A propos ob 15h: Med našimi filmarji manjka solidarnosti

Denis Valič o Festivalu slovenskega filma in Roku Bičku

O 16. festivalu slovenskega filma smo v tokratni oddaji A propos ob 15h, ki je del projekta, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo RS, nameravali govoriti z več sogovorniki – najmanj še z direktorjem festivala, Igorjem Prasslom. Ja morda tudi z ministrom za kulturo. Ampak – kakor koli že, saj je že torek popoldne, ko se čez nekaj ur festival že začne in je razumljivo, da so skoraj vsi že v polnem pogonu tam ob morju, v Portorožu. Vendarle se nam je posrečilo privabiti v oddajo programskega direktorja festivala Denisa Valiča.

Denis Valič je filmski kritik, avtor in tudi soavtor knjig o slovenskem filmu in filmu v sporedih naših tv-postaj ter urednik med drugim tudi pred 16 leti izdane knjige Do zadnjega vala – Velika retrospektiva evropskega filma. O filmu Jaz sem Janez Janša; v katerem s kratko sekvenco je v eni od različic nastopal tudi Radio KAOS in njegov urednik, je Valič med drugim zapisal tudi, da je film Janeza Janše, ki je v času nastajanja sprožil številne polemike, ki so k sreči pozabljene, … »eden od najbolj domiselnih dokumentarcev, kar jih je bilo posnetih pri nas.

Škafarjev Oča mu je bil tudi všeč in pravilno smo domnevali, da zaradi aktualizacije filmske zgodbe z dogajanj v tovarni Muri, ki jo vnese v filmsko pravljico na presenetljiv dokumentarni način. Še najmanj zaradi uporabljene tehnike prelivov med prizori, ki je tudi za televizijo (video) že malce obrabljen princip ali pa zaradi posvetila dubrovniškemu igralcu Niku Kovaču.

Smo pa v pogovoru z Valičem vendarle zvedeli, kaj je v ekipi, ki pripravlja tako zahteven projekt, ki – najbrž ne boste verjeli – ne dosega 100.000 evrov, glavna naloga programskega direktorja. In zvedeli smo tudi, kdo je največji slovenski filmar. Doslej… Naš tokratni sogovornik je prepričan, da je to Rok Biček, s pravkar – tudi v Cannesu nagrajenim filmom Razredni sovražnik.

Imeli smo pripravljen tudi izziv, s katerim bi morda relativizirali odločitev, da se Badjurova nagrada tokrat podeli Karpu Godini. To odločitev smo nameravali opredeliti kot neke vrste eksperiment – morda »v novem valu črne resničnosti«. Za kaj takega nam je – morda k sreči – zmanjkalo časa. Karpo Godina namreč velja za mojstra eksperimentalnega in črnega filma in za eksperta na različnih točkah filmskega ustvarjanja /filmski režiser, snemalec, direktor fotografije in pedagog/ – ne le zaradi Splava meduze, ki je sploh njegov prvi celovečerec in ki sodi med 100 najpomembnejših evropskih filmov.
Minister za kulturo dr. Uroš Grilc je, sodeč po zapisu v Katalogu 16. FSF, zadovoljen s tokratno bero slovenskega filma. Glede na izkušnje s kulturnimi oblastmi pri nas, to morda sploh ni dobro sporočilo? Ali pač? Kakšna torej je – ali morda šele bo – nova doba slovenskega filma, je bilo še eno od vprašanj za Denisa Valiča. Če bi sodili po NPK-ju, dobra – smo ga razumeli.

Govorili smo tudi o izbiri prijavljenih filmov v festivalsko konkurenco – uporabljajo se različne številke od 134 do prek 250 filmov različnih zvrsti in žanrov – njihovem razvrščanju v štiri glavne programske sklope (tekmovalni, netekmovalni, spremljevalni in strokovni program), o tem, kako se je oblikovala festivalska žirija (Hanna A. W. Slak, Hrvoje Hribar in Olmo Omerzu), o petih oz. sedmih (če prištejemo še dva celovečerna dokumentarca) celovečercih – kar je več, kot smo upali v obdobju večjih denarnih možnosti nove slovenske države – in 42 festivalskih projekcijah, od še vedno devetih nagradah vesna, o lokalni publiki in pričakovanem obisku tujcev, o festivalskih Zajtrk z avtorji, ko se bosta z avtorji filmov v tekmovalnih programih pogovarjala Denis Valič in Katja Čičigoj. Organizatorji zatrjujejo, da so v festivalski spored uvrstili predvsem umetniške in avtorske filme. Mimogrede – kar nekaj je filmov z več avtorji; največ jih ima film Jože. Avtorjev, namreč.

Že nocoj pa je občinstvo povabljeno na projekcijo nenavadnega, najbrž malo ali pa nikoli predvajanega filma V začetku je bil greh, Františka Čapa, ki je s tem filmom davnega leta 1954 podvomil v božjo resnico, da je bila najprej beseda, ki je menda šele potem meso postala… Mimogrede – Čapovi Trenutki odločitve – film o zdravniški etiki med NOB – in če hočete tudi državljansko vojno, posnet tudi po holivudskih principih, je nastal leto kasneje in nato »uplenili« zlato areno v Puli.

16. festival slovenskega filma je – če drugega ne – še ena priložnost, da se prepričamo, kako – in če sploh drži trditev, da se v slovenski filmih res nikoli nič ne zgodi… Pa še to: Festival slovenskega filma je v enem delu – ko gre za povezovanje literature in gibljivih slik – tematsko povezan tudi z delom strokovnega, znanstvenega programa letošnjega Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Nekaj več smo o tem govorili v prejšnji oddaji A propos: ob 15.h, ko je bil naš sogovornik dr. Andrej Blatnik, predsednik vileniške žirije.

V prihodnji, 54. oddaji, ki bo na sporedu že ta četrtek, pričakujemo obisk Marjete Lavrič in Iztoka Kovača iz Centra kulture Španski borci. Tokratno oddajo A propos ob 15h, ki je del projekta, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije so pripravili: avtor in voditelj Andrej Pengov, režiser in mojster slike ter odgovorni za produkcijo Aljaž Pengov Bitenc, Nina Radoš in Urška Pengov Bitenc, ki sta poskrbeli za obdelavo zvoka in post-produkcijo.

Leave a Reply

Your email address will not be published.