A propos, Umetnost: Maks Fabiani, secesija in monarhija

Janez Koželj in Andrej Hrausky sta Ljubljani ponovno predstavila Maksa Fabianija

Slovenska prestolnica letos obeležuje stopetdeseto obletnico rojstva Maksa Fabianija. Zakaj je Fabiani tako zelo čislan arhitekt in urbanist; vsaj tako kot Plečnik in Vurnik in še nekateri drugi, ki so v Ljubljani pustili, če temu lahko rečemo tako, fin-de-sieclovski pečat. Kam zares in s čim je mogoče določiti slog oz. dobo v kateri je ustvarjal Fabiani, dobo, ki so je v različnih državah poimenovali različno… V Nemčiji – Jugendstil, v Franciji – Art Nouveau, v Italiji – nekaj nenavadnega kot menda Liberty, za Avstrijo, se pravo Avstro-Ogrsko, se pravi tudi za naše kraje pa je to bila – Sezession.

Ali gre resnično za identično ali vsaj zelo primerljivo iskanje novih oblik in nove estetike? Kaj je tem(u) slogu(om) skupno in kje so razhajanja? Ali obstajajo še kakšni drugi podobni umetniški stili/šole? Recimo: Nancyska šola, glasgowski slog…?

Do kam ali do kdaj in s čim predvsem je to secesija? O tem smo se v tokratni oddaji A propos, Umetnost! pogovarjali z arhitektoma, ljubljanskim podžupanom Janezom Koželjem in Andrejem Hrauskyjem, kustosom razstave v Zgodovinskem atriju ljubljanske mestne hiše – Maks Fabiani, arhitekt monarhije.

Sploh prvo Fabianijevo delo je splošni regulacijski načrt mesta Ljubljane (1895), že tretje pa Zdravilišče za cesarsko kraljeve državne uslužbence, Stubište Rupa 1 v Opatiji (1896 – 1897); Njegovo delo, ki ga najdemo na razstavi v pregledu njegovih stvaritev zapisanega na zadnjem mestu, pa je prenova hiše Neere Gati v Benetkah (1959). V 64-ih ustvarjalnih letih je tako ustvaril vsaj 64 projektov, kar pomeni enega vsako leto. Za kaj takega je treba živeti skoraj 100 let in to se je Maksu Fabianiju skorajda posrečilo. Dvema vojnama, štirim državam in vsaj šestim režimom navkljub. Slikarju najbrž ni poseben problem narisati 60 slik v enem življenju, kipar ima s tem že več težav, tudi književnik – pisatelj najbrž tudi, pesnik morda nekaj manj – ali recimo – gledališki igralec… ampak arhitekt, katerega skoraj vse, kar je načrtoval, sezidal tudi še danes stoji in je v vsakodnevni rabi.

Kar nekaj prostora smo v oddaji namenili tudi mentorskemu in pro-oblastnemu delovanju Fabianija v različnih režimih. Bil prvi slovenski arhitekt z akademskim nazivom doktorja znanosti, ki je v strokovnem in mentorskem pomenu močno podpiral tudi Plečnika in Vurnika ter druge Slovence, ki so se strokovno usposabljali in študirali na Dunaju, med katerimi so bili tudi slovenski impresionisti. To mu je omogočal njegov privilegirani položaj na cesarskem dvoru in seveda in uveljavljena visoka strokovnost v arhitekturi in urbanizmu ter močan vpliv v lepih umetnostih nasploh, saj je bil eden najimenitnejših Wagnerjevih učencev in naslednikov. Njegovo delovanje v Trstu in na domačem Krasu po propadu Avstro-Ogrske, ko je kot župan Štanjela pristal v fašistični nomenklaturi že pred drugo svetovno vojno in med njo, mu je seveda povzročilo kar nekaj težav po njenem koncu. Zamerili so mu tudi, da ni reagiral na požig Narodnega doma v Trstu, čeprav je bila ta zgradba domnevno tudi njegovo delo. In prav tem okoliščinam smo v oddaji namenili kar veliko časa. Rehabilitacijo je Fabiani v Sloveniji doživel v 60-letih, tako rekoč pred smrtjo, pa tudi na Dunaju, ko sta bila s Plečnikom hkrati odlikovana z visokim državnim odlikovanjem.

Eden od pomembnejših arhitektov je bil poleg Fabianija, ki je s svojimi načrti za urbanistično in arhitekturno urejeno Ljubljano po potresu leta 1895dodobra zaznamoval, je bil tudi Ciril Metod Koch, ki je ob Fabianijevem dekliškem liceju med drugim tudi dogradil tudi Mladiko.

Oddajo pa smo začinili tudi z vprašanjem, zakaj se najnovejši visoko pretočni most v Ljubljani imenuje Fabianijev, čeravno ga ni on projektiral drugi arhitekt in zakaj je ta most prav na mestu ob – pravzaprav »skozi« Cukrarno? Ob tem smo se dotaknili tudi zgodb o arhitektu Kobetu in Fabianijevih “ljubljanskih krivuljah”; ki naj bi bile Fabianijevo znanstveno ali pa morda “znanstveno delo”. In končno – kako to, da danes ne zmoremo več graditi tako domišljeno strukturiranih stavb z vsemi silno premišljenimi detajli, kot so jih v Fabianijevih ter Plečnikovih in Vurnikovih časih. Sta kriva samo sodobna gradbena in arhitekturna tehnologija ter pomanjkanje denarja (tudi takrat ni bilo poceni in tudi takrat so bile krize, vojne, potresi…)?

Ob koncu oddaje smo seveda ugotovili, da je za Fabijanijevih 97 let in izjemen ustvarjalni opus ena oddaja A propos, Umetnost! premalo. Ampak letos bo za kaj takega še veliko priložnosti, saj je program obeleževanja 150 letnice njegovega rojstva obsežen raznolik in »posejan« po mnogih krajih in raztežajih nekdanje monarhije. Oddajo so pripravili in realizirali Urška Pengov Bitenc, Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov.

Play

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *