A propos ob 15h: Haris Pašović, po imenu Bošnjak, po narodnosti Umetnik

Osvajanje sreče; O genocidu v devetih prizorih. V opomin, za danes in (morda) za jutri

Tokrat smo bili z oddajo iz niza A propos ob 15h, ki ga realiziramo s pomočjo javnih sredstev, zagotovljenih prek t.i. medijskega razpisa Ministrstva za kulturo, na premieri – od skupaj dveh postavitev nenavadne predstave, ki je ne moremo ali morda ne znamo uvrstiti v katero od znanih odrskih oblik ali disciplin. Pravzaprav bi smeli reči, da je Osvajanje sreče bosanskega, pravzaprav kar evropskega dramatika, dramaturga in režiserja Harisa Pašovića, ki si jo je bilo moč ogledati v Ljubljani pred mesecem dni, spektakel posebne vrste. V mizanscenskem, torej tudi režijskem in dramaturškem, vsebinskem pogledu. Čeprav po drugi strani za grozotam, ki jih je prineslo 20 stoletje človeštvu in ki so tudi okoliščine, v katerih skuša poiskati svojo srečo, pa če je še tako majcena, je spektakularnost zadnja stvar, na katero bi pomislili. Tako, spektakularno namreč, so jih dojemali in razumeli tisti, ki so grozote povzročali. Predstavo smo videli v nenavadnem gledališkem, okolju, v areni, morda še bolj še – v ringu, postavljenem sredi nekdanje tovarniške hale znane Gorenjeve firme Tiki, ki je, glej ga zlomka, nedavno tega preselila tukajšnjo proizvodnjo vodnih grelcev, po domače bojlerjev – v Bosno in Hercegovino.

Slovensko mladinsko gledališče je bilo koproducent te predstave v Ljubljani, čeprav Haris Pašović še nikoli ni režiral v tem gledališču, je pa, kot so zapisali v gledališkem listu …že dlje časa njihov tesni sopotnik. V tem primeru gre pravzaprav za mednarodno koprodukcijo, ki jo podpira tudi EU; ob Mladinskem sta producenta še Prime Cut Productions iz Belfasta in Pašovićeva skupina East West Theatre Company iz Sarajeva.

Zadnji oktobrski konec tedna, se je niz jesenskih predstav iztekel, vendar ga bodo na pomlad nadaljevali, je v intervjuju, ki je glavni del današnje oddaje, povedal Haris Pašović, ki je v sodelovanju z Damianom Gormanom in Emmo Jordan tudi avtor besedila Osvajanja sreče. Pred ljubljansko postavitvijo so predstavo videli najprej na Ebrington Square v Derryju-Londonderryju na Severnem Irskem, ki je bilo letošnje mesto kulture Združenega kraljestva, pa ob znamenitem mostu v Mostarju, po Ljubljani pa še v srbskem Novem Sadu in na T13 v četrti Titanic v Belfastu. Postavitev na Reki je odpadla, vendar o tem nekaj malega tudi v intervjuju.

Pašovič je predstavo zasnoval na bogatem izročilu britanskega filozofa, matematika, logika, po rodu Waležana, Bertranda Russella, ki je preživel skoraj celo 20 in dobršen del 19. stoletja (1872-1970). Russellova svetovno odmevna sporočila in komentarje ob prelomnih zgodovinskih dogodkih je prepletel z njihovim nazornim prikazom in jih gledališko koncipiral tako, da izžarevajo filozofovo voljo do življenja, do pravičnosti in zoper najrazličnejše delitve in zatiranja. Na zgodovino in prelomne dogodke se je ozrl z vidika sreče, ki je (bila) v življenju navadnih ljudi navzoča vedno, tudi v najtemnejših trenutkih.
Med ključne Russellove citate, ki so jih ustvarjalci uporabili in v gledališkem listu ponudili kot konceptualno oporo za to predstavo je tisti, v katerem pravi: “Tri strasti, preproste, a neustavljivo silne, so usmerjale moje življenje: hrepenenje po ljubezni, iskanje znanja in neznosno sočutje do človeškega trpljenja.” Zanj je bila sreča to, da je videl in prepoznal ter opozarjal na krivice, saj, kot je dejal v nekem intervjuju: »Skrivnost sreče je v tem, da se soočimo z dejstvom, da je svet grozen, grozen, grozen…«

V mednarodno ekipo dveh glasbenikov ter enajstih igralk in igralcev – ali bolje: performerjev, kot jih tudi sam označi, je Pašović izbral tudi dva slovenska kolega – Damjano Černe in Željka Hrsa, iz Slovenskega mladinskega gledališča.

Na novinarski konferenci pred predstavo, kjer sta bila tudi performerja Cornelius Macarthy iz Sierre Leone in Belgijec Thomas Steyaert, ki je tudi koreograf predstave, sta ob režiserju in direktorici Mladinskega gledališča Uršuli Cetinski, sodelovala tudi domača igralca Željko Hrs in Damjana Černe. Zanjo je delo v tej predstavi izjemna izkušnja, ki jo je pomembno obogatila v profesionalnem, umetniškem in človeškem pogledu, jo navdala z velikim notranjim zadovoljstvom ter mnogimi doslej neznanimi podrobnostmi, informacijami in spoznanji; kot na primer tisto ob premieri v Derryju, ki so si jo ogledali tudi ljudje, ki so bili udeleženi v tisti krvava nedelja, Bloody Sunday, ali pa v Mostarju, Sarajevu. To so za igralca, umetnika doživetja, ki se globoko zarežejo v njegovo občutljivo dušo.

Tako kot vsi igralci, igralke ali kot jim reče Pašović – performerji, nastopajo v zelo različnih vlogah. Tako so tudi Željku Hrsu naložene vloge, v katerih upodobi človeške zveri, vojne zločince iz različnih obdobij, krajev, celin…

Dobri dve uri dolgo predstavo brez odmora tvori devet ključnih prizorov, ki jih opredeljuje enajst naslovov: Domovina, Fant, Umetnik, o Palestini, My Lai, Madisonova soba v Beli hiši, Naj njihove duše najdejo srečo, Auschwitz, Pogled v tvojih očeh, Zelo temno postaja, Deset let pozneje in Srca. Govorijo o rušenju palestinskih domov, o krvavi nedelji na Severnem v tretjem je tema Čile v času Pinochetove hunte, potem o Vietnamu, na zločinih Rdečih Khmerov v Kambodži, nascističnih zločinih v zloglasnem Auschewitzu, vojni in pokolih v Bosni, s tujo intervencijo spodbujenih medplemenskih pobojih v Ruandi ter razmerah na Bližnjem vzhodu.

Preden sva s Harisom Pašovićem intervju zastavila zares, sem – tako za ogrevanje – začel pogovor s temo, ki je bila v naših krajih nekoč, ko je bila na teh prostorih še neka večja, skupna država Socialistična federativna republika Jugoslavija in ko je večina moških morala odslužiti tako imenovani vojaški rok, ponavadi – vendar z mnogimi priviligiranimi izjemami – daleč od domačega kraja. In tam, v vojski, nekdanji JLA, ki so jo tako neodgovorno in genocidno uporabili politiki večinskega srbskega naroda, so se nabirale izkušnje, ki so za mnoge pomenile pomembna življenjska doživetja, včasih tudi junaštva in je bilo to tudi del osebne življenjske izkušnje, ki je iz fanta izklesala moža. Ker je tudi Pašovič živel in se tesal v moža v časih, ko je »biti tovariš« pomenilo nekaj vsakdanjega, sem ga najprej vprašal, kako bi se odzval, če mu rečem tako. Odvrnil je, da mu je najljubše, če je samo: Haris. Niti ne tovariš, ali tovariš, tudi ne gospod. Še najbolje bo – Haris. In takoj nato sem ga, potem, ko je razkril svoja leta – 52 jih ima – tudi zato, ker je po srbsko zlorabljena nekdaj skupna vojska del njegovega življenja, vprašal, kje je služil vojaški rok. V Srbiji, je povedal… v Knjaževcu, na srbsko-bolgarski meji. Bilo je to leta 1986, torej skoraj 18 let potem, ko sem jaz že oddelal to državljansko dolžnost v njegovem Sarajevu. In njegov komentar: o, to pa najbrž ni bilo tako slabo… Nadaljevala sva seveda o podrobnostih v zvezi s predstavo, o ideji, zasnovi, igranega besedila, ki temelji na izročilu in besedah Bertranda Russella in ko v tistem delu pogovora, ko govoriva o narodnosti, navaja švicarskega Bejrutčana misleca Amina Malufa, avtorja mnogih svetovnih uspešnic kot so npr. Ponorelost Sveta, Križarske vojne v arabskih očeh, Samarkand (idr.) ter odmevnega eseja Ubijalske določnice (identitete). Seveda sva govorila tudi o zasedbi in izbiri igralcev ali performerjev, kot jim reče, o sodelovanju pevskih korpusov RTV Slovenija in SNG Opere in baleta Ljubljana, pa o incidentu po predstavi v Londonderryu, o logistični zahtevnosti predstave, kjer jim je pomagala Slovenska vojska, o njegovi profesuri pri predmetu Umetnosti in vodenje na Poslovni šoli Bled in končno tudi o stavku iz predstave, ki mu je najbližje. Seveda gre za Russellovo misel, da je kulturna raznolikost pogoj družbenega napredka.

Ob vseh v tem besedilu in v oddaji že omenjenih igrajo tudi Matt Farris, Saša Handžić, Dermott Hickson, Mona Muratović, Patrick J. in Shane O’Reilly, ter Christopher Simpson. Scenografija in oblikovanje luči je delo Ciarana Bagnalla, glasbeni vodja je bil Neil Martin, zvok je oblikoval Enrico Fidone, vido pa Matt Curry, kostumografiji sta bili Vanja Ciraj in Irma Saje, oblikovalec pa Enes Huseinćehajić.

Tudi to oddajo A propos ob 15h smo ob finančni podpori Ministrstva za kulturo RS pripravili avtor Andrej Pengov, za režijo in produkcijo videa je poskrbel Aljaž Pengov Bitenc, za obdelavo zvoka Nina Radoš, internetna post-produkcija pa je delo Urške Pengov Bitenc.

A propos ob 15h: Haris Pašović, po imenu Bošnjak, po narodnosti Umetnik A propos ob 15h: Haris Pašović, po imenu Bošnjak, po narodnosti Umetnik A propos ob 15h: Haris Pašović, po imenu Bošnjak, po narodnosti Umetnik A propos ob 15h: Haris Pašović, po imenu Bošnjak, po narodnosti Umetnik A propos ob 15h: Haris Pašović, po imenu Bošnjak, po narodnosti Umetnik

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *