A propos ob 15h: Olga Kacjan, dobitnica Borštnikovega prstana

To niso Oskarji. To je Borštnikovo! Vsaj tako smo razumeli pesnika, pisatelja, dramatika, esejista in prevajalca Iva Svetino, ko je na sklepnem dogodku letošnjega Borštnikovega srečanja v imenu žirije za podelitev Borštnikovega prstana uradno in svečano povedal, da je njegova dobitnica Olga Kacjan, dramska in filmska igralka, prvakinja Slovenskega mladinskega gledališča. Žirija so ob Svetini bili tudi dramska igralka Silva Čušin, gledališka režiserja in pedagoga Jernej Lorenci in Dušan Mlakar, ter »Borštnikova« umetniška direktorica Alja Predan. Borštnikov prstan je bil tudi najpomembnejši povod, ne pa edini, da je Olga Kacjan gostja v današnji oddaji A propos ob 15h, ki jo pripravljamo in realiziramo s pomočjo javnega denarja iz medijskega razpisa Ministrstva za kulturo RS.

Naša sogovornica je v oddajo prinesla prav posebno darilo, ki ga doslej kolegi in kolegice v drugih uredništvih zagotovo niso ali vsaj – še niso bili deležni. To je zgodba o Anici Pirš iz Vojnika, kraja nedaleč od Celja, od koder je Olgini družini vsako jutro pripeljala sveže mleko. Mleko, ki ga Olga še danes rada popije, saj ublaži delovanje nikotina. Pa če je res ali pa ne… Zgodba o Anici je nastala v posebnih okoliščinah – ob pripravah in študiju igre Hervéja Guiberta Mlado meso, v režiji Ivice Buljana, ki je bila premierno uprizorjena pred skoraj natanko 6 leti in v kateri se novodošli župnik nekje v Normandiji sooča s pritiski in zlorabami štirih krajevnih veljakov – moških in žensk – nad ali z otroki.

To je bil prvi prstan za koga iz Slovenskega mladinskega gledališča, sicer pogosto nagrajevanega ansambla in kolektiva; pravkar z igro Preklet naj bo izdajalec svoje domovine blestijo na bienalnem gledališkem festivalu v Lyonu. Je pa Olga Kacjan tudi letošnja dobitnica Župančičeve nagrade za življenjsko delo, ki jo za najodmevnejše umetniške stvaritve podeljuje mesto Ljubljana. Lani je bil med Župančičevimi lavreati tudi njen kolega iz mladinskega gledališča, igralec, gibalec in režiser Ivan Peternelj.

»…Olga Kacjan je igralka, ki je v gledališče in na njegov oder stopila pripravljena na drzne izzive in velika tveganja. Zato se je tudi odločala za sodelovanje v najprelomnejših trenutkih slovenskega in tudi nekdanjega jugoslovanskega gledališča. Z najprodornejšimi, predvsem pa vizionarskimi režiserji tistega časa je sodelovala in ustvarjala v netipičnih delovnih pogojih s tveganimi ali nepredvidenimi izidi…« so med drugim zapisali žirantje v utemeljitvi letošnje dodelitve Borštnikovega prstana.

Olga Kacjan je od letošnjega januarja formalno že upokojenka. A prav nič ne kaže, da bi to bila tudi zares. Pravkar nastopa v dveh vlogah – v Portretih Uršule Cetinski in Vita Tauferja, kjer intervjuvanci govorijo o sreči, sijajno upodablja lik gospe Marije, v Genetovih, Lukanovih in Moederndorferjevih Služkinjah pa igra Gospo. Zaslovela je s filmsko vlogo slepe deklice Katice v Štigličevi Povesti o dobrih ljudeh in se sprva uveljavila zlasti v filmu, vendar ob vprašanju, ali ji je film zato morda ljubši, se brez pomisleka opredeli za – gledališče.

Nekaj malega smo v tokratni oddaji vendarle uspeli zvedeti tudi o njenem zasebnem življenju, za katerega pravi, da ga skuša strogo ločiti od gledališkega. Pravzaprav je pogovor o tem na nek način sama vzpodbudila z izjavo na Borštnikovem podiju, ko je podčrtala, da je dvakrat srečno ločena. V naši oddaji pa na nek poseben način razkrije, da je bila tudi vsakokrat srečno poročena in – do ušes zaljubljena.

Kar nekaj besed – že na samem začetku oddaje pa smo namenili tudi izkušnji znamenite knjige, pravzaprav zbirke otroških modrosti, Beograjčana Duška Radovića Svinčnik piše s srcem. Njena oče in mati sta bila kemika in očetov nemirni raziskovalni duh jih je ven in ven premeščal po mnogih krajih nekdanje skupne države. Tako je kar precej let preživela tudi v Beogradu. V gimnazijo pa je hodila tu – v našem sosedstvu – čez cesto, na Šubičko…

Pod oddajo, ki smo jo pripravili in realizirali s pomočjo sredstev Ministrstva za kulturo Republike Slovenije se podpisuje ekipa Radia KAOS: Andrej Pengov, Aljaž Pengov Bitenc, Nina Radoš in Urška Pengov Bitenc. Znova se vidimo in slišimo kmalu po praznikih. Takrat pa najbrž res z že nekaj časa čakajočim Osvajanjem sreče Harisa Pašoviča in – znova Mladinskega gledališča..