A propos, Umetnost … in Znanost: Slovenska postdramska pomlad v Knjižnici MGL

Maja Šorli in Aldo Milohnić le nekaj dni po predstavitvi študije v Mestnem gledališču ljubljanskem

Pred dnevi so v Mestnem gledališču ljubljanskem predstavili knjigo Slovenska postdramska pomlad, ki jo je na podlagi svoje doktorske disertacije z naslovom Vloga besedila v slovenskem postdramskem gledališču leta 2011. napisala dr. Maja Šorli. V znanstveno-raziskovalnem delu se opre na pojem postdramsko gledališče, kot ga je ob koncu 20. stoletja v sodobni teatrologiji uveljavil nemški teatrolog Hans-Thies Lehmann in ki označuje raznovrstne gledališke tokove po letu 1970.

Ta oznaka je morda za koga tudi sporna in Šorlijeva v prvem delu tudi opozori na ne tako maloštevilne ugovore Lehmannovi označitvi teh novodobnih tokov, ki sicer sledijo avantgardnim težnjam po avtonomizaciji in reteatralizaciji gledališča ter poudarjeno izpostavljajo estetske kvalitete gledališča samega, zlasti čas, prostor in materialnost telesa.

Tudi zato je lahko ugovorom in pomislekom bolj, kot bi bilo morda treba, izpostavljeno poimenovanje dobe in dogajanj, ustvarjanj in zlasti produkcije same, ki se je sočasno s slovensko pomladjo v političnem smislu že povsem uveljavila tudi v gledališču. Slovensko postdramsko pomlad Šorlijeva utemeljuje tako z analizo besedil v izbranih postdramskih uprizoritvah v devetdesetih letih 20. stoletja z raziskavo njihove postdramske estetike ter produkcijskih razmer, ki so zaznamovale nastanek, izvedbo in recepcijo obravnavanih uprizoritev, kot z raziskavo postdramske produkcije, ki je takrat spreminjala in spremenila gledališko podobo Slovenije. V analizo uprizoritev so poleg v disertaciji izbranih režiserjev (Emil Hrvatin, Tomaž Pandur, Eduard Miler in Sebastijan Horvat) vključene še nekatere druge spregledane prakse tega obdobja, vprašanje ženskih ustvarjalk, kulturne politike ter vloge umetnosti takrat in danes.

V pogovoru je sodeloval tudi avtor spremne besede v knjigi Slovenska postdramska pomlad doc. dr. Aldo Milohnić, ki na Katedri za dramaturgijo in zgodovino drame AGRFT ljubljanske univerze kot visokošolski učitelj predava na področju dramaturgije in scenske umetnosti. Podčrtal je nekatere skupne značilnosti postdramskega gledališča, ki se je začelo osvobajati klasičnega dramskega teksta in produkcije že v desetletjih pred tem, zlasti z Jovanovičevo Pupiljo in zlasti s Spomenikom G. Pojav novega, ne nujno uporniškega, predvsem pa drugačnega gledališča pa seveda ni bil zamejen samo s slovensko pomladno in »pomladno« stvarnostjo, saj je drugačno gledališče nastajalo tudi v drugih kulturnih središčih nekdanje skupne države in seveda – tudi po Lehmannu – a ne zgolj po njem, marsikje v Evropi, ne le v Nemčiji.

Zanimivo je bilo slišati, kaj je tisto, kar zares opredeljuje postdramskost gledališča: besedilo, »scenarij« s tekstom ali morda brez vnaprejšnega skripta, klasična piramidna struktura z zgodbo ali pa tudi brez nje, novo pisanje ali zgolj predelava katerega od znanih, klasičnih, dogajanje na odru, režijski pristopi ali »zgolj« igralske mojstrovine…

In še: kaj od danes obravnavanega je Umetnost. Ali morda Znanost. Včasih sta bila to zgolj sinonima – morda z nekaj več posamičnimi poudarki.

Oddajo sta pripravila in realizirala Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov.

Play