A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? To je travmatični proces!

Aleš Šteger, »z motiko« (in citatom Gottfrieda Benza): »Kultura je vrtiček, na katerem okopavaš gredice in natanko veš, kaj počneš, saj veš, kaj gredice so... Umetnost pa seveda nujno vsebuje element imena vašega radia, je kaotična, nepredvidljiva, in preseneča tudi ustvarjalce same. V tem smislu se bistveno razlikujeta. Kje pa se stikata in kje se oplajata... ? Verjetno enkrat potem, ko se »umetnost zgodi«, jo poskuša kultura inkorporirati v svoj kalup. To seveda ni enostaven proces, to je travmatično dogajanje. Običajno je povezan s smrtjo avtorja, zato tako pogosto, po šolniško rečemo, da so najboljši pesniki mrtvi pesniki.« Mitja Čander: Vsa ta leta, vseh 20 let smo verjeli in verjamemo v to našo dejavnost, v literaturo, v besedo kot pravi, dejanski nagovor človeka v najglobljem smislu. Zato se je to lahko tudi ohranilo ves ta čas. .

V tokratni oddaji A propos, kultura… Kaj pa Umetnost?, ki jo pripravljamo in realiziramo s pomočjo javnega denarja – zagotavlja ga Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije s tako imenovanim javnim medijskim razpisom – smo se tokrat odpravili v Lendavo in na Ptuj.

Tam smo sredi dela – na terenu, če hočete – med ljudmi, ki jim je blizu umetniška beseda in v družbi izjemnih ustvarjalcev in organizatorjev, sooblikovalcev prostora kulture in tkalcev z umetniško prejo časa, ob njeni 20. obletnici posneli intervjuja s ključnima človekoma Beletrine Mitjo Čandrom in Alešem Štegrom.

Prvi je direktor založbe in urednik zbirke Beletrina, drugi pa strokovni vodja založbe in urednik zbirke Koda ter vodja festivala Dnevi poezije in vina. In prav z njim začenjamo oddajo, za katero je bil neposredni povod 20. mednarodni festival poezije, njenih ustvarjalcev in raznoterega občinstva, ki ga je bilo na Ptuju in v krajih okrog njega – mednje sodi tudi Ljubljana – več, kot bi si človek upal misliti, da ga doseže pesnjene slovenskih in tujih mojstric in mojstrov izbrane, v vrstice, kitice, v poezijo in njene zbirke spesnjene in prelite besede.

Priložnost, ko smo se srečali z ministrom Peršakom, je bila konfrenevca ob začetku lendavskega festivala Vinarium, ki ga tamkajšnje in okoliško prebivalstvo v Prekmurju, na Štajerskem in marsikje tudi v drugih delih Slovenije že dobro pozna. Ni neposredno povezan s poezijo, s kulturo in umetnostjo pa vsekakor. Njegov začetek so si letos domiselno »opremili« z Mednarodno strokovno konferenco na kateri so predstavili svojo zamisel o kandidaturi Lendave in sosednjih, tudi madžarskih, avstrijskih in hrvaških krajev za Evropsko prestolnico kulture leta 2025. Podnaslovili so jo Priložnost za mlade. Dobro obiskanega in s premislekom o mnogih podrobnostih pripravljenega celodnevnega dogodka sta se udeležila kar dva ministra – ob Antonu Peršaku, ministru za kulturo tudi njegov kolega v vladi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc.

Dvajseti Dnevi poezije in vina so torej sovpadali z dvajsetletnico Beletrine, založbe, ki je v formalnem smislu organizirana kot zavod za založniško dejavnost in ki je bil do leta 2014 bolj znan kot Študentska založba. V začetku je to bila ena manjših slovenskih založb, ki je s svojim izbranim domačim in prevodnim knjižnim programom postala izjmeno upoštevana ter doma in v svetu uveljavljena založniška hišica. Zase pravijo – tako namreč zapišejo na svoji spletni strani – da so (navedek) »…eno osrednjih stičišč in izvirov literarnega življenja in ena izmed najbolj produktivnih slovenskih založb ter standard za kakovost – tako v leposlovju kot v humanistiki, kjer posebno pozornost namenjamo tudi oblikovanju knjig, pristopu k bralcem in subtilnemu marketingu…« (konec navedka).

V treh knjižnih zbirkah – Beletrina, po kateri se od predlani tudi imenujejo, Koda in Posebne izdaje – izide več kakor 50 naslovov letno. Tu je še zbirka ČKZ (Časopis za kritiko znanosti) in vrsta projektov. O nekaterih je pravkar pripovedoval tudi Aleš Šteger, vendar nisva utegnila omeniti Baletrininega bazarja in knjigarne ter dveh projektov kot sta Airbeletrina in izjema, po svetu in doma odmevna Fabula. Prav z Beletrino pa so postavili nove kakovostne leposlovne vrednosti, standarde, če hočete. Združujejo literarno tradicijo in novosti domačega in mednarodnega prostora, v katerem na leto izide po dvajset njihovih knjig.

Mitjo Čandra so konec avgusta, prav v času ko so se iztekali Dnevi poezije in vina na Ptuju, v Lendavo na Mednarodno strokovno konferenco Evropska prestolnica kulture – priložnost za mlade povabili predvsem zaradi njegove izjemne izkušnje pri vodenju Maribora kot Evropske prestolnice kulture v letu 2012. A ne zgolj zaradi tega. Za nas je bila to tudi priložnost za pogovor ob 20. letnici založbe Beletrina. Začeli pa smo seveda s tisti hip aktualno temo: EPK Lendava, morda 2025. Zakaj bi bila EPK tam gori, pod zdaj že znamenitim razglednim stolpom Vinarium, prava izbira je bila ena od iztočnic za pogovor, v katerem so sprva sodelovali tudi kolegi iz drugih uredništev. Pogovor je potekal v zelo živahnem vzdušju lendavske občinske dvorane, kar je prispevalo tudi k nekaj slabši razumljivosti pogovora. Čander je prepričan, da taka kandidatura pomembno prispeva k izboljšanju kulturne infrastrukture v mestu, krajih okrog njega, pa tudi, da spodbudi vrsto kulturnih dejavnosti in poveča zanimanje ljudi za kulturo in umetnost.

Pred koncem oddaje pa smo pripravili še dva intervjuja, ki sta nastala v dokaj intimnem vzdušju, ko sem precej nenadejano imel priložnost pridružiti se dvema častnima gostoma letošnjih Dnevov poezije in vina. Vsak večer na Ptuju je bil namreč posvečen po enemu častnemu gostu. Ti so bili letos velikani svetovne poezije Vlada Urošević iz Makedonije, Charles Simic iz ZDA in Ko Un iz Južne Koreje ter Veno Taufer iz Slovenije. Ob festivalu so njihova dela izšla v slovenskem jeziku. Zahvaljujoč festivalu smo letos dobili torej kar štiri pomembne pesniške zbirke: Nevarne svečanosti Vlade Uroševića, Razgaljanje tišine Charlesa Simica (ali tudi Simića), zbirko Pišem v zrak južnokorejskega mojstra Ko Una in zbrano zbirko Telemahovi komentarji Vena Tauferja.

Dva od teh izjemnih avtorjev, ki sta sodelovala na jubilejnih Dnevih poezije in vina, smo imeli priložnost, ob dobri kapljici, seveda in v izjemnem večernem vzdušju na petkov večer, nagovoriti nedaleč stran od glavnega festivalskega odra.

Prvi je bil Ko Un – iz Južne Koreje, ki pravi, da blagozvočne Slovenije ne bo nikoli pozabil. Moč in sposobnost verodstojno presojati, kaj je na tem svetu lepo, kaj pa travmatično, kaj pravično in kje gospodari krivica, je nabiral skozi življenje, ki mu ni prizanašalo. Pravzaprav mu je prav na cesti odvržena ali izgubljena knjiga poezij že kot otroku opredelila in bržčas tudi rešila življenje. Zbirka Pišem v zrak je, kakor ob izidu slovenskega prevoda zapišejo v Beletrini, ko navajajo njegove besede v enem od mnogih interjujev, en sam upor in boj proti neskončnemu razčlovečenju. S tem stavkom, so še zapisali, bi lahko zasilno zajeli številne tokove njegovega izjemnega opusa. Ko Un je napisal in izdal več kot 135 knjig, največja pesnitev pa je njegovo življenje samo. V kratki a energije polni priložnosti sva ob sodelovanju njegove soproge, ki je pogovor prevajala v angleščino, govorila, pravzaprav govorili smo, saj je v pogovoru sodeloval tudi Veno Taufer, o njegovem doživljanju Slovenije in prvih srečanjih z njo, za kar je bil zaslužen njegov prijatelj Kajetan Kovič. Pogovor ni bil v naprej napovedan, zato je bilo pričakovati, da bo odgovoril zgolj na eno vprašanje, nastal pa je pravi mali intervju.

Najprej smo ga vprašali, kaj meni o pesniškem festivalu Dnevi poezije in vina, kako doživljate Slovenijo ob vašem prvem neposrednem stiku z našo državo in ljudmi? Se da to opisati na kratko, morda z eno besedo?

Odgovoril je, da ko obišče neko državo, se mu zdi, da je to vedno sveta dežela … na tem mestu bi rad rekel nekaj pomembnega, je še dodal: Ko greš v neko državo, moraš iti tja, ne da bi karkoli vedel o tej deželi. Ker se tudi rodiš, ne da bi karkoli vedel o tej tvoji deželi. Tako sem sedaj otrok slovenske države. Zdi se mi, da se v tej državi vse lepe stvari delijo v skupnosti. To je moj odgovor na vaše vprašanje.

Pogovora s tem še ni bilo konec, k sreči. Poskušali smo zvedeti, kako je sprejel, razumel novico, da sje povabljen v Slovenijo? Je bil presenečen, nas je še zanimalo?

Ko Un je odgovoril, da je bil tokrat že drugič povabljen v Slovenijo, da bi se udeležil festivala poezije. Vendar je imel vedno poseben odnos do Slovenije, saj se prvemu povabilu ni mogel odzvati, je pa v tretji državi spoznal slovenskega poeta Kajetana Koviča… Pred dvajsetimi leti v Roterdamu, na Nizozemskem. Tam sva, Kajtean Kovič in jaz, postala zelo dobra prijatelja. Takrat še ni vedel, to je zvedel šele kasneje, da je Kajetan Kovič nekaj njegovih pesmi prevedel iz nemščine v angleščino in da jih je objavil v neki reviji. S Kovičevo pomočjo so Ko Unove pesmi prišle v Slovenijo že pred 20 leti, torej precej preden je prišel v Slovenjo, kar se je zgodilo zdaj, 20 let kasneje.

Veno Taufer, ki je ob Ko Unovi soprogi tudi sodeloval v pogovoru, je povedal, da je bil Kovič tudi njegov prijatelj.

Ko Un oa imam tudi zanimivo zgodbo o srečanju z Alenom Dinsburgom, ki je bll njegov dobri prijatelj. Srečala sta se, ko je obiskal Korejo in rekel mu je, da,ko pridete v ZDA, bi morali spoznati Garryja Sniderja. Tauferja je vprašal, če ga pozna in Taufer mu je pritrdil.

Podrobnosti srečanja v New Yorku nam je potem pojasnila soprogra Ko Uma, ki je ne le prevajala pogovor v angleščino in korejščino ampak je tudi sodelovala v pogovoru. Povedala je, da mu je Alan Dinsburg rekel, da bi moral iti na zahod in spoznati Garryja Sniderja. A mu ni uspelo. Šel je nazaj v Korejo, ne da bi videl Garryja Sniedrja. Nato je bil leta pozneje povabljen na zahod… Na Zahodno obalo ZDA, v. Kalifornijo. Tako je sponal Garryja Sniderja. In Garry Snider je rekel, da mu je Alan Dinsburg naročil, da se morata srečati in tako sta se srečala. Tako sta se srečala dva živeča velika poeta.

Pogovor je potem pravzaprav končal Veno Taufer, ki je podčrtal, da so prav srečanja pravzaprav srž, bistvo tudi tega festivala Dnevi poezije in vina.
Veno Taufer je torej drugo od letošnjih velikih pesniških imen, ki so bila povabljena na Dneve poezije in vina. V slovensko poezijo je s prvimi revijalnimi objavami vstopil leta 1956. S svojo prvo pesniško zbirko Svinčene zvezde leta 1958 se je uvrstil med najizrazitejše predstavnike slovenskega pesniškega modernizma in hkrati velja za predhodnika slovenske avantgarde v 60. letih. Leta 1996 je prejel Prešernovo nagrado. Za 20. Dneve poezije in vina pa je Belietrina izdala obsežno zbirko Telemahovi komentarji. V tej zajetni knjigi so poobjavljene pesmi, ki jih je avtor objavil v zbirkah med leti 1958 in 2006, dodane pa so še nove pesmi. V Beletrini so še zapisali, da v tej knjigi zbrane pesmi nadgrajujejo avtorjevi avtopoetološki spisi iz različnih obdobji njegovega ustvarjanja, ki nudijo dragocen vpogled v razumevanje Tauferjevega literarnega razvoja in opusa.
Najin pogovor pa sva začela pravzaprav s provokacijo, češ, da nisi pesnik, če nimaš rime. Kar takoj se je pokazalo, da to sploh ni pogoj… Za več bo pa treba poslušati oddajo…
Za zaključek pa morda še nekaj podatkov o letošnjem mednarodnem pesniškem festivalu Dnevi poezije in vina. Zvrstilo se je 63 dogodkov od tega 33 pesniških branj, na katerih je v 14 jezikih bralo 28 pesnikov iz 15 različnih držav. Na vinskem oltarju se je predstavilo 15 vinarjev.

Najbolje obiskana so bila velika večerna branja na Vrazovem trgu na Ptuju, kjer je nastope pesnikov, ki jim je sledil tudi koncert, poslušalo med 700 in 1000 obiskovalcev, vseh dogodkov pa se je udeležilo preko 8000 ljudi, ki so lahko ob večerih na glavnem festivalskem prizorišču degustirali vino izbranih štajerskih in primorskih vinarjev.
Mednarodna prevajalska delavnica, s katero vsako leto uvedejo festival, je letos gostila slovenske in kanadske pesnice in pesnike, katerih prevodi bodo v knjigi izšli ob festivalu prihodnje leto. Kot napoved osrednjega festivalskega dogajanja so na predvečer festivala že tradicionalno potekali Večeri pred Dnevi, ki so se letos odvijali na kar osmih lokacijah v Sloveniji in zamejstvu. Enkraten festivalski dogodek je bila tudi otvoritev festivala, ki je trajala ves prvi dan. V sodelovanju z Dravskimi elektrarnami je potekal celodnevni pesniški spust po reki Dravi z naslovom Govori, voda!, ki je sodelujoče pesnike in obiskovalce od Fale preko mariborskega Vodnega stolpa pripeljal na slavnostno otvoritev na Ptuj.
Voda kot vir življenja in neusahljiva pesniška inspiracija je služila tudi mednarodno priznanemu svetlobnemu umetniku Marcu Nereu Rotelliju, ki je v festivalskih nočeh ovil veduto Ptujskega gradu v svetlobne verze pesnikov.V prvi noči festivala pa je po reki Dravi zaplavalo kar 2000 plavajočih svečk.
Poezija ostalih pesniških gostov je zbrana v 12 dvojezičnih in trojezičnih knjižicah, ki so na voljo tako posamično kot v dveh ličnih zbirkah. Ob festivalu je izšel tudi izbor sodobne poezije v nizozemskem jeziku Jutro je v tej vlažni deželi, ki je plod dela sodelujočih na lanski prevajalski delavnici. Tako kot vsako leto so se pesniki predstavili na glavnem odru in tudi na številnih zasebnih branjih, ki so jih na svojih prelepih dvoriščih in vrtovih gostili Ptujčani in Ptujčanke. O Versopolisu in drugih vsebinskih poudarkih pa sta že prej podrobneje govorila Aleš Šteger in Mitja Čander.

Oddajo A propos, kultura… Kaj pa Umetnost! so tudi tokrat pripravili Urška in Aljaž Pengov Bitenc ter Andrej Pengov. Pripravili in realizirali so jo s pomočjo javnega denarja, ki ga zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije z medijskim razpisom.