Gozd v Novi Gorici: Komedija o drami, ki je skoraj tragedija

V oddaji A propos: ob 15.h – Ana Facchini, Radoš Bolčina in Iztok Mlakar

Spoštovane dame, cenjeni gospodje! Na sporedu četrtkovega popoldanskega programa Radia KAOS je še ena iz počasi iztekajočega se letošnjega niza oddaj A propos: ob 15.h. Po prvotnem načrtu naj bi ta celoletni projekt sestavljalo 64 oddaj, že zdaj pa je jasno, da bo ta številka presežena. Umetniška produkcija v Ljubljani in Sloveniji je tolikšna, posebej pospešena pa je prav v teh dneh in tednih, ko je tako rekoč sleherni večer kakšna nova premiera. Projekt A propos: ob 15.h pripravljamo in realiziramo s pomočjo javnih sredstev, ki jih z javnim medijskim razpisom zagotavlja Ministrstvo za kulturo.

Ko smo se pred nekaj več kot desetimi dnevi ozirali za možnostjo, da bi si v novogoriškem gledališču ogledali Shakespeare/Middleton/Pipanovega Timona Atenskega se nam je zgodilo enako: vrsta pomembnih premier na isti dan in v dneh okrog tistega četrtka ob koncu septembra. Smo se pa zato zadnjo nedeljo v septembru odpravili v Novo Gorico pogledat komedijo o drami, ki je skoraj tragedija, katere premiera je bila blizu konca prejšnje sezone, točneje 23. maja, in ki je bila po premieri na sporedu še sedemkrat, čez nekaj dni pa bodo z njo gostovali tudi v Revirjih – v Delavskem domu Zagorje ob Savi.

In kaj pripoveduje Aleksander Nikolajevič Ostrovski (1823-1886) v igri Gozd (v izvirniku: Les), ki je nastala v času po reformah carja Aleksandra II., ko se je začel prehod iz fevdalizma v približek tržnemu sistemu, ko začno propadati posestniki, trgovci pa bogateti in ko postanejo tlačani svobodni – vendar nič manj brezpravni reveži, da ne omenjamo obubožanih umetnikov?

Bogata – v originalu že priletna, v novogoriški postavitvi pa dokaj mlada – lastnica zemljiškega posestva pod krinko dobrote in ljubezni do bližnjih tiransko upravlja usode svojih sorodnikov in podrejenih, samovoljno začrtuje njihove življenjske poti in intimna razmerja. Njena razsipnost, sla po mladem moškem ter prihod revnega nečaka, tragičnega igralca Nesrečnikova, in njegovega kolega, komičnega igralca Srečnikova, podrejo njene načrte. Na scensko nespremenjenem prizorišču, kjer se sem in tja zamenjajo le nekateri rekviziti in kjer s premišljeno rabo svetlobe spreminjajo namišljeno drugo okolje in čas dogajanja, se nizajo prizori ljubezni in borbe za denar, smešne kaprice in eksistencialne stiske, satira na provincialno življenje in gledališče – v gledališču. /Povzeto po spletni strani SNG Nova Gorica/.

Ostrovski je tako združil dramo in komedijo v nenavadno bogato gledališko delo, polno živahnosti in humanosti. Adaptacijo besedila je pripravil Egon Savin, sodobni srbski režiser, ki je z uporabo kostumov iz obdobja Sovjetske zveze, dogajanje na časovni premici – kljub pogosto arhaični govorici 19. in tudi 18. stoletja tamkajšnjega carstva, vsaj še za 100 let naprej. Tako je nastala predstava, ki je današnji, predvsem nekoliko bolj odrasli publiki dokaj blizu, pri večini pa učinkuje najbrž kot ljudska igra z mnogo dinamične in življenjske komike, prepričljivimi igralskimi kreacijami in ogledalom, ki je – hočeš-nočeš – postavljeno tudi pred bogatune, klečeplazce in končno tudi kreativce, umetnike ali njihove sence današnjega našega časa.

Novogoriško postavitev Gozda si je v veliki dvorani narodnega gledališča doslej ogledalo 1.600 obiskovalcev, poprečno torej po dvesto na predstavo. Nas pa je presenetil obisk na nedeljski popoldanski predstavi, ki smo si jo ogledali tudi za to oddajo. Od skupaj 350 sedežev, je ostalo nezasedenih le kakih 10, največ 15 odstotkov. Tudi o tem smo se pogovarjali z našimi tokratnimi sogovorniki – igralko Ano Facchini, ki je nastopila v vlogi bogate zemljiške posestnice Gurmižske – Raise Pavlovne ter igralcema Radošem Bolčino in Iztokom Mlakarjem, ki sta oblikovala sijajni vlogi Nesrečnika – Genadija Damjanoviča in Srečnika – Arkadija.

Na razkošni dači v Podmoskovju, kjer se vse zaplete in razplete, so vsi vdani, no ali vsaj prihuljeni podložni Raisi Pavlovni iz velike in bogate družine Gurmižskih. V igri nastopi trenutek, ko jo – ne glede na razliko v letih ali pa prav zaradi tega oblije tisti del ženskega stvarstva, ki se kuha tam nekje pod popkom. Takole pravi: »Počutim se polna moči, čeprav sem danes slabo spala. Verjameš v sanje? Kakšne so take, da si jih še cel dan ne morem pregnati iz glave.« In njena tarča, mladi Bulanov, katerega lik je upodobil Kristjan Guček v podložni naivnosti sprašuje: »Kaj pa ste izvolili sanjati?« in gospodarica, ki si želi zagospodariti tudi nad njegovim teleščkom, zagostoli: »Kakšne druge sanje ti bom povedala, teh pa ne.« Seveda mu jih na kar se da okorni način trenutek ali dva kasneje tudi razkrije. Ana Facchini je prepričljivo oblikovala ta lik.

Pred obrekovalnico pa nas je počakal tudi Iztok Mlakar in z njim tudi (znova) Radoš Bolčina, ki je soigralca v tej igri pogosto nagovarjal z »dragi moj Arkadij«, včasih tudi »prijatelj« in dvakrat menda tudi z » dragi tovariš«.

Njuni dvogovori so polni kolegialne bistroumnosti, nanizanih in hkrati zelo funkcionalnih smešnic – pogosto začinjenih z kančkom zlobe. Tako Nesrečnik v nekem trenutku prepričuje igralskega tovariša, češ: »Moja duša je široka. Denarja ti ne bom dajal, mi bo pa žal za tebe, dragi Arkadij. Imaš v bližini kakega sorodnika ali znanca?« In ta mu odgovarja: »Nimam. Pa tudi če bi koga imel, mi ne bi dal denarja.«

Igra se za razliko od originalnega besedila, kjer nastopijo policaji, da ju odstranijo z dače, v postavitvi gostujočega režiserja iz Srbije Egona Savina, ki je hkrati avtor priredbe besedila in izbora glasbe, konča skorajda razkošno veselo. Za te težke dni in tedne pravzaprav odrešujoče.

Ob že omenjenih soustvarjalcih predstave Gozd so jo sooblikovali še prevajalec Jaka Fišer, lektor Srečko Fišer, scenografinja in kostumografinja Ildiko Balla, oblikovalec svetlobe Samo Oblokar, in asistentka režiserja Andrijana Boškoska Batič. Ob treh glavnih igralcih, ki so sooblikovali tudi to oddajo in že omenjenemu Kristijanu Gučku, pa so v predstavi nastopili še Arna Hadžialjević, Nejc Cijan, Marjuta Slamič, Gorazd Jakomini, Ivo Barišič, Milan Vodopivec, Teja Glažar ter Klemen Breznik, Sebastijan Furlani, Jani Kodre in Janez Zore.

Oddajo smo začeli z omembo izjemne predstave Timon Atenski, ki so jo natanko pred 14 dnevi premierno uprizorili na velikem odru SNG Nova Gorica, s čimer so obeležili 20 letnico obstoja in 10 letnico nacionalnega statusa gledališča. Kot ono prvo, pred 20-imi leti je tudi to režiral Janez Pipan. Prvi odmevi in ocene so izvrstne. Ampak – o tem se bomo tudi v našem uredništvu skušali prepričati v prihodnjih tednih, ko si jo bomo tudi ogledali. To oddajo, v kateri smo se posvetili Gozdu dramatika Ostrovskega pa končujemo s podpisom soavtorjev Aljaža Pengova Bitenca, Nine Radoš in Urške Pengov Bitenc ter avtorja Andreja Pengova. Ter dodajamo: nastala je s pomočjo javnih sredstev, ki jih prek javnega medijskega razpisa zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Na svidenje do – prihodnjič

Leave a Reply

Your email address will not be published.