Mladinsko gledališče: Smrt kadi moje cigare
|
Minulo sredo, se pravi, pred dobrim tednom so na na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča premierno izvedli uglasbeno poezijo velike ikone ameriške beatniške poezije in literarno-kulturnega gibanja nasploh Charlesa Bukowskega. Zgubljenca, večkrat poraženca kot zmagovalca, preobčutljivega za služenje (ameriške) vojske v času druge svetovne vojne, na dobri poti v obrobje, pred katerim se je z nepojmljivo ustvarjalno energijo večkrat rešil. Kar nekajkrat pred dokončnim odhodom v budistične vice, kamor ga je končno, 19. marca 1994. leta usmerila njegova zadnja soproga Linda, je bil kar nekajkrat zmagovalec v spopadu s smrtjo. Takrat je napisal najboljše verze in besedila.
Smrt kadi moje cigare je uglasbena poezija, prevedena z občutkom za posebnosti avtorjevega besedišča ter za ritem in kompozicijo, za zvok, za glasbeno poetiko mojstrov jazza in besede. Predstava, ki je več kot kabaret. To so tudi besede, ki zbodejo in potolažijo hkrati ter glasba, ki bi jo ven in ven poslušal. Ki te razkuri in pomiri. Songi, ki zarežejo v dušo in telo.
V poeziji Charlesa Bukowskega obstajata dve različici lirskega subjekta, sam in – sam med drugimi. Iz velike tišine in osamljenosti se rojeva potreba po izražanju v pisani besedi. Poezijo je pisal iz trebuha in iz srca, brez preračunljivosti, cinično, razočarano in žlehtnobno, so med drugim zapisali v Slovenskem mladinskem gledališču ob predstavi Smrt kadi moje cigare.
Poezijo Charlesa Bukowskega v prevodu Branka Završana in režiji Ivane Djilas so torej uglasbili in jo izvajajo Boštjan Gombač, Zlatko Kaučič, Jošt Drašler, Sebastijan Duh, odigrali in odpeli pa Ivan Godnič, Janja Majzelj, Blaž Šef. Predstava je nastala v koprodukciji z Društvom Familija. Predstava Smrt kadi moje cigare bo znova na sporedu SMG-ja čez dober mesec dni, to je v sredo, 7. novembra.
Tokratno oddajo A propos: ob 15.h sem pripravil Andrej Pengov.