A propos: Slovenska umetnost prek meja; Piranski zaliv… Poltični abonma? Kje neki, gledališki, pač!

Helena Grahek, SMG: Zamisel o projektu piranski zaliv, ki je prerasel v abonma sprva dveh – Mladinskega in reškega gledališča HNK Ivana pl. Zajca v sodelovanje treh - pridužili so se nam še v Slovenskem stalnem gledališču Trst, sta oblikovala nekdanji intendant reškega Oliver Frljić in umetniški vodja SMG Goran Injac. Ana Miljanović, HNK Ivana pl. Zajca: Reška publika visoko ceni, naravnost obižuje predstave Mladinskega gledališča in njegovo anavtgardnost. Abonma je dobro obiskan, z nekaj več pojavljanja v medijih in bolj premišljene komunikacije z javnostmi, bi bil odziv v vseh treh gledališčih še večji. Izjemna priložnost za to bo reška EPK 2020.

Angažiranost, družbena, v marsikateri odrski postavitvi tudi izstreno politična, je, tako smo to razumeli, konceptualna in posledično tudi programska usmeritev Slovenskega mladinskega gledališča; Če se včasih zdi, da je prav zaradi nekega posebnega položaja tega ustvarjalnega kolektiva v slovenskem gledališkem prostoru, pomembno drugačna, ker so nas tam ustvarjajoči umetniki navadili, morda bi bilo točneje zapisati – razvadili – da prav tam lahko pričakujemo postavitve in uprizoritve, kot jih lahko pri znanstvenikih, raziskovalcih snujejo v kakšnem laboratoriju, delavnici ali ateljeju; No, to seveda ni edino slovensko gledališče, ki mu moremo pripisati tovrstne značilnosti, saj je poglobljen, raziskovalni študij način dela že v vsakem kolikor toliko v dramskem smislu ambicioznem odrskem kolektivu; Ampak prav v Mladincu, kakor ljubeče tudi poimenujejo SMG, so po tem posebej znani, morda tudi zato, ker jih ustanovitveni akti in osnovni namen oblikovanja tega teatra zavezujejo tudi k repertoarju za najmlajše; Med izrazite projekte te vrste sodijo zdaj že sijajno uveljavljeni januarski vsakoletni Bobri. Mladinsko: ustanovljeno je bilo leta 1955 kot prvo poklicno gledališče za otroke in mladino v Sloveniji; Prvih petindvajset let je ustvarjalo zanje, po 25-ih letih (od ustanovitve leta 1955) pa do dandanes, Mladinsko ni zgolj mladinsko.

Takšen uvod v to oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja smo oblikovali zato, da lažje pojasnimo neko po svoje tvegano izbiro te tematike v tej oddaji vsaj iz dveh razlogov: prvič, tisto kar je čezmejnega v slovenski gledališki umetnosti se v tem primeru zgodi na način, da pridejo »čezmejci«, se pravi publika od drugod, pogledat v matično gledališče, v eno od prizorišč pod Festivalno dvorano v Baragovem semenišču ali k Stari pošti, nedaleč stran, slovenska publika, med katero pa so po pravilu tudi gledališki umetniki, pa obišče predstave, tudi take, kjer sodelujejo Slovenci na Reki in v Trstu; in drugič: zato, ker je ta organizacijska in produkcijska ter seveda tudi programska domislica spodbujena s politko in njenimi zamejitvami; Dobesedno.

Zanimivo je, da naslova tega abonmaja, ki je pravi pravcati gledališki projekt, doslej še ni nihšče skušal, najbrž zaradi spoštljivega odnosa do izjemne ideje same po sebi, ki v svojem bistvu ostaja umetniški domislek, naslova Piranski zaliv spremeniti v kaj podobnega kot bi mogla biti Savudrijska vala ali Golfo di Pirano ali Valone di Pirano, za Slovenijo tako pomemben del Jadranskega morja, veliosti krepkih 19 kv.kilometrov, ki je takratnemu predsedniku slovenske vlade v družbi čezmejne kolegice, dame z adrianskim imenom, sprožal vznesena čustva v slogu: »Kakšen čudivit dan!«.

Nosilca te zamisli v Slovenskem mladinskem gledališču, direktor in umetniški vodja, sta v strnjeni, zelo lapidarni obliki povzela njen konceptualni okvir v nekaj kratkih, zelo povednih stavkov:

»Kjer se politika ne more zediniti, posreduje umetnost. Nadaljujemo in nadgrajujemo gledališko sodelovanje s Hrvaškim narodnim gledališčem Ivana pl. Zajca na Reki, ki se mu je v lanski sezoni pridružilo še Slovensko stalno gledališče Trst. Abonma ponuja dve predstavi Mladinskega, dve HNK Ivana pl. Zajca in eno SSG Trst. Za prevod predstav je poskrbljeno…«

In naša prva sogovornica v tej oddaji je gospa Helena Grahek, vodja marketinga in odnosov z javnostmi v Slovenskem mladinskem gledališču.

Predstavo Michelangelo, slovenskega režiserja Sebastijana Horvata, ki jo je premierno uprizoril prav v reškem gledališču, HNK Ivana pl. Zajca, ki je tudi producent te predstave in o kateri je pravkar govorila naša prva sogovornica, so si ljubljanski abonetnti Piranskega zaliva ogledali precej pred njeno prvo uprizoritvijo v Sloveniji, ki je bila na letošnjem Drama festivalu v Ljubljani.

Rečani radi pridejo v Ljubljano, tudi zato, ker obožujejo predstave Matjaža Pograjca, ki za prihodnjo sezono pripravlja predstavo prav v reškem HNK-ju. V Mladinskem upajo, da si bodo ljubljanski abonenti ob obisku na Reki lahko ogledali prav njegovo predstavo.

Med tem smo zvedeli, da do gostovanja Mladinskega gledališča s predstavo režiserja Dragana Živadinova Odilo. Zatemnitev. Oratorij., ki je bila povod za razmislek o sodelovanju tudi Slovenskega stalnega gledališča Trst v abonmaju Piranski zaliv, ne bo prišlo zaradi logistične in strškovne prezahtevnosti projekta. So pa tam gostovali s predstavo Hitchcock, v naslednji sezoni pa si bo moč ogledati predstavo 6. Ljubljanski abonenti pa so tam že januarja videli Kralja na Betajnovi režiserja Tomaža Gorkiča, za prihodnjo sezono pa so v program SSG-ja v abonma Pirannski zaliv uvrstili tragikomedijo Čudovita Tijane Zinajić in v režiji Jureta Karasa, s katero bo tržaško gledališče zaokrožilo prihodnjo sezono, ki jo je umetniški koordinator Danijel Malalan poimenoval s skupnim naslovom Nedvomno čudovita.

Sredi letošnjega junija pa so, kot je že povedala naša prva sogovornica v oddaji gospa Helena Grahek, odpotovali na Reko, kjer so si ogledali zadnjo predstavo abonmaja Piranski zaliv v tej sezoni.

Neposredno pred odhodom na Reko jih je na zbirališču pred Prodajno galerijo Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu francoske revolucije prestregla Urška Pengov Bitenc in posnela nekaj kratkih pogovorov z nekaterimi potniki na reško uprizoritev Predsednic. Njen prvi sogovornik je bil Niko Goršič, do upokojitve član ansambla SMG-ja, a še vedno zelo aktiven gledališčnik, ki z umetniškim imenom Nick Upper še vedno podpisuje mnoge režije. V okviru projekta Gledališče pod zvezdami, v katerem sodelujejo upokojene slovenske igralke in igralci je režiral tudi Schwabove Predsednice, predstavo z vrhunsko zasedbo upokojenih slovenskih gledaliških prvakinj… Predsednice so torej povsod, ne le na Hrvaškem…

Tik preden je avtobus z abonentni Piranskega zaliva odrinil proti Reki, je naša sodelavka in soavtorica oddaje povabila h kratkima pogovoroma še ljubiteljico gledališča in vseh lepih umetnosti, ki je tudi izkušena filmska in televizjska statistka ter model na ALU, gospo Nevenko Pečlin ter upokojeno pravnico in nekdanjo habilaticijsko univerzitetno strokovnjakinjo, zapiseženo zdravemu načinu življenja tudi v visoki starosti ter privrženko gledališke umetnosti gospo Ljubo Laharnar.

Predsednice so prva drama enega najpomembnejših sodobnih avstrijskih dramatikov Wernerja Schwaba, sicer kiparja, oblikovalca in scenografa, ki se je pri tem delu intezivno srečeval z gledališčem in njegovimi skrvnostmi, strastmi. Nastala je zdaj že davnega leta 1990. V novinarskih gradivih reški ha-en-kajevci zapišejo, da je Schwabov slog, žanr, ki je najbliže groteski, tako da se njegov dramski svet vedno zdi na meji med smrtno resnim in smešnim, s čimer spretno nadaljuje tradicijo avstrijske črne komedije.

Na oder pripelje tri like, Erno, Greto in Mariedl (v slovenskem prevodu Maričko), čistilke naših smeti, pa tudi naše nečiste vesti. Protijunakinje so hkrati tragične in komične, na trenutke banalne, vulgarne in okrutne, za tem pa ponižane, osamljene in prestrašene nad življenjem, ki jih je morda izdalo ali pa so one izdale njega. Živeti je pač treba, bo rekla ena, v resnici pri nas ni bil nihče naci, bo rekla druga, pozabimo na vso umazanijo življenja, bo rekla tretja, potem pa bodo odprle steklenico vina in sanjarile o praznovanju, na katerem je njihov svet še vedno videti lepši in se mu še vedno lahko smejemo, pa čeprav s polnimi usti.

Med njihovimi neuresničenimi junaki, ljubimci, so v javnosti znani liki, celo vatikanski poglavar Vojtila… Ob Oliveri Baljak in Tanji Smoje, članicah HNK Ivana pl. Zajca, je v tej postavitvi (produkciji) igrala tudi gostja iz Zagreba Katarina Bistrović Darvaš.

Reška premeira Predsednic je bila sicer pred dobrim letom dni, mi pa smo po ogledu predstave v dvorani Hrvaškega kulturnega doma na Sušaku, ki je kakih petnajst minut hoje od matične gledališke hiše, je pa res, da je pri tem treba prečkati nekdaj mejno reko Riječino in se povzpeti kakih 35 metrov nad morje, povabili pred mikrofon in kamero Radia KAOS, gospo Ano Miljanović, ki vodi promocijski oddelek in odnose z javnostmi v HNK Ivana pl. Zajca.

(V nadaljevanju povzemamo nekaj poudarkov iz tega pogvor): Projekt Piranski zaliv poteka uspešno že četrto leto, po gledališko govorimo seveda o štirih sezonah; začela sta ga takratni intendant našega gledališča Oliver Frljić in umetniški direktor Mladinskega Goran Injac; Občinstvo – seveda lahko govorim o naših gledalcih, ki obiščejo predstavi v Ljubljani na eni strani – po drugi pa o slovenskih obiskovalcih, ko pridejo k nam, je bilo spodbujeno in animirano z obeh strani. Eden do dva avtobusa gledalcev smo uspeli pripeljati v kultni SMG, kar je meni osebno v veliko zadovoljstvo, občinstvu pa še toliko bolj, ker bi bilo sicer nekako bolj razumljivo, da reški HNK sodeluje neposredno s Slovenskim narodnim gledališčem, recimo z ljubljansko Dramo ali Opero in baletom. Vendar je repertoar Slovenskega mladinskega gledališča, če smem tako znova reči, kultni, saj je njegova zgodovina več kot upoštevanja vredna pri čemer je bil prav Oliver Frljić kot naš intendant, pomembna in ključna povezava. Bistven pa je seveda nadvse zanimiv repertoar SMG-ja in režiserji, ki jih reška publika dobro pozna, so bili pogosto naši gostujoči sodelavci, saj so režirali marsikatero našo predstavo. To je vsekakor sodelovanje, ki presega gledališče kot tako. To je publika, ki dvakrat na leto prihaja v Ljubljano, tako, kot ljubljanska prihaja k nam. Izbiramo dramski repertoar v smislu avantgarde in novega gledališkega branja dramskih besedil, imeli smo, na primer, nek preskok, izlet, na baletno sceno, pri čemer je šlo za avantgardno branje Labodjega jezera, kar si upa le malokdo…

Moram poudariti, da je to lepo sodelovanje, to so druženja slovenske in reške publike na predstavah in medsebojno spoznavanje tega občinstva, ter seznanjanje dveh različnih repertoarjev, izmenjava mnenj, estetskih in umetniških vrednot. Publika, obisk predstav je tisto, kar vzdržuje, ohranja pri življenju sleherno predstavo. V tem sodelovanju pa je ta stik še toliko pomembneši. Upam, da bo to še dolgo, dolgo trajalo, saj je prav v tovrstnem sodelovanju, nekakšnem dodatku, dodani vrednosti, kjer je pomebnost publike za prepoznavanje in sprejemanje kulturnih in umetniških sporočil neke vrste ključ za medsebojno razumevanje, kar je vsekakor nadvse pomembno…

Tokrat je bilo sploh prvič, da je slovenska publika prišla na to naše prizorišče na Sušaku, v to dvorano, ki ima tudi neko svojo zanimivo zgodovino in v katerem se odvija del našega dramskega programa. To novejšo predstavo iz prejšnje sezone je prav za ta oder režirala Bojana Lazić.

Predsednice so zelo simbolično besedilo in publika, posebej SMG-jeva, ima neko posebno naklonjenost in občutek za takšna besedila in za repertoar, ki je ne samo avantgarden, temveč, ki je zares družbeno angažiran – ne glede na to, da je ta tekst tako rekoč brezčasen, saj ni nikoli zastarel; Kritizira tako politike kot cerkev. Šel je povsem do konca…

Zanimalo nas je tudi, kako je reška publika sprejela predstave, ki ste jih videli v Slovenskem mladinskem gledališču?

Zelo dobro, vsekakor, je podčrtala naša sogovornica. To je profil občinstva, ki tudi sicer vnašem gledališču obiskuje tovrstni repertoar in ima do njega posebej naklonjen, skrben odnos; Imeli smo to srečo, da smo v Ljubljani gledali od Slovenske popevke, ki je predstava izjemnih emocij in je bila za našo publiko povsem nova gledališka izkušnja, do, po mojem mnenju kar najboljše predstave – to so Idioti, Larsa von Triera. To je zares neka izkušnja, no da ne pozabim Človeškega faktorja, predstave, ki jo je publika sprejela tudi zato, ker na zelo inventiven način vključuje vse gledališke prostore. Vsakokrat so izjemno zadovoljni; jezik ni ovira, sploh ne… Zelo radi gledajo predstave SMG-ja, radi pridejo na te dobro obiskane predstave. Pri vas so predstave zelo kakovostne, dvajset let delam v gledališču in res, v Sloveniji imate zelo kvaliteten teater. Sploh ni nujno, da ima katera od vaših predstav npr. Borštnikovo nagrado, lahko je to reški publiki celo povsem neznana predstava, tu, na Reki so ljudje, ki zvesto spremljajo tudi slovensko gledališko dogajanje. In želela bi, da bi to dogajanje tudi mediji malo bolj intezvino spremljali, pisali, poročali o vsem tem. Konec koncev smo komaj dve uri oddaljeni eden od drugega in da bi bil ta prostor komunikacije bolj odprt, tudi zato, da bi mi na Reki več vedeli, kaj se dogaja v Ljubljani in obratno…

Evropska prestolnica kulture 2020 na Reki bo zagotovo priložnost za kaj takega, saj se bodo takrat odprle mnoge priložnosti, saj bo pripravljen velik, obsežen in kakvosten program, je ob koncu poudarila gospa Miljanović.

V oddaji A propos: Slovenska umetnost prek meja so sodelovali Helena Grahek iz Mladinskega gledališča, Ana Miljanovič iz reškega gledališča – HNK Ivana pl. Zajca ter trije ljubljanski abonenti Piranskega zaliva – Niko Goršič, Nevenka Pečlin in Ljuba Laharnar.

Oddajo smo pripravili in realizirali Urška in Aljaž Pengov Bitenc, sodelavci Zavoda ZA ter Andrej Pengov, glavni avtor projekta in te oddaje. V oddaji uporabljene fotografije s predstav so povzete s spletnih strani SMG Ljubljana in HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka. Za prihodnjo oddajo in s soavtorjem Andrejem Kokotom pa smo se odpravili korak, dva čez zahodno mejo, v Kulturni dom Slovencev v italijanski Gorici. Naš sogovornik bo njegov ravnatelj Igor Komel. Na svidenje do takrat!

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Piranski zaliv… Poltični abonma? Kje neki, gledališki, pač! A propos: Slovenska umetnost prek meja; Piranski zaliv… Poltični abonma? Kje neki, gledališki, pač! A propos: Slovenska umetnost prek meja; Piranski zaliv… Poltični abonma? Kje neki, gledališki, pač! A propos: Slovenska umetnost prek meja; Piranski zaliv… Poltični abonma? Kje neki, gledališki, pač! A propos: Slovenska umetnost prek meja; Piranski zaliv… Poltični abonma? Kje neki, gledališki, pač!

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *