A propos: Slovenska umetnost prek meja; Galerija Šikoronja. Rožek, takoj za mejo.
|
To je oddaja A propos: Slovenska umetnost prek meja; V uredništvu in produkcijskih enotah Radia KAOS je nastajala vse od julija pa do danes, ko smo jo s pomočjo javnega denarja, ki ga prek javnega medijskega razpisa zagotavlja Ministrstvo za kuturo RS, obiskali slovensko vasico na avstrijskem Koroškem Rožek, nedaleč za mejo, blizu Karavanškega predora, rahlo s poti v smeri Beljaka; Tam je v idiličnem okolju na nekakšnem otoku med strugo in rokavom Drave pravljična hiša umetnosti, ki je bila do letošnjega poletja za nas in je za marsikoga še vedno pravi skriti zaklad.
Gradiva smo zbirali in oblikovali vse od prvih dni julija, ko smo v tisti smeri in z namenom obiskati Galerijo Šikoronja, prepeljali Karavanke čez strme ljubeljske klance v tisto smer, nekako vmes v času po tem in do jeseni pa smo uspeli iz njegovega mikrokozmosa za nekaj kratkih in s glasbo rojev komarjev podloženim pogovorom obiskati tudi akademskega kiparja, profesorja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Jurija Smoleta; Ta mojster najrazličnejših materialov in premišljevalec nas je sprejel na vrtu ob svojem ateljeju, ki je takrat dajal vtis urejenega »kamnoloma«, no, bolj arzenala božajočih trdih kosov s srcem in ključavničarske delavnice hkrati; Iz tega njegovega ustvarjalnega azila in nekaj tedenskega umika iz delovnega tempa, v katerega ga je »odstavila« zdaj že premagana bolezen, smo Smoleta, ki v domžalskem kulturnem domu Janeza Bernika, kjer skrbi tudi za galerijsko dejavnost in razstavne programe, dobesedno »izbrskali in izvabili« pred našo kamero; Neposredni povod je bilo njegovo sodelovanje na poletni, sicer skupinski razstavi v Galeriji Šikoronja, ki nam jo je odkril in predstavil naš sodelavec in zaljubljenec v ultimativne rasežnosti lepih umetnosti Franci Kapler, ki je tudi pripravil uvodni in spremljajoči zapis.
Galerie Šikoronja deluje v vasici Rožek (Rosseg), poudarek je na e, pa tudi na dejstvu, da gre za avstrijsko Koroško; To staro hišo, kjer je bila včasih tudi gostilna, so obnovili in v njej leta 1985 odprli galerijo z imenom Šikoronja, kot se je pisal zdaj že pokojni Zvonimir, soprog gospe Marije, ki to galerijo vodi. V področju Alpe Adria, kot prostor našega sobivanja imenujejo na oni strani Karavank, ta galerija predstavlja slikarje in kiparje, ki uspešno delujejo in se s svojimi umetninami odmevno uveljavljalo v avstrijskem, slovenskem in mednarodnem prostoru. Tako lahko v Rožeku občudujemo delujoče umetnike in njihove stvaritve iz različnih evropskih dežel.
Valentin Oman, Janez Bernik, Jože Ciuha, Gustav Januš in še nekaj drugih razstavljalcev, ki so vsa ta desetletja razstavljali tam, so seveda Slovenci, številni sodelujoči pa so bili in so tudi drugih narodnosti. Od ustanovitve pa do danes so pripravili že veliko razstav, družabnih srečanj, pomagali izdati tudi nekaj knjig. Nekakšno normalno, zmerno produktivno, kulturno življenje. Imaš galerijo, ki je sicer tudi prodajna, zanašaš pa se zgolj na svojo voljo in prepričanje, da umetniki ustvarjajo tudi iz naše potrebe.
In tu je Marija Šikoronja, rojena Zwitter, ki ji domačini in prijatelji rečejo tudi Majki, več kot čudovita in navdušujoča, v kar nas prepriča tudi v pogovoru za to oddajo, ki ga je Franci Kapler začel z ključnim dogodkom za ta hram umetnosti, ki se je, kot že povedano, zgodil davnega leta 1985.
Omeniti pa moramo ignoranco nekaterih provincialnih okolij regije Alpe Adria, ki ne zmorejo več podporne energije, še raje pa to človeško bedo tudi izpustim.
V galeriji so poleti razstavljali umetniki povsem različnih pogledov na umetniškost produkta. Ob našem obisku so tam razstavljali različni slikarji; prevzame nas Simon Kajtna, odličen kolorist, Larissa Tomassetti in njen partner Frank Kropiunik, ustvarjata Partnergarnelen Skupajslikavasliko, težko razložljiv način skupnega ustvarjanja. Nastanejo pokrajine spomina, tropski rakci garnele so izhodišče, pri slikanju se ne pogovarjata, dihata pa nadrealizem. V Galeriji Šikaronja smo videli tudi dela slikarke Tanje Prušnik, ki je prispevala črno pero na belem papirju za Neznosno lahkost bivanja, kar je je bil, kot je bilo že povedano v intervjuju, naslov razstave.
Sicer pa je Tanja Prušnik kot prva Slovenka trenutno tudi predsedujoča Društvu avstrijskih likovnih umetnikov. Posebej in kot uvod v drugi del oddaje, pa moramo omeniti fascinantne skulpture kiparja Jureta Smoleta. Njegovih del sicer ne vidimo pogosto, kar je tej razstavi dodalo, podčrtalo pomen izbire. Njegovo pero na podstavku navdušuje, naprodaj pa ni… Več o kamnih, ki se hočejo premikati, vrteti, pa v intervjuju z umetnikom, ki mu je oblika v naravi in iz narave vrednota z najmočnejšim sporočilom.
V obdobju, ko je nastajal ta zapis, spetembra in oktobra 2019, je v Galeriji Šikoronja v Rožegu razstavljal pesnik in slikar Gustav Januš, ki je takrat praznoval osemdeseti rojstni dan. Tudi na otvoritvi njegove razstave se je govorilo o neverjetni simbolni moči Karavank, ki predstavljajo našo naravno in duhovno mejo znotraj iste, enake in podobne kulture. Tu, še zapiše Franci Kapler, nisem optimist. Marija Šikaronja in Jure Smole sta vsak svoj svet in če se Karavanke podrejo, bosta še vedno. Le da sta izredna gornika, pa lahko kakšen hrib tudi preplezata. Imeti svojo galerijo so Francijeve sanje, pripraviti kamne k petju pa Juretova skrivnost.
Naj za sklep oddaje ponovimo, kar je bilo že povedano, da Jure Smole tudi vodi “svojo” galerijo v Domžalah in da je profesor na Akademiji, nismo pa še podčrtali, da je izjemen tudi v predstavljanju umetniških del, ko gre njegova, se pravi Galerija domžalskega kulturnega doma Janeza Bernika na potep. Marija Šikoronja nas vsak konec tedna vabi v njeno Galerijo, Rožek je prelepa vasica med vodami, plavamo pa lahko kjerkoli. Tudi zato Koroška ni slaba izbira.
To je bila, oddaja A propos: Slovenska umetnost prek meja, v kateri sta sodelovala kipar Jurij Smole, ki je prav ob našem obisku tam za mejo sodeloval na skupinski razstavi v Galeriji Šikoronja v Rožeku, ki je te dni zaprta, saj odpravljajo škodo, ki se jim je zgodila potem, ko je v hiši počila vodovodna cev. Ta stara a lepa hiša je pravzaprav v zaselku Semislavče pri vasici Rožek, nedaleč od Beljaka na avstrijskem Koroškem. Galerijo vodi gospa Marija, ki je v začetku decembra slavila visok življenjski jubilej, saj je vstopila v osmo desetletje in ki je bila naša prva sogovornica v tej oddaji. Z obema sogovornikoma se je pogovarjal Franci Kapler, ki je oddajo tudi pripravil, pri njenem nastajanju, snemanju, redakorstvu, urednikovanju, sklepni produkciji in postprodukciji pa smo sodelovali še Urška in Aljaž Pengov Bitenc, Andrej Pengov in sodelavci Zavoda ZA. Fotografiji ob otvoritvi razstave Gustava Januša, ko je praznoval 80 let, pa so delo mojstra fotografije Iztoka Zupana. Oddaja je nastala s pomočjo javnega denarja, ki ga zagotalja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije z javnim medijskim razpisom.
Na svidenje že čez nekaj dni, ko bomo še pred koncem leta objavili zadnjo, pravzaprav nadštevilno oddajo iz letošnjega niza A propos: Slovenska umetnost prek meja. Obiskali smo namreč tudi Porabje in posneli zanimiva likovna in druga ustvarjanja tam živečih Slovencev in njihovih gostov, umetnikov iz Slovenije, Madžarske in sosednjih držav. .89