A propos ob 15h: David Bowie je…

Britanski umetnik David Robert Jones, bolj znan kot David Bowie je v naših logih znan predvsem kot glasbenik. Konec koncev se je pred sedemnajstimi leti se je ustavil tudi v ljubljanski Hali Tivoli in jo – jasno – napolnil. Bowie je, jasno, najprej glasbenik. A je hkrati mnogo več kot to. In prav temu je posvečena razstava “David Bowie is” oziroma “David Bowie je”, ki je do enajstega avgusta na ogled v londonskem muzeju Victoria & Albert museum.

Bowie je bil rojen leta 1947, v času povojnega pomanjkanja, ki je – podobno kot druge glasbenike njegove generacije – pripeljalo do preizpraševanja družbenega reda in v končni fazi do rokenrola. No, v bistvu je šlo za začetno fazo, kajti za razliko od Beatlesov ali Rolling Stonesov, ki so premikali meje družbeno sprejemljivega, se je Bowie spraševal o mejah umetnostni same in pogosto prehajal meje med umetnostmi ter identitetami.

Začetki niso bili nič kaj obetavni in njegova prva zasedba, Davie Jones and the King Bees je kmalu storila žalosten konec. A izkazalo seje, da je vsaka stvar za nekaj dobra in solo kariera, ki je sledila temu je več kot dih jemajoča. Za njegovo največje delo še vedno velja album Space Oddity, ki ga je izdal le nekaj dni pred izstrelitvijo Appola 11 in na ta način več kot očitno podrl mejo med umetniško fikcijo in realnim življenjem. S tem pa je tudi določil smer svojega ustvarjanja.

Razstava David Bowie je, je sestavljena iz petih sklopov. Največje presenečenje za površne poznavalce Bowieja je gotovo njegov slikarski opus. Slikarski post-modernizem je zaznamoval njegovo berlinsko obdobje. V zahodni del Berlina, razdeljenega mesta, simbola hladne vojne, se je zatekel zato, da bi se odvadil kokaina, katerega zloraba ga je močno zaznamovala v drugi polovici sedemdesetih let. V Berlinu je stanoval skupaj z Iggyjem Popom ter sestavil takoimenovano Berlinsko trilogijo, albume Low, Heroes in Lodger. Koncertno turnejo za prva dva albuma je v dvanajstih državah videlo skoraj milijon ljudi, čerpav zelo konceptualna, pa je nova glasba Bowieja postavila še višje na piedestal velikanov sodobne godbe.

Še več: ker se mu je vmes uspelo izviti iz odvisnosti od kokaina, se je Bowie pognal novim ustvarjalnim izzivom naproti. Njegovi koncerti niso bili več zgolj glasbeni dogodki, pač pa pravi spektakli, kjer je bila godba zgolj en element umetniškega izraza. Prav ta del je v razstavi tudi najbolj izpostavljen. Ne zgolj znamenite oblačilne kreacije, od plašča v barvah britanske zastave dalje, na razstavi tako vidimo makete nekaterih njegovih najbolj odmevnih (ne nujno najbolj uspešnih) turnej, najbolj razvpite odrske in galerijske instalacije, pa tudi instrumente, ki jih je Bowie uporabljal pri svojem delu. In jih še vedno uporablja.

Eden takšnih je računalniški program, ki iz časopisnih naslovov in člankov sestavlja naključna besedila in tako eno, medijsko realnost spreminja v drugo, glasbeno, a prav tako verjetno realnost. Bowie sam skozi videoposnetek na razstavi pove, da gre za eksperiment, ki na eni strani kaže, kako lahko koščke sestavljanje prestavimo in jim damo drug pomen, po drugi strani pa gre za kritiko večnega iskanja “pomembnosti” v dogodkih. Le malo njih je resnično pomembnih samih po sebi, večini pomembnost pripišejo njihovi interpreti.

Razstava David Bowie Is je paša za oči in ušesa, k čemur v veliki meri pripomore tudi oprema, ki je na voljo vsakemu obiskovalcu. Ta je, kot se za razstavo o rock zvezdi spodobi, iz “štale” firme Senheiser. Razstava je postavljena tako, da se pri gibanju skozi prostor predvajajo različni zvočni in video posnetki, tako da lahko vsak obiskovalec o razstavi dobi rahlo drugačen vtis in z nje odnese druge poudarke.

Glavni poudarek v oddaji A propos ob 15h pa je, da bi bila ta razstava več kot dobrodošla tudi pod Alpami. Če že Bowieja še nekaj časa ne bo spet k nam.

Oddajo sem tokrat pripravil Aljaž Pengov Bitenc.