A propos: Več kot vakcina – za popolno okrevanje. Komunizem zalit s Cementom; iskali so politiko čutnosti.
|
To je oddaja A propos: »Več kot vakcina; za popolno okrevanje« s podnaslovom »Kultura, umetnost, znanost in raziskovanje v novem, postpandemičnem svetu«.
Drama Heinerja Müllerja Cement, katere premiera je bila na Velikem odru ljubljanske Drame šestindvajsetega marca in potem se je s ponovitvijo dan kasneje, živo neposredno uprizarjanje in internetno posredovanje (predvajanje) vsaj za zdaj tudi končalo, je nastajala bistveno dlje, kot je v normalnih okoliščinah to v navadi; Okoliščin in razlogov zato na tem mestu ne bomo posebej pojasnjevali, saj o njih podrobneje in brez ovinkov govori tudi naš tokratni sogovornik v naši prvi oddaji iz letošnjega niza A propos; Strnemo jih lahko v zdaj že ponarodelo globalno psovko: covid-19; Projekt »Več kot vakcina; za popolno okrevanje« je pravzaprav zamisel o osmih oddajah, s katerim smo kandidirali na javnem medijskem razpisu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije a v trenutku, ko objavljamo prvo, še ne vemo, če bo tudi podprt z javnimi sredstvi iz tega naslova; Naš prvi gost je gledališki režiser Sebastijan Horvat, s katerim se lotevamo te izjemno aktualne družbene in tudi zelo osebne problematike, ki smo jo obravnavamo z vidika umetniških, družbenih in gospodarskih (razvojnih) vprašanj ter dilem v neki novi, še ne povsem razpoznavni postpandemični družbeni realnosti.
S pojmom »okrevanje« pravzaprav vzpostavljamo presumpcijo vračanja v staro, prejšnje (normalno? – ali re?) stanje stvari. Gre torej za upanje, s katerim skušamo opredmetiti in doživeti povsem neznano, ki se, tudi brez naše volje vzpostavlja vsaj drugače, če ne že povsem na novo, saj se je svet v letu 2020 močno spremenil; No, najbrž je temu tako in o tem govorimo tudi z režiserjem ob robu tistega, kar naj prinaša to Müllerjevo delo, ki ga je slovensko občinstvo lahko videlo na tem istem odru že leta 1976; Vendar: tokrat gre za gledališki triptih, katerega prvo uprizoritev je Horvatova ekipa pripravila konec lanskega septembra v Zagrebškem gledališču mladih, drugi aprilski ponedeljek, se pravi čez štiri dni pa v Beograjskem dramskem gledališču uprizarjajo tamkajšnjo različico. V igralskih zasedbah nastopajo tamkajšnji, se pravi domači igralci in igralke s tem, da v beograjski postavitvi glavno žensko vlogo – lik Daše Čumalove igra Milena Zupančič. Ustvarjalce slovenske postavitve podrobneje predstavljamo ob koncu oddaje.
Po ogledu neposrednega prenosa ljubljanske premiere drame Cement sem premišljeval o razsežnostih sporočil, ki jih prinaša ta predstava in predvsem pričakovanj o refleksijah, ki jih utegne sprožati. Pomislil sem na to, kaj bi bilo, če bi avtorji predstave in zlasti besedila Müllerjevo in še prej Gladkowo osredotočenje, ali kal, ko se Cement, obnova cementarne, razraste v intimno zgodbo dveh posameznikov v zakonski zvezi, moža in žene, povsem predanih oktobrski revoluciji in vzporedno bistveno daljše ruske državljanske vojne, zamenjali z obnovo zdravja po pandemiji covida-19. Prek Skypa smo torej poklicali v Beograd. Zakaj v prav tja?
Glede na odrezavo, odločno, nepregostobesedno strukturo predstave in scenske, še bolj pa mizanscenske rešitve, smo upali pomisliti, da režiserja in večji del ekipe ta misel o vzporednicah s covidom ali o Cementu kot povodu za zgodbo ni posebej vznemirjala, razen, kar zadevo produkcijo, se pravi postavitev in izvedbo samo. V mislih imam seveda to, kar zdaj gledališče je in ki ves čas to ni, kar je in ki je nekaj vmes,,,?
Cement je v tehničnem smislu vezivo… Ali smo dobro razumeli sporočilo, da je v tem besedilu in predstavi cement zgolj sredstvo, na katerega se pripne zgodba o predanosti revoluciji (znotraj državljanske vojne – te okoliščine najbrž marsikdo, ki se na predstavo ne pripravi ne zazna, ne razume) in nekdaj vzajemni ljubezni?
Ali ima taka predstava, kot je Cement, to je nekaj, česar niso proizvedli v kemijskih in farmakoloških laboratorijih, pač v umetniških delavnicah, ateljejih, na odrih, upoštevaje našo pandemično realnost, učinek sredstva, snovi, ki je več kot običajna vakcina, ki naj povzroči imunost in vrnitev v sicer spremenjeno, najbrž poškodovano a vendarle novo življenjsko normalnost? Čeravno zgolj na psiho-sociološki ravni, morda tudi kot placebo? Želeli bi slišati nekaj v smislu, da je taka in ta predstava pravzaprav snov, ki odpira polno življenje po-tem.
Müllerjev Cement, beseda cement, se v slovenščini, ruščini, celo nemščini bere vendarle kot nekaj mehkega, saj je ta mešanica malte in betona je sprva nekaj mehkega, tekočega želatinastega, p0drhtavajočega, da bi v angleščini nastal concrete… Tu v tej igri je ta gradbeni material, pravzaprav tovarna, cementarna, ki naj bi ga proizvajala, vzporedni dejavnik ali bolj izgovor, navezna okoliščina za zgodbo, je ki polna trdote, miline in bolečine a vse prej kot vezivno gradivo, iz katerega zraste trdna (postrevolucijska) zgradba ljubezni in družbenih odnosov.
Zanimalo nas je tudi, zakaj so se lotili preskušate trdnost ali vezivnost, povezovalno moč Cementa/cementa v treh sredinah, v katerih ta beseda zveni zelo podobno ali enako mehko in trdo? Govori se o zagrebško-ljubljansko-beograjskem gledališkem triptihu? Domnevamo, da ne gre za povsem enako besedilo na treh različnih odrih oz. da so to vsaj različni poudarki iz istega teksta ali gre zgolj za različne odrske postavitve…
Teksta je pravzaprav malo, tako da sem skoraj vso vsebino, vse dialoge, monologe, replike, naracijo lahko sproti zapisoval… Razen tistih v nemščini, česar nisem razumel ne le zaradi pritajenega, zelo utišanega govora, temveč zato, ker nemško ne znam, prevoda pa ni bilo. Kaj takega v gledališču seveda ne b bilo mogoče, doma za računalnikom pa je to relativno enostavno delo. A daleč od tega, da bi se mi zdelo kot kakšna posebna prednost. Prej nasprotno!
Navkljub temu, da se ne morem privaditi odrskim uprizoritvam posredovanih prek videa, ko mi vsaj dva režiserja narekujeta osredotočenja in pre-usmerjata mojo pozornost, so me scenske in mizanscenske rešitve prepričale v mojstrstvo ustvarjalcev (oder v odru, svetlobni rezi in pozicioniranja, osvetlitve, tudi z nočnimi lučkami, temna koprena sredi odra ki zamegli pogled v kuhinjo, itd..).
Dogajanje na odru je dokaj upočasnjeno, počasno, neke vrste slow-motion. Zakaj so se ustvarjalci odločili za tak pristop? Da bi omilili revolucionarno ostrino in podčrtali belogardejsko/belogardistično/carsko brezkompromisnost in okrutnost v drugem delu (v besedila, ki jih govorijo liki iz tega dela zgodbe so vendarle gostobesednejša, strnjena, obsežnejša). Čeprav je res, da je lokalni predsednik Badjin skoraj enakovredno prase na rdeči, revoluconarni, postrevolucionarni (ali kakšni že) strani, kar se sliši tudi v gostoti in odrezavosti njegovega teksta.
Zasedba je izvrstna. V glavnih vlogah z Natašo Barbaro Gračner in Markom Mandićem sploh, v vseh ozirih odrskega mojstrstva … pa tudi v vseh drugih – ob že z likom omenjenem Samoborju, Vanji Plut brez katere bi avtor besedila in ustvarjalci predstave, če se ne bi izmislili Motje morali poiskati neko drugo dramatsko zabelo, morda sol na ljubezensko rano dveh zakoncev in staršev v nekakšnem vrtcu ali otroški ustanovi internatu zaradi pomanjkanja hrane izstradani in iztrohneli hčeri ter njunim predanostim revoluciji ali kar je od nje, od revolucije in državljanske vojne sploh še ostalo.
O vsem tem pa o Cement/cementu kot razdruževalnem vezivu aktualnega sveta sva govorila s Sebastijanom Horvatom. Tudi o tem, kako so se v tej uprizoritvi ukvarjali s konceptom kot podčrta Horvat »te hudičeve narave, teh objektov, ki začnejo dobivat svojo substanco od nekod drugod, od zunaj in ki se, ta narava počasi zariva v to našo civilizacijo«; Z videom na sceni so na različnih mestih prikazali ptiče, ki padajo po tleh, mravlje, ki prilezejo od nekod, kit se ki giblje nekje na tleh, ko rastlinje prodira skozi stene, golobi preletavajo sceno in se ptiči dobršen del predstave oglašajo iz vseh strani… Živimo, še pravi režiser, v nekem trenutku, ko so vsi ti naši razgovori o drugačnem družbenem sistemu pogojeni s tem, da rešimo podnebno krizo.
Ta neka groza, da če ne bomo ukrepali, zdaj pa to zares ni kar neka levičarska izmislica ali komunajzarska ali bogataška zarota, češ, da je podnebna kriza kar nekaj izmišljenega, bomo verjetno v zelo kratkem času živeli v popolnoma drugačnem svetu. To pomeni, da bo kar neka konkretna kvadratura Zemlje prekrita z morjem in sprožil se bo migrantski val, ki bo z aktualnimi prava mala malica in ta naš strah ogorčenosti belih ponosnih kristjanov ni nič proti tistemu, kar nas čaka. Na nezavedni ravni seveda čutimo ta strah, kar se bo zgodilo in če ne bomo tega kapitalizma spremenili z nekimi temeljnimi emancipatornimi politikami opolnomočenja ljudi v skupno dobro javno ampak bomo rinili naprej v privatiziranje vode, zraka, Lune itd.., celo naših notranjih organov, je povsem jasno, da se ta zgodba o civilizaciji ne bo dobro končala.
V tem gre verjetno iskati rešitev iz tega entropičnega, samouničujočega sistema in to so želeli pokazati tudi s Cementom, ki je levičarska kritika levega projekta z zgodbo na zelo osebni, intimni ravni, je prepričan in odločen naš sogovornik.
Preden se poslovimo, naj povemo še to, da je Horvatova ekipa zadnji hip pred vnovičnim zaprtjem potovanj in omejitvijo prečkanja mej – odpotovala v Beograd z letalom prek Rusije; kako se bodo po beograjski premieri vračali v Slovenijo pa je bilo v času najinega pogovora še prezgodaj za določnejši odgovor. Je bilo pa razumeti, da imajo tam v Beogradu možnost in celo v načrtu tudi cepljenje.
To je bila torej prva oddaja iz projekta s skupnim naslovom A propos: »Več kot vakcina; za popolno okrevanje« s podnaslovom »Kultura, umetnost, znanost in raziskovanje v novem, postpandemičnem svetu«. Z naborom osmih oddaj s tem naslovom smo kandidirali na javnem medijskem razpisu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije a še ne vemo, če bo tudi uvrščen med tiste, ki bodo sofinancirani z javnimi sredstvi. Prvo v tem nizu sem ob minimalni pomoči uredniške ekipe na varni razdalji in ob upoštevanju vseh varnostnih ukazov in nasvetov, ne da bi ogrožal kogar koli, pripravil Andrej Pengov. V oddaji uporabljene fotografije z vaj za igro Cement so delo mojstra Petra Uhana.
Dolžni pa smo še sklepno navedbo, ki je ljubiteljem slovenskega gledališča gotovo že znana, nekaj o tem je bilo sicer povedanega že v intervjuju z režiserjem a prav je da (za nekatere znova) povemo, kdo vse je ustvaril predstavo Cement na odru SNG Drama Ljubljana.
Predstavo Cement – vse tri njene različice (beograjska bo trajala vsaj dobro uro dlje kot ljubljanska, s katero so se močno približali dvema urama) – sta zasnovala režiser Sebastijan Horvat ter avtor priredbe in dramaturg Milan Ramšak Marković. Vsaka od uprizoritev trilogije tematizira drug vidik drame: ljubljanska, ki je nastala po prevodu Mojce Kranjc, se je, kot je povedal naš tokratni sogovornik, osredotočila na intimno zgodbo glavnih likov Gleba in Daše Čumalove. Upodobila sta ju Marko Mandić in Nataša Barbara Gračner, v ljubljanski uprizoritvi pa igrajo še Igor Samobor, Vanja Plut, Nejc Cijan Garlatti, Gorazd Logar in Timon Šturbej ter z glasom iz ozadja Drago Ivanuša, ki je tudi avtor glasbe. Scenograf in avtor videa je Igor Vasiljev, kostumografinja je Belinda Radulović, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, lektorica Tatjana Stanič in asistentka režiserja Nina Ramšak Marković.
Nasvidenje do prihodnjič, kar bo, če bo sreča mila in covid z njegovimi krotilci vred malce bolj prizanesljiv, že v drugi polovici aprila. Srečno in zdravi ostanite!