linz 2009 – Evropska prestolnica kulture, že leta 2003 pa je sodeloval tudi pri EPK Graz 2003. Projekt EPK uspe namreč vsakič znova sproducirati in opolnomočiti (ali res?) mojstre, ki skušajo v lobističnem ali svetovalnem smislu obogatiti najprej lastno izkušnjo in blagajno, potem mora še kak proračun katerega od kandidatov.

Sicer pa je bil ta dogodek, kot smo zasledili v gradivih, del programa študijskega obiska »Onkraj horizontov: fokus Ukrajina«, ki so ga označili kot izjemno priložnost za gradnjo mostov v kulturi med Slovenijo in regijo onkraj Evropske unije, kakopak v izvedbi zavoda Motovila v okviru programa Culture Bridges. Vendar: kakor koli že – vrgli so nas skozi vrata, v slovenščini, vse ostalo je bilo angleško (zakaj že?), in vrnili smo se »skozi dimnik«… Kar sploh ni bilo težko, saj, ko smo prišli – prvič in drugič – na receptorski poziciji v prvem nadstropju Hiše EU, ni bilo nikogar. Ko so po dogodku udeležence pogostili, pa je bil po napornem štiriurnem delu dren trenutku primeren.

Pogovor z Nedo Rusjan Bric pa sva začela s čarovnijo iz SMG: še ni naslova, kar je, kot potrdi tudi sogovornica, pravzaprav naslov.

Na kakšen način kandidati za novogoriškega župana vidijo kulturo kot dejavnost, ki ima mnoge večstranske, multiaplikativne, tudi gospodarske učinke v občini? Evro, vložen v kulturo, prinese – po nekaterih raziskavah, kot pravi v tej oddaji tudi Neda Bric – tudi štiri evre v konkretnem okolju; Zanima jo torej, kako ti kandidati povsem intimno dojemajo, razumejo, sprejemajo kulturo? Ali je pri tem njihovem odnosu do kulture prav zaradi kandidature za EPK pričakovati kak boljši, aktivnejši odnos do kulture? Vprašanje je naša sogvornica namenila Mateju Arčonu, aktualnemu županu, sicer tudi nosilcu liste z njegovim imenom na novembrskih volitvah; Ki pa je bil oni dan, ko smo oddajo snemali v NG ravno na poti iz sestanka skupnosti občin, ko so se z ministroma za finance in javno upravo v Ljubljani pogajali o višini povprečnine, ki jo država namenja občinam; tako je bila naša sogovornica podžupanja gospa Ana Zavrtanik Ugrin, ki seveda tudi kandidira na Arčonovi listi.

To je, spoštovane in cenjeni, še ena oddaja iz niza A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast, ki jo pripravljamo in realiziramo s pomočjo javnega denarja, ki ga Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije zagotavlja iz kvote javnega medijskega razpisa.

Hvala za vašo pozornost. V tem odnosu, kot se vzpostavlja med vsebinskimi pripravljalci kandidatur za EPK, se praviloma ne izpostavijo dve nasprotni strani, pač pa se pokaže zmožnost in sposobnost ustvarjalne komunikacije ustvarjalcev in oblasti v procesu kandidatur, kar bi moralo dati vsekakor, tudi če izbira nosilca projekta EPK 2025 ne bo po njihovih pričakovanjih, dobre, če ne celo izjemne rezultate v prid kulturi in umetnosti v občini, ki se za to poteguje. Tokrat smo torej bili v Mestni občini Nova Gorica, glede na to, da smo bili v Kranju preden so tam objavili kandidaturo za EPK, bomo v prihodnjih odajah obiskali Lendavo in Ljubljano.

Oddajo smo pripravili Urška in Aljaž Pengov Bitenc ter Andrej Pengov, glavni avtor projekta in oddaje. V pripravah na oddajo in v postprodukciji je sodelovala tudi ekipa Zavoda Za. Fotografije posnete na vajah za igro še ni naslova so delo mojstra Žige Koritnika, nekaj panoramskih posnetkov najmlašega slovenskega mesta Nove Gorice pa so priskbeli tovariši iz tamkajšnjega turističnega društva.

Na svidenje do prihodnjič, ko se bomo znova osredotočili na umetniško ali produkcijsko ustvarjanje v luči priprav na kandidture za naziv Evropska prestolnica kulture ter na odziv občinskih političnih in/ali oblastnih struktur v sklepni fazi priprav na lokalne volitve.

Na svidenje, kmalu. Kak teden in morda še kak dan več, pa bomo znova skupaj na »valovih« Radia KAOS z oddajo A propos; Kultura in umetnost, politika in oblast. Obiskali bomo Lendavo.