A propos ob 15h: Marijo Terezijo smo imeli najraje

Andrej Rahten o Habsburžanih, celjskih grofih in Mariji Tereziji, ki ni hotela biti cesarica

V začetku aprila je Cankarjeva založba v Konzorciju Mladinske knjige predstavila sijajno monografijo avtorice Eve Demmerle o eni najstarejših in največjih vladarskih dinastij, o Habsburžanih, o čemer smo v dnevnem programu Radia KAOS že poročali. Konec junija pa je minilo 99 let od usodnih dogodkov v Sarajevu, ki so pomenili začetek konca te slavne, mogočne in tudi za Slovence pomembne cesarske rodbine. Habsburžanom smo lahko hvaležni za marsikaj dobrega, pa tudi za marsikaj, kar bi zlahka uvrstili med očitke in krivice, ki so jih povzročili našim ljudem in krajem. In to je tudi vsebina letošnje že 51. oddaja A propos ob 15h, ki smo jo pripravili ob podpori javnega denarja, saj projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Potem, ko je Rudolf I. Habsburški konec 13. stoletja porazil češkega kralja Otokarja II. in potem zasedel tudi slovenska ozemlja, se je celjskim knezom v prvi polovici 15. stoletja skoraj posrečilo, da bi Habsburžane ogrozili in tako postali domača vladarska rodbina in vladajoča elita – ne le v naših krajih in nekaterih krajih sosednjih dežel in držav, ampak tudi na območjih ljudstev nekdanje skupne države Jugoslavije in najbrž še čez; a je Habsburžanom z dogovorom o dedovanju notranje avstrijskih posesti in menda z ogrsko in srbsko pomočjo uspelo, da so to avtohtono nastajajočo vladarsko vejo brezkompromisno odžagali. Vendar ne z vojno, pač pa z zvitostjo in prevaro ter menda naročenim zločinom, s katerim so odstranili moškega potomca celjskih knezov, ki bi te posesti najverjetneje dedoval.

O tem smo veliko slišali tudi na predstavitvi monografije Habsburžani, na kateri sta ob predstavniku založbe in moderatorju pogovora Tinetu Logarju – urednik knjige Mitja Pucer je bi takrat odsoten – sodelovala prevajalec in avtor strnjenega časovnega pregleda pomembnejših dogodkov v monografiji – Hanbsburžani in Slovenci Igor Antič in zgodovinar ter višji znanstveni sodelavec ZRC SAZU dr. Andrej Rahten, katerega ime se te dni pogosto pojavlja v dnevnih novicah, ko se govori o novih slovenskih veleposlanikih. In Dunaj, ki med leti 1278 in 1282 postane prestolnica habsburške monarhije, ki potem vlada dobršnemu delu Evrope še kje in kamor odhaja dr. Rahten v novo službo, bo, sodeč tudi po tem, kar bomo objavili v tokratni oddaji A propos ob 15h, pravo mesto zanj.

Ampak – začnimo to pripoved prav s Celjskimi in njihovo slavo posebne vrste, ki je postala del ljudskega izročila, legenda, ki se prenaša iz roda v rod in ki je od časa do časa tudi vir umetniških, pisateljskih, slikarskih, tudi dramatskih navdihov; zanje je veljalo, da so bili živahni fantje in gospodje in da so po domačih pokrajinah in krajih ter tudi v tujih deželah osrečili in potem pogosto tudi razžalostili marsikatero mladenko in njeno družino in zaplodili mnoge – v glavnem nepriznane – potomce. Eno od vprašanj za dr. Andreja Rahtena je bilo, če se je ob kosteh, ki po stoletjih ostanejo tudi za plemeniteži modre krvi, zadržala še kakšna krvna sled, morebitno sorodstvo? In odgovor. No, slišati ga je treba… Dr. Rahten je Celjan in odkrito prizna, da se ga te zgodbe dotaknejo.

In kaj se je Celjskim pravzaprav zgodilo? Kje in kako smo Slovenci izgubili – če malo zlorabimo sedanja dejstva – eno od prvih bitk za Evropo po naši meri? Seveda gre za politično, gospodarsko, po svoje tudi kulturno in zelo družinsko, plemensko vprašanje…
Karlu V. in vsej dinastiji se seveda skozi stoletja način prevzemanja cesarskega žezla s porokami in prek moških potomcev – v nenadoma spremenjenih okoliščinah in kljub številnemu potomstvu – vrne kot bumerang.

Slovenski prevod in spomladanski izid monografije Habsburžani pri Cankarjevi založbi se od nemškega izvirnika razlikuje tudi v opremi. Na naslovnici nemške izdaje je slika dunajskega Schoenbrunna, slovenska izdaja pa ima na naslovnici fotografijo slikarske umetnine – portreta Marije Terezije, ki je bila češka in ogrska kraljica (1740), cesarske krone pa – kljub uveljavljeni pragmatični sankciji – ni hotela sprejeti. Še danes pa velja pa za izjemno napredno, sposobno in za Slovence, za slovensko narodno samobitnost, šolstvo in kulturo izjemno cesarico – ki to formalno ni bila in niti ni hotela biti. Je pa bila v mladosti dokaj razposajena, če ne celo radoživa ženska. Da pa je bila tako zelo uspešna in drugačna vladarica od dotedanjih habsburških cesarjev, pa je, morda ne boste verjeli, kriva tudi osebna sreča. O tem je na predstavitvi monografije poudarjeno govoril tudi Igor Antič prevajalec in avtor pomembnega – posebej dodanega poglavja, ki ga izvirnik, razumljivo, nima. Poglavje je naslovil Habsburžani in Slovenci – Strnjen časovni pregled pomembnejših dogodkov. Kot srečno poročena in zaljubljena soproga cesarja Franca I., Štefana Lotarinškega bi si lahko nadela cesarsko krono. Pisalo se je leto 1745…

645 let vladanja, ki je temeljilo na principih poročanja, tudi znotraj širšega družinskega kroga, zagotovo pa samo med plemenitimi izbranci in izbrankami modre krvi, tako da bi človek zlahka pomislil na kult posebnega kulturnega vzorca, je povzročilo, pustilo ali narekovalo tudi marsikatero tragično vladarsko ali para-vladarsko usodo. Smrt prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu velja za ultimativno, dokončno zgodbo te dinastije, ki pa je, sicer brez vladarskih žezel, a še vedno z modro krvjo, živela in še živi tudi po letu 1918, ko se je končala I. svetovna vojna.

To oddajo smo začeli tako rekoč nedaleč Latinskega mostu, v Sarajevu, ki se je v času socialistične Jugoslavije imenoval po 19-letnem pripadniku tajne organizacije Mlada Bosna Gavrilu Principu ali Prinčiću, Srbu iz Grahovega v Bosni. Mlademu uporniku je 28. junija 1914, 20 minut čez enajsto, s streli iz samokresa uspel atentat na nadvojvodo Franza Ferdinanda. Ubil je tudi njegovo soprogo Sofijo. Kakšno uro prej je na drugem koncu Sarajeva z ročno bombo poskušal 21-letni Nedeljko Čabrinović iz Trebinja a je nadvojvodi uspelo bombo z roko odbiti proč od avtomobila. Kljub strogemu redu, protokolarnemu pravilniku in v sarajevskem primeru tudi pravočasnim opozorilom obveščevalcev, so se dinastiji začele dogajati hude reči…

S koncem prve svetovne vojne avstro ogrsko cesarstvo propade. Ampak dinastija še živi, čeprav se Karlu Ludviku Lotarinško-habsburškemu, ki je umrl štiri leta kasneje, in njegovim potomcem tudi doma zgodi zavračanje in vrsta povsem človeških krivic. Karlov prvi in najbolj znan sin Otto Habsburški, ki si je – potem, ko se je znova smel vrniti v rodno Avstrijo, z vsemi močmi prizadeval za mirno združevanje evropskih narodov in držav in ga po teh njegovih prizadevanjih poznamo tudi pri nas. Umrl je predlani sredi poletja, tako rekoč pred natanko 25-imi meseci, vendar je še prispeval predgovor k monografiji Habsburžani.

Za pripoved o še živečih – če smo prav prešteli – enajstih habsburških potomcih in o njihovi usodi – vštevši Karlova zadnja leta in Ottova prizadevanja za mirno in združeno Evropo, kamor sodi seveda tudi Balkan in naporih Walburge Habsburg Douglas, najmlajše med Ottovimi njegovimi petimi hčerami, da bi čim bolj natančno zbrala dokumente in popisala ter objavljala njihovo življenje in dejanja ter skrbela za njihovo dediščino in izročilo – pa bo morda kaj več priložnosti kdaj prihodnjič. Kljub temu, da imamo lahko celo vrsto ugovorov na več kot pol-tisočletno vladanje habsburške dinastije tudi v naši krajih, je neizpodbitno dejstvo, da so usodno oblikovali vedenjske, življenjske in vrednostne – torej tudi kulturne vzorce Slovencev.

Oddajo, ki je nastala ob finančni podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, sem pripravil, posnel, montiral in realiziral Andrej Pengov. Oblikovanje zvoka je bilo v rokah Nine Radoš, za post-produkcijo pa je poskrbela Urška Pengov Bitenc. Prihodnje, 52. oddaje A propos ob 15h, bo na sporedu že ta četrtek, ko bomo z Majo Kavzar Hudej in Andrejem Blatnikom govorili o letošnjem 28. mednarodnem literarnem festivalu Vilenica, ki se začne čez teden dni.

Leave a Reply

Your email address will not be published.