A propos, Umetnost: Vitomil Zupan, Mare Bulc in Klemen Janežič v ZSM

Na domači knjižni polici je Bulc našel Zupanovo Polnočno vino; Janežič pa v zlitju treh iger Upornika, kakor jih manjka tudi danes in ki ne verjame v umetnost!

V današnji oddaji A propos, Umetnost! sta bila naša sogovornika režiser Mare Bulc in gledališki igralec Klemen Janežič. Čeravno smo zaradi spleta okoliščin zgrešili premiero predstave o kateri bomo predvsem govorili v današnji oddaji – bila je pred skoraj 14 dnevi, točneje v petek, 6. februarja, potem so do vključno – prejšnje srede – sledile 4 ponovitve in prva prihodnja, se pravi peta ponovitev bo na sporedu Male drame šele konec meseca. Govorimo namreč o gledališki igri, ki je pravzaprav sijajno uspelo zlitje treh dialoških besedil Vitomila Zupana, preimenovanih po naslovih treh njegovih pesmi: Zastave – Mož – Slepota.

Predstava je bila (doslej) dobro sprejeta… zato se postavlja vprašanje, zakaj tolikšen premor v dinamiki ponovitev… Človek bi rekel, še dobro, da ima februar samo 28 dni… in ne morda 27…? Če pustimo dinamiko sporeda za to predstavo ob strani: mnogi se sprašujejo, zakaj tak dramatski pristop, zakaj prav te tri Zupanove igre, točneje dialoška besedila – napisana vsako za svoj, posebni namen in rabo – dramsko igro Atentator in kralj, scenarij za radijsko igro, ki je bila kasneje prirejena za oder – Črvi in scenarij za Tv igro Bele rakete lete nad Amsterdam? In tudi – zakaj so naslovljene z naslovi prav teh treh pesmi: Zastave, Mož, Slepota? Tri igre v eni, torej… Zakaj prav te tri? In zakaj te tri pesmi, ki tvorijo naslov igre? Kje so stične točke, povezave? Kaj režiserja, ki je tudi avtor gledališke priredbe, navedlo, da jih povezal in zakaj prav te tri…? Vse to je bila snov prvega dela pogovora v tokratni oddaji in Bulčeva zgodba je prepričljiva. Več kot to: sijajna je!

Kako se je Bulc srečeval z Zupanovo osebnostjo…, ki je nedvomno bil silovit in slovit avtor, partizan in upornik, katerega potencial in morebitno slavo so kmalu po vojni skrbno zatirali. Morda tudi zaradi izjemnega intelekta, očitane mu sprijenosti, razvrata, dekadence in končno tudi zaradi tega, ker so bile punce nore nanj, čeprav je bil po poklicu »samo« gradbeni inženir, ki pa je – mimogrede – izumil neko tehnično rešitev in jo tudi patentiral. Človek s karizmo, vsekakor.

Klemen Janežič je član ansambla SNG Drama Ljubljana od leta 2013. v nepolnih dveh letih je ustvaril vloge Scipia v Kaliguli, Špekulanta v igri Misterij Buffo, Zaročenkinega brata in Drugega policista v Prijateljih, Aumerleja v Richardu III+II, Hinkemann v Hinkemannu, Igralca v Gledališki bum-bonjeri ter Bosa in Atentatorja- 1 v predstavi Zastave-Mož-Slepota. Leta 2012 je bil nagrajen z Akademijsko Prešernovo nagrado AGRFT za samostojno študijo iz umetnosti giba Razpeti mladiček v produkciji AGRFT. Prav gib, ples, sta bili njegovi prvi gledališki izrazni disciplini, ki ju ob sijajnih soigralcih v Draminem ansamblu več kot uspešno nadgrajuje v smeri igralskega mojstrstva.

Spodbujeni s tem, kar smo videli na odru Male drame »in vivo«, si nismo mogli kaj, da ga ne vprašamo, če vendarle ni morda v sorodu z Vitomilom Zupanom? K podobnosti je najbrž prispevala tudi maska, vendar ni verjetno, da je katera od štirih gospa, ki so v predstavi skrbele za masko, frizure in lasulje (Julija Gongina, Vesna Novina, Andrea Schmidt in Merima Čehić) Zupana sploh kdaj srečala?

Vendar vsi, vseh deset v igri, od tega tri igralke, so opravili delo absolutno prepričljivo; Kljub temu, da sem skoraj pri vseh ostalih igro videl kot vrhunsko profesionalnost, je nisem dojel drugače kot – igro… Izjemno se mi je v spomin zarisala vloga To-niča, ki jo le poustvaril Alojz Svete. Pa ne zgolj zaradi zaudarjajočih nog in prizora v katerem se ta njegova nemarnost razkrije. Pa vloga Brumna, tudi Atentatorja -2, ki ju je ustvaril Jurij Zrnec. Tudi vsi drugi odigrajo tako, kot da bi hoteli prepričati o tem, kako so naštudirali posamezni lik, ne le občinstvo, temveč tudi Zupana samega. Zdaj je po premieri vendarle minilo že toliko časa, da se je lažje in manj obremenjeno opredeliti do igre vseh igralk in igralcev skupaj in posamič. Bulc in Janežič pri tem nista bila sramežljiva… Splača se jima prisluhniti, ko sta naravnost in brez ovinkov govorila o igri kolegic in kolegov v tej predstavi. In to tudi utemeljila ter pojasnila, kako so vloge pravzaprav »rasle« v študiju ZMS, kakor so delovno poimenovali to predstavo.

V predstavi ob Janežiču igrajo še Rok Vihar, Tina Vrbnjak, Saša Pavček, Bojan Emeršič, Boris Mihalj, Uroš Fürst, Alojz Svete, Maša Derganc in Jurij Zrnec., kostumografa Urška Draž in Tomaž Draž, glasbo podpisuje Boštjan Narat

V dosedanjih zapisih o predstavi se nizajo pohvale Janežičeve igre, kar je pogosto in večkrat podčrtano. Meni pa se je prav pri njem zdelo, da gledam realnost, nekaj naravnega, ker je tako in tako mora biti. Kot da ne bi igral… Se temu sme reči, da je tako močno in do konca vstopili v Zupanov lik? Pripovedoval nam je, kako ga »prebral«, doživel, podoživljal? Bi hotel biti On? Upornik, posebnež, razvratnež, dekandent… nikoli neizčrpani in neizpeti pisec in premišljevalec?

Oba, Bulc in Janežič, sta pritrdila našemu namigu mu je, pravzaprav jim je – vsem soustvarjalcem predstave, pri tem pomagala tudi dolgoletna Zupanova življenjska sopotnica, ljubimka, ljubica, takrat deklica, dekle, Ifigenija Simonovič,.

Prikimal sem mnenjem, da gre pri tej predstavi za poglobljen, precizen in z navdušenjem prežet študij besedil, ki jih je Bulcu predlagal ravnatelj Drame Igor Samobor. In tudi, da so režiserjevi natančni premisleki in močna igralska zasedba, tisto, kar opredeli to predstavo kot gledališko dogajanje brez šibkih točk. Zakaj potem sploh sklepni manifest z uporabo kostumov z Zupanovimi podobami? Deležni smo bili prepričljivega pojasnila o razlogih za uporabo tega režijskega in kostumskega prijema?

Scena, ki jo je oblikoval Damir Levantič in ki jo preurejajo igralci sami, vendarle zamejuje prostor ustvarjalnega kabineta, zasliševalnice, domače dnevne sobe, gostilne, samskega doma, še česa. Za Janežiča, ki je, kot že zapisano in rečeno, v prvi vrsti gibalec, nekaj novega: disciplina giba v mirovanju. Normalno za razsežja, kot jih ponuja zaporniška celica, po katere zidovih (tudi na sceni) Zupan kljub prepovedi ustvarjanja piše in se pri tem sploh ne utrudi.

Ni razlogov, da bi bili v tej oddaji apologeti – ali še huje – brezplačni promotorji pokroviteljev. Kljub temu nismo mogli mimo vprašanja, zakaj je posebej navedena pokroviteljica uprizoritve Zastave – Mož – Slepota je tovarna obutve Alpina in zakaj so igralci so obuti v njene čevlje in ekskluzivne modele superg s pleteninami Draž. Urška Draž in Tomaž Draž sta tudi kostumografa te predstave. No, Toniču kljub tej izjemnosti noge še vedno močno zaudarjajo.

Oddaja je koncipirana tako, da sogovornike vprašamo po Umetnosti. Kaj je zanju – za Bulca in Janežiča Umetnost v tej igri, v besedilih, priredbi, podobah, igranju, gibih, izvedbi? Ne režiser ne igralec nista potrebovala 30 sekund za premislek. Janežič sploh ne, ker je na-iz-ust povedal besedilo s policijskega zaslišanja, kot ga je v XIII. sliki v Črvih zapisal Vitomil Zupan.

Da bi rekli besedo dve tudi o glasbi, nam je zmanjkalo časa, smo pa ob in po odpovedi oddaje predvajali posnetek sklepnega songa z besedilom iz Zupanove pesmi Slepota, ki se izteče v: »…Potem nas slepe slepci vprašajo/zakaj ne gledamo.« in v refren… »Zakaj ne gledamo…« Avtor glasbe je Boštjan Narat, ki na posnetkih igra kitaro in bas in z Blažem Celarcem (režiser zvoka, bobni, vibrafon) ter Boštjanom Gombačem (klarinet, pozavna, trobenta) tvorijo ZMS glasbeno skupino treh.

Oddajo podpisujeta Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov. V prihodnji oddaji A propos, Umetnost! se bomo srečali z vsemi našimi (ljudskimi) junaki, med katere sodi tudi Prešeren. France Prešeren; pa Krpan, Martin Krpan in še kdo se bo našel. Avtor v oddaji objavljenih fotografij, posnetih na vajah za igro ZMS, je Peter Uhan.

Play

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *