A propos: Slovenska umetnost prek meja; Okno k sosedu – na avstrijskem Koroškem, v Celovcu
|
Ko smo se ubadali z mislijo, kje, za vraga, naj poprimemo na avstrijskem Koroškem, da bomo prav in s pravo mero zajeli umetniško ustvarjanje Slovencev, smo za hip ali dva zastali v negotovosti. Najprej zato, ker je umetniškega ustvarjanja med Slovenci, ki živijo na severni strani Karavank in drugod vzdolž meje z Avstrijo izjemno veliko na prav vseh umetniških področjih in disciplinah, nič manj pa ni ustvarjalcev, ki tam, ne le po koroških krajih temveč tudi v avstrijski prestolnici in mnogokje drugod po sosednji državi ustvarjajo, poustvarjajo in soočajo svojo umetnost na najvišji estetski in svetovno priznani ravni. Če bi se skušali odločiti naenkrat, v enem zmahu, bi se bržčas prehitro in ne najbolje odločili. Tako bomo sem čez, v ta del slovenskega kulturnega prostora, ki z odpravo evropskih meja živi in diha še toliko bolj razkošno, prišli večkrat. Začeli pa smo zelo simbolično: z Oknom k sosedu.
Tako rekoč za rep smo ujeli 18. razstavo iz niza, ki jo s prav takim naslovom že več kot 6 let pripravljajo v Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov in z njo gostujejo v prostorih, ki so z leti postali kar v prava galerija Generalnega konzulata v Celovcu. Med tem so pred dnevi prav tam odprli že 19. razstavo z enakim imenom, katere odprtje so povezali s proslavo ob slovenskem državnem prazniku in s poslovlnim sprejemom, ki je bil pravzaprav uradna napoved zaključka mandata generalnega konzula gospoda Milana Predana, ki to poletje zaključuje svoj mandat v Celovcu.
Naša prva sogovornica, pogovor smo posneli v našem studiu še pred odhodom v Celovec, je bila glavna organizatorka te uveljavljene in odmevne domislice in kustosinja razstav Okno k sosedu gospa Olga Butinar Čeh. Pogovor sva začela o razlogih, da so s tem projektom začeli v Združenju društev Slovenskih likovnih umetnikov ter se z njim namenili prav v Celovec.
In kako je zdaj, po tolikih letih, mogoče označiti, z različnih zornih kotov oceniti ta projekt, ki je prerasel že v pravi umetniški program? Tudi o tem smo se pogovarjali s kustosinjo te razstave. Nekaj besed je naša prva sogovornica namenila tudi avtorjema, katerih razstavo smo, kot že rečeno, še preden se je iztekla, uspeli pogledati. Od 18. junija naprej razstavljata akademska slikarka Metka Pepelnak ter akademski slikar in oblikovalec Vojko Pogačar, ob našem obisku pa sta še razstavljala akademski kipar Peter Abram in akademska slikarka Barbara Kastelec; Gospa Butinar Čeh je, kot že rečeno, kustosinja tudi te razstave, tako da ji ni bilo težko opisati njuno ustvarjanje. Največ je govorila prav o slikarki Kastelec, posebej pa je izpostavila tudi izjemno zanimanje medijev za te razstave in njihovo odmevnost tako med slovensko manjšino in splošnimi javnostmi na avstrijskem Koroškem kot tudi med strokovno publiko, poznavalci in galeristi tudi zunaj Zvezne dežele Koroška.
Sklepni del pogovora s kustosinjo Olgo Butinar Čeh, ki je v ZDSLU zadolžena tudi za odnose z javnostmi, pa smo namenili predstavitvi prihodnje, 19. razstave Okno k sosedu v prostorih Generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu, ki so jo, kot smo že povedali, med tem že odprli.
Po pogovoru z gospo Butinar Čeh smo se polni pričakovanj odpravili na obisk slovenskega konzulata v Celovcu in njegove galerije z razstavljenimi deli – takrat še Barbare Kastelec in Petra Abrama. Sprejel nas je generalni konzul Republike Slovenije v Celovcu Milan Predan, ki je naš drugi sogovornik v oddaji Slovenska umetnost prek meja. Sprva sva segla tja do začetkov projekta Okno k sosedu, ki je prerasel, kot že rečeno, v pravi pravcati dolgoživi in za slovesnko manjšino na avstrijskem Koroškem ter za promocijo Slovenije v tej zvezni deželi in v vsej Republiki Avstriji izjemno pomembnen program.
Pred desetimi dnevi pa je Generalni kunzulat RS v Celovcu pripravil tradicionalni sprejem ob dnevu državnosti, ki so ga združili z otvoritvijo nove, zdaj že 19.razstave Okno k sosedu. Tokrat torej razstavljata akademska slikarka Metka Pepelnak in akademski slikar in oblikovalec Vojko Pogačar; predstavila ju je kustosinja Olga Butinar Čeh, ki je o njunem likovnem ustvarjanju podrobneje govila tudi v prvem delu te oddaje.
Naj še omenimo, da je bila tokrat udeležba izjemna, saj se je sprejema in odprtja razstave udeležilo prek tristo povabljencev, med njimi sta bila tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter J. Česnik in državna sekretarka na njegovem uradu Olga Belec, številni politični predstavniki avstrijske Koroške na čelu z deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem in članom deželne vlade Danielom Fellnerjem, drugi vidni predstavniki javnega življenja dežele, številni koroški Slovenci, predstavniki konzularnega zbora, predstavniki slovenske manjšine, prišli pa sta tudi veleposlanica Ksenija Škrilec in vodja dunajskega SKICA Barbara Koželj Podlogar ter mnogi drugi gostje iz Slovenije. Prireditev je bila tudi tokrat izjemno medijsko (in sponzorsko) podprta, kar samo potrjuje doslej slišano v tej oddaji.
Generalni konzul Milan Predan se je v svojem nagovoru ob skorajšnjem zaključku mandata zahvalil za odprtost in naklonjenost, ki so mu jo v minulih štirih letih izkazovali tako predstavniki deželnih oblasti kot manjšine, minister Česnik pa se je ob pohvalah delu in dejavnostim generalnega konzulata, generalnega konzula in osebju zahvalil za odlično izpeljan mandat in izrazil zadovoljstvo z izboljšanim vzdušjem na Koroškem hkrati pa omenil nekatera odprta vprašanja, kot je na primer mejni nadzor na Ljubelju.
S pomočjo generalnega konzula smo k mikrofonu in pred kamero naše oddaje uspeli povabiti tudi našega tretjega sogovornika, gospoda dr. Karla Hrena, enega od dveh predsednikov uprave celovške Mohorjeve družbe. Za začetek smo skušali zvedeti, kdaj je prvič obiskal slovenski konzulat zaradi ogleda, katere od razstav Okno k sosedu, najbrž otvoritve katere od njih.
Profesor na slovenski gimnaziji v Celovcu gospod Lojze Dolinar, ki je naš četrti sogovornik v tej oddaji, pravi, da je odločitev za umetnost, četudi zgolj zaradi ljubiteljskih razlogov, iz poklicnih pa še toliko bolj, zelo intimna odločitev. Najpogosteje jo narekuje srce.
Novinarski kolega, tudi urednik kulturnih vsebin v uredništvu manjšinjskega časnika Novice, to je tednik, ki izhaja v Celovcu, je naš zadnji sogovornik. Tudi Bojan Wakounig je prepričan, da so razstave iz niza Okno k sosedu izjemna priložnost tako za ustvarjanje novih poznanstev, umetniških, poslovnih pa tudi diplomatskih stikov, mreženja, kot se temu reče v sodobnem žargonu ter promocijo slovenstva in Slovenije. K temu po svoje najbrž pomembno prispevata tudi manjšinski tisk, periodika in drugi koroški ter nacionalni mediji.
Oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja, s katero smo tokrat obiskali Celovec, smo pripravili in realizirali Urška in Aljaž Pengov Bitenc, sodelavci Zavoda ZA in glavni avtor tega projekta in oddaje Andrej Pengov. Vsem sodelujočim se zahvaljujemo, da so jo s svojimi nastopi sooblikovali, posebna zahvala pa gre generalnemu konzulu Republike Slovenije v Celovcu gospodu Milanu Predanu. Uporabljene fotografije z otvoritve 18. in 19. razstave Okno k sosedu in z junijskega sprejema ob Dnevu državnosti so povzete s spletne strani GK RS v Celovcu.
Na svidenje do prihodnjič, ko se bomo na nek poseben način ukvarjali s Piranskim zalivom ali pa morda obiskali Kulturni dom v Gorici, italijanski Gorizii, kjer bo naš sogovornik njegov ravnatelj Igor Komel.