A propos, Umetnost: Otvoritev 17. FDF s filmom Ples z Marijo, tržačana Ivana Grgoleta

Kje je, kaj je umetniškega v filmskem dokumentarcu? Simon Popek: “Klasični dokumentarec je umetnost po sebi! Sodobni dokumentarec je pogosto pretirano trendovski in diletantski.”

Sinoči se je s projekcijo srce parajočega filma Ples z Marijo uradno začel 17. festival dokumentarnega filma. V povsem napolnjeni Kosovelovi dvorani CD-ja, ko se je tudi akreditiranim zgodilo, da bi lahko ostali brez sedeža, je bilo ozračje kot takrat, ko gre – na primer – za otvoritev Liffa. Tudi organizatorji so bili namreč presenečeni nad odzivom publike, ljubiteljev, poznavalcev in strokovnjakov. Vsaj doslej skoraj nikoli v minulih 16-ih letih ni bilo tako velikega zanimanja tudi za dokumentarce.

Pravzaprav se je začel že nekaj ur prej s popoldanskima predstavitvama estonsko-finskega dobro uro trajajočega dokumentarca Ni vse zlato v Kosovelovi dvorani in francosko-švicarskega še pol ure daljšega filma Biti Iranec v Kinodvoru. Ni vse zlato je zgodba o oglaševanju v obdobju Sovjetske zveze, ko menda ni bilo kaj oglaševati. No, izkaže se, da to ni res, saj so na obrobju te nekdaj super velike dežele, v Estoniji imeli studio za reklamni film… Vse doslej realizirane projekcije so bile dobro obiskane, otvoritvena, ki so se je udeležili skoraj vsi glavni ustvarjalci filma – razen režiserja Ivana Grgoleta, ki je navzoče nagovoril s posnetkom pogovora, realiziranega v videu prek Skypa. Ustvarjalci tega filma so iz vsaj treh dežel – iz Italije, Slovenije in Argentine, kjer še vedno v plesnem studio deluje danes 92-letna Maria Fux, potomka iz Sovjetske zveze prebeglih Judov, ki s svojo dejavnostjo vrača voljo do življenja tudi ljudem različnih starosti, katerih zdravje so načele in prizadele različne bolezni ali socialni položaji na družbenem obrobju.

Tokratno oddajo A propos, Umetnost! pa smo začeli s čajem. Čas za čaj je namreč ljubek čilenski film režiserke Malte Alberdi o puncah, zdaj še zelo priletnih gospeh, ki se že 60 let redno dobivajo na čaju. S Simonom Popkom, vodjo filmskega programa v Cankarjevem domu, smo potem v oddaji temeljito »prelistali« vsebino, posamezne poudarke in dogodke na festivalu in ob njem, predstavili žirijo, ki bo presojala o najboljših med petimi v ožji izbor uvrščenimi filmi v tekmovalnem sklopu, ki se zdaj že tradicionalno povezuje s človekovimi pravicami in kjer sodeluje in nagrade podeljuje Amnesty International Slovenije. Med tremi žiranti – Jelko Stergel, Goranom Vojnovićem in Majidom Hussainom, Nigerijcem, se slednji zaradi nekih zapletov z dovoljenji za potovanje sinočnje otvoritvene projekcije ni mogel udeležiti. Festival bo trajal vse do torka, 17. marca, ko se bo končal s projekcijo nenavadnega madžarskega, pravzaprav transilvanskega filma Tok ljubezni. Ljubezen pri sedemdestih (in več) letih je tema tega dokumentarca. Udeležila se je bo tudi režiserka Agnes Sos. Podatka o njeni starosti nam organizatorji niso razkrili… Kljub temu, da gre “samo” za dokumentarec, smo si – prav zaradi narave te oddaje – drznili sogovornika vprašati, kaj je, če sploh kaj, umetniškega v filmskem dokumentarcu? Povedal je, če njegov odgovor povzamemo okvirno in nedosledno, da je klasični dokumentarec umetnost po sebi! Sodobni dokumentarec pa je pogosto pretirano trendovski in diletantski… Natančnejši odgovor je v oddaji. Splača se prisluhniti in pogledati.

(Skoraj) vse podrobnosti o letošnjem Festivalu dokumentarnega filma pa v pričujočem pogovoru s Simonom Popkom, ki ga je za oddajo Radia KAOS A propos, Umetnost! pripravil in realiziral Andrej Pengov.

A propos, Umetnost: Otvoritev 17. FDF s filmom  Ples z Marijo, tržačana Ivana Grgoleta A propos, Umetnost: Otvoritev 17. FDF s filmom  Ples z Marijo, tržačana Ivana Grgoleta A propos, Umetnost: Otvoritev 17. FDF s filmom  Ples z Marijo, tržačana Ivana Grgoleta A propos, Umetnost: Otvoritev 17. FDF s filmom  Ples z Marijo, tržačana Ivana Grgoleta A propos, Umetnost: Otvoritev 17. FDF s filmom  Ples z Marijo, tržačana Ivana Grgoleta

Oznake: