A propos, Umetnost: Ko namesto o umetnosti govorimo o kulturi

Kako so štirje velikani slovenske poezije dobili blago za srajce in kako je Tomaž Šalamun briljiral po svetu, malo pa tudi doma…

Komaj tretji dan mineva, ko smo se znova enkrat globoko klanjali in prisegali največjemu slovenskemu mojstru poezij, dr. Francetu Prešernu in kakih osem ur več, ko smo bodisi v napetem razpoloženju bodisi zadržano pričakovali nastop letošnjih Prešernovih lavreatov na odru naše največje dvorane v kulturnem hramu z imenom še vedno največjega slovenskega pisatelja – Ivana Cankarja. Vendar se že danes, tretji dan po-tem, zdi, da se je vse to komaj kdaj zgodilo. No, saj niso šli in vse to ni odšlo v takojšnjo pozabo, le dnevne skrbi nas tarejo tako vztrajno, da na veličino vseh teh umetniških sporočil in njihove ustvarjalce, umetnike, prav prehitro pozabimo.

Ampak, ali gre res pri vsej tej stvari za umetnost? Če bi sodili po tem, kar nam je pred leti, točneje marca 2009 ob robu Blejskega foruma Slavoj Žižek odgovoril na naše vprašanje – zastavil sem mu ga avtor tudi te oddaje, in ga v nadaljevanju navajam skoraj v celoti: »V družbi, katere razvoj naj bi temeljil na znanju in kjer ima kultura neko posebno družbeno moč ter vsestranski pomen, kje je, kje ima svoj prostor in kakšno vlogo ima umetnost?«

Je Žižek (med drugim) odgovoril: “To je zanimivo vprašanje, kar je posebej tipično je, kako danes, na isti način, ko namesto o politiki raje ogovorimo o upravljanju, administraciji, politika ni popularna; namesto o ljubezni govorimo o spolnosti… Na isti način namesto o znanosti, radi govorimo o različnih tipih vednosti in namesto o umetnosti, govorimo o kulturi. Največji sovražnik umetnosti danes je kultura. O umetnosti ni popularno govoriti, je politično ne korektno, je preveč elitistično… Mi rabimo /potrebujemo/ več elitistične umetnosti. Povsem brez sramu moramo iti na to. Tudi v svetu so trendi, ki se mi zdijo tako bedni…« (navajal je, npr.: multifunkcionalne kulturne centre s trgovinami, kavarnami, restavracijami, ipd.., češ.da je to velika katastrofa)… in nadaljeval: »…Kar moramo odkriti, je levičarski proletarski elitizem. Mislim, da tukaj ni nobenega nasprotja. Danes mora biti formula: kapitalistična desnica in center govorijo o popularni kulturi, bla bla bla. Mi moramo govoriti o visoki umetnosti. Levica mora biti edini resni dedič danes prave, elitne visoke umetnosti.” (konec navedkov).

V nadaljevanju pogovora pa sva prišla do točke in vsebine, ki je bila po pravilu vzeta iz konteksta pogovora in s katero so različni dejavniki (ne samo mediji) bombardirali kulturni prostor in ki so se osredotočili na tisti del njegovega odgovora, v katerem pravi, da bi bila slovenski umetnosti narejena največja usluga, če bi dvorano prav takrat, ko se v njej dogajajo podelitve Prešernovih nagrad, vrgli v zrak…

In kaj vse je zares lahko več kot kultura, morda tudi več, kot vse tisto, kar pride v Cankarjev dom vsa ta leta na predvečer Dneva slovenske kulture – smo skušali z nekaj drobci utemeljiti v posnetkih dogodkov, ki so se zgodili v dneh pred praznikom in na sam Dan slovenske kulture.

Prvi je mednarodno zasnovani recital v Mini teatru, ki je bil izjemno občuteno izveden kot globok poklon pred poldrugim mesecem morda drugemu največjemu slovenskemu pesniku, vsekakor pa izjemnemu mojstru sodobne pesniške besede Tomažu Šalamunu. Objavili smo koščke nastopa dveh sijajnih literatov, seveda tudi pesnikov Milana Jesiha in Miklavža Komelja ter intervju s pesnikom in urednikom v Založbi Beletrina Alešem Štegrom.

Drugi dogodek je bil poklon štirim pesnikom, med katerimi je tri nekoliko mlajše preživel najstarejši, danes 90 letni Ciril Zlobec. To bo posnetek dela pogovora nekdanjega urednika pri Cankarjevi založbi Zdravka Duše ob izidu jubilejne 7. izdaje pesniške mojstrovine Pesmi štirih – z mojstrom Zlobcem…

Ampak pred tem bomo na kratko posegli tudi samo tri dni nazaj, na začetek skoraj že tri desetletja ponavljajočega se in vsakič izjemno odmevnega Recitala Prešernovih poezij, ki ga vsa ta leta organizira Združenje dramskih umetnikov Slovenije in ki ga po smrti Draminega prvaka Poldeta Bibiča tradicionalno začenja še en mojster gledaliških odrov Aleš Valič. Zdravljica je ta, naša, prva… poslej v tisti, sprva prepovedani, cenzurirani različici.

Seveda nas v tej oddaji vedno znova zanima, kaj zares je umetnost in po čem jo lahko razpoznamo… kje so razlike med kulturo in umetnostjo in če so res zgolj v tistem, o čemer govori še en slovenski mojster Slavoj Žižek.

Morda smo z današnjo oddajo ponudili kak odgovor ali vsaj možnost za razmislek, kje odgovore na to vprašanje poiskati. Ja, včasih se nam to posreči tudi v naši oddaji A propos, Umetnost!, ki sva jo tudi tokrat pripravila Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov. Na svidenje do prihodnje srede, ko bomo znova govorili o gledališču, kakor ga je spodbudil Vitomil Zupan. Še en – ja, tudi pesnik! Pesnik upora in strasti…

Play

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *