A propos: Umetnost za popolno okrevanje; Fabre in Mandić v Drami: Vsa resnična lepota je okorna

Nočnega pisca, prvo slovensko uprizoritev, so ustvarili in podpisali Jan Fabre, ki je tudi scenograf, kostumograf in avtor videa, prevajalka Mateja Seliškar Kenda, dramaturginja Miet Martens, avtor glasbe Stef Kamil Carlens, lektor pa je bil Arko. Ja, in Marko Mandić.

Gledališča se (končno) polnijo; Počasi a vendarle; medtem ko so ansambli ustvarjali kakor se je v stisnjenih covid okvirih pač dalo, minulo soboto pa je bil zame in gotovo za večino, ki smo si v SNG Drama Ljubljana ogledali Fabrovega Nočnega pisca, praznik; V tem pogledu je ta oddaja zagotovo prispevek k trditvi, ki smo jo zapisali v letošnji s strani ministrstva za kulturo nepodprti projekt A propos, da je ustvarjanje, umetnost, izjemno cepivo, vakcina za okrevanje po pandemiji.

Gledališki dogodek – z maskami in na razdalji, kakopak – je bil po dolgih skoraj osmih mesecih, vsaj zame, posebno doživetje; Občutek zanosa, vtis, da gre tokrat za več kot je (bil) teater lanske jeseni, ko sem v Mali drami videl pretresljivo Zupančičevo Novo raso, zadnjo lansko premiero s publiko v dvorani.

Tudi Nočni pisec je bil z repertoarjem sezone 2020/2021 načrtovan sprva za tisti manjši oder, saj je ta igra, pa naj ji rečemo »zgolj« performans ali monodrama z Markom Mandičem, prava za tja a so se prav zaradi še vedno ne povsem sproščenih omejitev, odločili za Veliki oder. Na ta način so tudi zagotovili, da bo to izjemno predstavo, premiero in nocojšnjo ter torkovo ponovitev videlo več ljudi, kot bi jo sicer. Do jeseni je ne bodo več uprizarjali, sicer pa je bila tako ali tako namenjena tudi za spored Drama festivala, ki je zdaj že drugo leto zapored prestavljen… ja najbrž v prihodnjo pomlad.

Nočni pisec sta namreč pravo besedilo in premišljeno izbrana uprizoritev za že povsem mednarodno oblikovan festivalski spored. Osebnega vabila direktorja in umetniškega vodje drame Igorja Samoborja tik pred predstavo smo se v uredništvu Radia KAOS resnično izjemno razveselili, čeravno je bil naš prvi odziv na napoved te predstave, podčrtan z nekaj predsodki. Tudi o tem smo po premieri in tik pred prvo ponovitvijo govorili s prvakom ljubljanske Drame ter v tej različici Nočnega pisca edinim nastopajočim – Markom Mandićem.

Ob prihodu v svetišče, tako smo namreč dojeli sicer zguljeno veliko dvorano ljubljanske Drame, sem Jana Fabra našel v drugi vrsti cercla, tam globoko na sredini z  masko na obrazu in beležnico ali morda skicirko v naročju? Zanimalo nas je, če je ljubljansko različico Nočnega psica – eno od doslej enajstih – spremljal z beleženjem poteka predstave in opombami ali z skiciranjem krokijev ali morda celo dogajanja na odru? Fabre je večstranski umetnik, v naši družini bi mu rekli taužentkinstler, danes takim ustvarjalcem, kot je on rečejo, da so multimedijski, multidisciplinarni. Ja, tudi o tem sva govorila z mojstrom Mandićem,

Za 63-letnega moškega, kolikor je star Fabre, pač ni mogoče reči, da je mlad a ob izjemnem ustvarjalnem naboju, s katerim ven in ven preseneča, se pač ni mogoče pridušati, da je star. Nočni pisec je zapisan kot dnevnik, z dogodki citati iz njegovih del in tremi glasbenimi vložki, kronološko neurejenimi a s tenkočutno izbranimi vsebinsko, povezanimi ali pretrganimi sporočili, zgodbami, dejstvi, resnicami ali fikcijami, razmetanimi po predzadnjih 13 letih onega stoletja – začne se z datumom  7. februar 1978 in konča z 31. decembrom 1991. Resnica je pisana z modrim, izmišljija, neresnica ali fikcija pa z rdečim kulijem, no kemičnim svinčnikom firme BIC.  Tako zatrjuje v besedilu a izkaže se, da je tudi v tej trditvi veliko pesniške svobode. Kakor koli – gre za zbirko izbranih spominov.

Spominov pa se ponavadi lotevajo ljudje, ki premišljujejo o svojem odhodu s prizorišč, na katerih so se uveljavili, kjer ustvarjajo, vladajo ali zgolj životarijo.

Ena od trditev, ki za katero bi tako, na prvo žogo mogli reči, da je napačna, je, da je on sam Napaka. Po tej predstavi se ta misterij skoraj v celoti razreši. Z Mandičevo pomočjo tudi v pričujočem pogovoru.

Mandičevi pevski vložki z rokovsko klasiko The End od The Doorsov, Sinatrino uspešnico iz leta 1974 My Way in Modugnovo sanremsko uspešnico iz Fabrovega rojstnega leta 1958, so nas spomnili, da ne bi bil prvi v glumaški družini, ki bi se zlahka potegoval za nastop na slovenski Emi in potem za Evrovizijsko popevkarsko tekmovanje.

Naš sogovornik nam je razkril tudi zgodbo, kako sta s Senko Bulić, ki za predstavo v Dubrovniku pripravlja hrvaško različico Nočnega pisca (najbrž piske), sploh vstopila v ta Fabrov svet, ki mu rečejo tudi The international colorful group of performers of Troubleyn, delujočem na naslovu Pastorijstraat 23, v belgijskem Antwerpnu. Zanimalo nas je tudi, če je k odločitvi, da bo Marko Mandić pravi za to Fabrovo besedilo, prispeval zdaj že kultni Mandić stroj, za katerega smo – tako mimogrede – zvedeli, da z Jablanovcem in Vio Negativo snujeta novo različico.

Kljub temu, da gre “zgolj” za niz zgodb, dnevniških zapisov, pravi, da so nastali samo takrat, ko mu je dan dobro, ustvarjalno minil. Kakopak, ponoči, nekako do jutra. Podobne štose je imel tudi Hemingwaj, potem pa, ko je v Havani udarila vročina, hajd v Bodegido del medio ali v Numero uno… Iz pričujočega besedila ni moč razbrati, da bi se Jan Fabre, potem ko je zapisal, kar se mu je pisalo ponoči, šel kam popivat… Je pa iz priloženega jasno, da brez alkohola, vsaj do bratove literarno ponotranjene smrti (umrl je pred Janovim rojstvom) in drog ter neizmernih količin zavitkov Belge, tamkajšnje, belgijske, znamke cigaret, ni šlo. Tudi med njegovim bivanjem v Ameriki ne… Ko Pisec napihuje balon, ki bo pričakovano počil, mi je na misel prišel tisti štos iz neke operne predstave, ko bi morala soigralka ob poku pištole zažgoleti, joj, kako je počilo, pa je soigralec ves prestrašen planil: pizda, sem se ustrašu…

Na mizi, ki je glavni a še zdaleč ne edini rekvizit, pravzaprav glavni scenografski element, so papirji… Ali jih tudi zares kaj uporabi kot pripomoček, s katerim si lahko pomaga ob morebitni hipni zatemnitvi spomina, ko vendar zna za poldrugo uro monologa vse na izust? Pa menda ne, da zna zares vse datume na pamet?

V dveh ali treh prizorih se Mandić tudi slači. Njegova priljubljena odrska tema, vsekakor, Kako bo to izvedla kolegica Bulić v hrvaški različici?

Posebna zgodba so štirje težki kamni. Simetrično razporejeni na odru  in vsak »Stein« je simbol ene od štirih  ključnih briljantnih votlin človeškega uma (pomembnih dejavnosti za preživetje in razvoj človeštva) kot so znanost, umetnost, filozofija in zdravstvo, dejavnosti, ki jih Fabre zelo konkretno in odrezavo personificira kot Einstein, Gertrude Stein, Wittgenstein in Frakenstein. Tudi z njimi se na odru ukvarja in komunicira naš sogovornik.

Umetnost se ne dela, umetnost se izloča; zapiše Jan Fabre, Mandić pa to pove na odru (in v našem intervjuju). To dokazuje tudi z lutko v podobi pomanjšanega Fabra, ki v delu predstave samodejno puha cigaretni dim ob robu odra. Njegov, torej Fabrov katekizem pa pravi, da je Umetnost oče, Lepota sin in Svoboda duh; sami moški, porečete… Ne bo držalo; vse te vrednote so ženskega spola, podčrta ob kocu intervjuja Marko Mandić.

Intervju z Markom Mandićem, zapis na spletni strani, glas v napovedi in odpovedi oddaje s podpisom potrjujem Andrej Pengov, fotografije z vaj in iz novinarskega gradiva pa so delo Petra Uhana. Ena ni z vaje, je pa posneta s posebnim Fabrovim dovoljenjem neposredno po premieri. Ta je moja… Na svidenje do prihodnjič, kar bo že čez nekaj dni, tik pred premiero Samoroga v ljubljanski Operi.

Leave a Reply

Your email address will not be published.