A propos, Umetnost: Svetlana Slapšak in Blaž Lukan o Iliadi

To je izjemna predstava. To je Umetnost!

To je oddaja A propos, Umetnost! Z gostoma dr. Svetlano Slapšak, ki ni le ena naših največjih poznavalk antike – na svojem področju je namreč znanstvenica svetovnega formata. Bila je redna profesorica za antropologijo antičnih svetov in antropologijo spolov ter dekanja na ISH – Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani in docentom dr. Blažem Lukanom, pisateljem, pesnikom, dramaturgom in gledališkim kritikom ter visokošolskim učiteljem za področje dramaturgije in scenske umetnosti, ki je tudi predstojnik Centra za teatrologijo in filmologijo, na AGRFT, bomo govorili o zelo aktualni temi – o Grkih in Grčiji. Ne, ne bomo govorili o politiki, temveč o Homerju in njegovi pravkar na oder postavljeni krstni priredbi Iliade.

Glavni namen pogovora je, da v pogovoru izluščimo vse tisto, kar tako delo – deloma besedilo, predvsem pa predstavo – ali njegove posamezne elemente (če kaj takega sploh lahko šteje kot relevantno) opredeli, artikulira, določi (dokaže) kot umetnost. Ali drugače: kaj vse je tisto, zaradi česar smemo reči, da gre v tem primeru za več kot (neko) kulturno dejanje, kar besedilo, prevod, priredbo, dramaturgijo, igro, dikcijo, režijo, sceno, glasbo, svetlobo… “naredi” (ali pa morda tudi ne), da je Umetnost?

V pogovoru smo se dotaknili smo se vprašanj kot je tisto o pričakovanem obisku… Bo Iliada doživela množični obisk? Promocija je izjemna. Za malo katero predstavo tolikšna. Primer dobre prakse tudi za druga odrska dela. Bo gledalec, ki nima nikakršne predpriprave, po predstavi vedel, razumel, kakšna je zgodba…? Kdo s kom in proti komu ter zakaj; kdo so glavni »frajerji«…?

Kontekst je vsekakor prepoznaven, tako rekoč ubijalski in krvav in dogajanje na odru tudi; podrobnosti so učinkovite, začetek povsem ne spektakelski, umirjen, intelektualno čist, morda malce manj glasovno (slišno) razumljiv zaradi uporabe ozvočenja, ki se potem, skozi igro, izkaže kot zelo dobro zamišljeno in zvokovno orodje – tudi zaradi glasbe, a ne samo zaradi nje.

Je res, da so Homerjeva besedila, Iliada morda še posebej, počelo Evrope, Sveta? Drži. Res je… V pragmatičnem smislu je bilo to orodje za doseganje pismenosti v Antiki; Evropa je intelektualno odvisna od Iliade in praktično vsaka laična misel je odvisna od tega dela, ker gre za prvo veliko delo laične umetnosti, ki ga poznamo.

Za soavtorico priredbe in sodramaturginjo Evi Mahkovic, katere del nastopa na novinarski konferenci in v ekskluzivnem intervjuju za Radio KAOS smo uporabili tudi v tej oddaji, je grška mitologija nekaj najboljšega na svetu; Besedilo je vsekakor zahtevno, tudi zaradi način, kot si ga je izmislil Homer s homerskimi primerami, ko neko dejanje ali dogodek primerja z nekimi drugimi, vzporednimi dogajanji, z minimalno rabo dialogov, vendar je predstava manj naporno doživljanje te vsebine, kot če jo človek bere, saj odlični igralci in vizualizacija dogajanja poskrbijo za doživljanje sporočil na neki povsem drugi, bogatejši ravni.

Mahkoviceva opozarja tudi na izjemno spretnost Homerja z obvladovanjem zgodbe v času; očiščena, neto zgodba – vendar ne smemo pozabiti, da gre za ep, je samo drobec v bistveno širšem »trojanskem« ciklu. Ugrabitev Helene in trojanski konj so deli neke druge zgodbe. Iliada obsega čas 43-ih dni, gostota dogajanja pa se odvije v 20 dneh, potem, ko jih prvih osem mine in jih zadnjih 12 ostane.

Ahil, je razvajeni otrok, ki mu mati zagotovi vse, kar se mu zahoče.. skoraj vse, vendar živi brez neke prave perspektive in s tem likom se današnja mladina zlahka poistoveti.

Dr. Slapšakova poudarja, da gre za maestralno Homerjevo epsko strukturo, ki začne se z neposrednim vstopom v dogajanje in se konča, preden se sploh odvije, kar pričakujemo da se bo – s petjem žalostink ob smrti Hektorja. Takrat se srečata starec Priam, ki izgubi vse in mladi Ahil, ki ne bo dobil nič. … in družno se razjočeta nad človeško usodo.

Na vprašanje ali je Iliada, kot smo jo videli na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu in kakor jo bomo lahko znova videli še mnogokrat v prihodnjih dneh in tednih, je po mnenju dr. Svetlane Slapšak vsekakor
Umetnost… Zato, ker živimo v zelo težkih časih, v krizi, v kateri imamo v Sloveniji še vedno gledališče na svetovni ravni.

Za dr. Blaža Lukana pa pri tem ne gre samo za praktične gledališke, ustvarjalske razloge… Pravi, da bi se težko odločil za tako argumentacijo; ne more povsem natanko in objektivno pojasniti, komentirati zakaj to predstavo doživlja kot umetnost. V nekem kontekstu, v katerem živi, v katerem doživlja svet in gleda to predstavo, je to absolutno neke vrste presežek. To ni gola informacija, ni goli komentar, tudi ni neko zelo zasebno razumevanje časa, sveta in človeka, ampak je to nekaj, kar lahko z vsemi ustvarjalci te predstave podeli. To bi vsekakor lahko imenoval Umetnost, pravi in podčrtuje, da govori samo o svojem, intimnem, doživljanju te predstave, ki je zanj – vsekakor Umetnost!

Play