A propos, Umetnost! Ko je to komedija: Tartuffe v SNG Nova Gorica

Umetnost komedije in včasih tudi komedija kot umetnost

Je sploh kakšna pomembnejša razlika med življenjem v sedemnajstem stoletju – v našem primeru v Franciji, ko je potekala prava moralna vojna med reformatorskimi janzenisti in konservativnimi jezuiti, in tem v 21 stoletju – kjer koli v Evropi, ko potekajo podobni konflikti med ljudmi, družinami in interesnimi skupinami, lobiji, gospodarstvi, politiki ter političnimi in tudi religiozno ali nereligiozno razslojenimi družbenimi skupinami. Če prisluhnemo ustvarjalcem v tokratni oddaji A propos, Umetnost!, ki so pred tednom dni v SNG Nova Gorica pripravili premierno uprizoritev Molierovega Tartuffa – pravzaprav sploh ne.

Z nekaterimi pomembnimi podrobnostmi te postavitve, med katere sodijo tudi nov prevod, priredba besedila in dramaturgija, kostumi, scena in luč – da o režiji in igri – v uvodu ne govorimo posebej, ker je za to nekaj več prostora in časa v oddaji sami, so ustvarjalci te igre dokazali, da je Molierov čas tako rekoč naš vsakdan. Ko je na sporedu komedija, še posebej klasična, v nekaterih zgodovinskih različicah znana tudi kot »del`arte«, umetnost komedije in včasih tudi komedija kot umetnost, nam ne pride na misel, da bi razmišljali, da je pred nami kaj umetniškega. Komedijantskega…, ja to že, a umetniškega, nekaj kar je več kot poklicno znanje, spretnost, veščina… to pa redkokdaj. Če sploh. Ampak – v našem primeru to je – to.
Oddajo smo začeli s pogovorom, posnetim na večer, ko smo si premiero Tartuffa ogledali v Novi Gorici. Še pred predstavo je bila naša prva sogovornica v.d. direktorice gledališča mag. Neda Rusjan Bric. Pogovor je bil priložnost, za kakšno vprašanje več, kot ga je ponujal Moliere s Tartuffom.

Takoj po premieri pa smo v izjemnem razpoloženju, ki je po uspešni in z navdušenim aplavzom v gledališko naddverje pospremilo ustvarjalce in povabljence, ukradli nekaj minut režiserju Vitu Tauferju. Ni si mogel kaj; Premiera ponavadi ovlaži dlani in osuši grlo. In sok je bil pri roki, poln kozarec pa v njej.

Naslovno vlogo, lik sprenevedavega Tartuffa, je prepričljivo in tako, kot da je naš človek iz onih časov, odigral Radoš Bolčina. Gola resnica! No, ne povsem, ker je imel – kot boste slišali, pod spodnjicami za vsak primer še ene… Vendar glava, ja ta pa je bila na golo pobrita!

Orgona, bogataša, ki je pohlepen in hkrati naiven, boga in lastne matere boječ ter bedast do zadnjega beliča, je igral gostujoči glumač Gojmir Lešnjak – Gojc. Ampak ga takega (še) ne poznamo. Kot da bi bil nekdo drug… Orgon, pač! Le kje se je vzel?

Žiga Udir sodi med najmlajše člane ansambla novogoriškega gledališča. Lik uradnika, gospoda Loyala v Tartuffu je njegova četrta vloga v na tem odru. Pred tem je nastopal v Timonu Atenskem, v Norcih iz Valencije in v Zmaju; Zdelo se nam je, da mora biti oseba, ki jo je upodobil v tej Molierovi komediji, prepričljivo neprijaznega videza in govora a nam je takoj ugovarjal. Kaže, da utemeljeno.

Sijajna Ana Facchini je upodobila lik Dorine, Marijanine spletične; In navihanka nam je ušla, še preden smo si upali na lov za njo. Tako nam je ostala dolžna odgovore na vsaj nekaj vprašanj. Saj bi ji jih že zdaj povedali a bo potem imela preveč časa za premišljevanje. In iz takega ponavadi nastane kaj, za kar je spraševalcu lahko žal… Na preblisk pa je bila v igri in takšna je bržčas tudi v življenju – sijajna. Tega Molierovega Tartuffa v Novi Gorici bi ne bilo, vsaj takega ne, kjer je vse zapleteno in vse hkrati tudi na dlani, če ne bi bilo najtesnejšega Tauferjevega sodelavca pri njegovem nastajanju – prevajalca, avtorja priredbe, dramaturga in lektorja, profesorja dr. Primoža Viteza. Ritem besed, misli, je tisto, kar ga je vodilo pri prevajanju, prirejanju besedila in pri dramatizaciji.

V drugih vlogah – za vsako se sme reči, da je bila izdelana natančno, profesionalno, torej prepričljivo – so nastopili kot simpatično tečna ta stara Orgonovka Teja Glažar in vsi drugih iz familije ali iz bodoče rodbin: Helena Peršuh, Peter Harl, Urška Taufer, Nejc Cijan Garlatti, Iztok Mlakar, Andrej Zalesjak in pes ali psička – res ni bilo časa preverjati in tudi dostojno ne bi bilo – Flipota Loquillo. V sklepnem prizoru pa sta kot (za)ključna moža postave nastopila tudi Dean Petrovič, Bogdan Repič. Scenograf je bil Matej Stupica, kostumografinja Barbara Stupica, avtor glasbe Aleksander Pešut Schatzi, oblikovalec svetlobe Samo Oblokar, asistentka režiserja pa Tatjana Peršuh. Oddajo A propos, Umetnost! tudi tokrat podpisujeva Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov. Prihodnjič pa kaj več o Prelomu, ki ga ni bilo…

A propos, Umetnost! Ko je to komedija: Tartuffe v SNG Nova Gorica A propos, Umetnost! Ko je to komedija: Tartuffe v SNG Nova Gorica A propos, Umetnost! Ko je to komedija: Tartuffe v SNG Nova Gorica A propos, Umetnost! Ko je to komedija: Tartuffe v SNG Nova Gorica A propos, Umetnost! Ko je to komedija: Tartuffe v SNG Nova Gorica

Oznake: