A propos ob 15h: Pahor et consortes ujeti v platna slikarke Antonije Čačić

Z baletom, zborom in orkestrom ter Carmino Burano v EU in na Reške poletne noči

Zdi se, kot da je Hrvaška že celo večnost v Evropski uniji in da so nočna in jutranja slavja, v nedeljo in ponedeljek pred devetimi dnevi, podprta z obilico naporov hrvaških kulturnikov, ja tudi umetnikov in kljub očitni utrujenosti in nezaceljenim dvomom – v nasmeh razpotegnjenim obrazom ključnih hrvaških in EU politikov – že zgodovina. Kaj zgodovina! Davna preteklost. Vendar se v današnji – 47. oddaji A propos ob 15h ne bomo ukvarjali s političnimi, sociološkimi in znanstvenimi vidiki tega zadnjega vstopa kake države v povezavo – mnogi pravijo, da zadnjega za prihodnjih petnajst, dvajset let – pač pa z nekaterimi napori hrvaških – in v drobcenem deležu tudi slovenskih umetnikov, da ta zares izjemni in enkratni dogodek naredijo čim manj političnega, pač pa slavnostnega – z umetniškim pridihom in s sodelovanjem množic. Saj se menda vse to dogaja prav zaradi njih in zanje; za ljudstvo, torej.

Obiskali smo reško pristanišče, kjer se je na predvečer vstopa Hrvaške v EU tisto zadnjo junijsko nedeljo zbralo za to mesto dostojno število, ne pa pretirano mnogo domačega prebivalstva in turistov. Neke prepričljive, verodostojne ocene njihovega števila nismo uspeli najti. Pomembneje od številčnosti publike se nam je zdelo, da so otvoritev jubilejnih 10. Reških poletnih noči – ali kot tam rečejo temu poletnemu festivalu različnih – zvečine odrskih umetniških dogodkov – Riječke ljetne noći, povezali z proslavljanjem vstopa države v EU. Pripravili so vsebinsko zahteven program, ki so ga oblikovali v glavnem mestnem gledališču Ivana pl. Zajca, kjer ob sodelovanju mestnih oblasti vsa ta leta nastaja program tega festivala, na katerem pogosto sodelujejo tudi slovenski umetniki in ansambli. Tudi v letošnjem programu je bilo načrtovano sodelovanje slovenskih umetnikov, ki pa je bilo potem odpovedano. O tem – nekaj več v nadaljevanju oddaje.

Svečana otvoritev letošnjih Reških poletnih noči in proslavljanje vstopa Hrvaške v EU so zastavili zelo ambiciozno. Glavno dogajanje so postavili v že tradicionalno okolje – na vzhodni rob reškega pristanišča, tako, da je bilo prizorišče postavljeno na pomol Karoline Reške. Dve uri pred glavnim dogodkom se je odvil pester program po mestnih ulicah in trgih, ki so ga začeli na ploščadi pred gledališčem. Na odru glavnega dogajanja pa sta bila slavnostna govorca intedantka, pri nas bi ji rekli ravnateljica, Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki Nada Matošević Orešković in prvi mestni mož, pri nas bi bil to župan, tam pa je to gradonačelnik – Vojko Obersnel. Da gre zares za začetek celega niza premišljeno izbranih dogodkov, so potrdili tudi z dvigom festivalske zastave in z zahtevnim pevskim, glasbenim in baletnim programom. Nastopila je sopranistka – nacionalna operna prvakinja Mirella Toić, ki je zapela Gotovčevo Odo zemlji – pri nas bi jo prevedli najbrž kot Odo deželi, domovini, rodni grudi, pod koreografskim in režijskim vodenjem Huga Viere je domači balet z zborom, solisti in orkestrom plesal, pel in igral zahtevno Orffovo Carmino Burano – dirigiral je Igor Vlajnić, ob trenutku vstopanja v EU, opolnoči, pa so solisti, zbor in orkester opere reškega gledališča skupaj z mešanim zborom Jeka Primorja (Odmev ali morda Zven Primorja) zapeli in odigrali Lijepu našu in Odo radosti. Sledil je veličastni ognjemet, ki so ga videli daleč po kvarnerskem zalivu.
Prizadevni organizatorji so omogočili ogled glavnega dela prireditve na internetu, od koder smo tudi za to oddajo povzeli posamezne dele nastopov oz. odlomke posameznih delov predstave in zahtevnega programa. Na trenutke se nam je sicer zdelo, da je bil – središčni nastop z Carmino Burano morda prezahteven izbor tako v programskem kot v izvedbenem pogledu, zlasti pa za raznoliko publiko. V nekem drugem okolju in ob drugačni priložnosti bi ta zahtevnost, in vse, kar je bilo blizu vrhunski umetnosti, najbrž bolj prepričalo z – za poslušalca/gledalca učinkovitejšo skladnostjo instrumentalnega, pevskega in baletnega dela in njihove posamične odličnosti, za katero se je naprezalo okrog 150 umetnikov.

Za to oddajo smo pripravili nekaj sekvenc s tega dogodka, ki smo se jih odločili uporabiti potem, ko smo predstavnici za stike z javnostmi v HNK Ivana pl. Zajca napovedali uporabo tega gradiva za naše programske potrebe – pa nam v zvezi s tem sploh ni odgovorila…

Že prej smo omenili, da naj bi na letošnjih Reških poletnih nočeh, nastopili tudi slovenski umetniki. V torek, 2. julija je bilo namreč načrtovano gostovanje SNG Drama Ljubljana z uprizoritvijo drame Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže v režiji Ivice Buljana, ki je na gostovanju v Zagrebu doživelo ovacije. Iz glavnega slovenskega gledališča so nam sporočili, da tega gostovanja niso mogli realizirati »…iz finančnih razlogov. SNG Drama Ljubljana namreč nima na voljo dodatnih sredstev, s katerimi bi lahko krila celotne stroške gostovanja, organizatorji Riječkih ljetnih noći pa ob tem niso mogli zagotoviti vsaj delnega kritja stroškov, ki bi bilo za ljubljansko gledališče še finančno vzdržno za pokrivanje stroškov gostovanja.« Na novinarski konferenci, kjer so predstavili letošnji program in spremembe Reških letnih noči, pa so povedali le, da je to gostovanje odpadlo zaradi pomanjkanja sredstev, na naše zanimanje o podrobnostih, pa nam niso odgovorili. Gre sicer za zares raznovrsten in privlačen program; včeraj na primer – so reški rokerji peli in igrali skupaj z reško filharmonijo, nocoj pa je na trgu Sv. Barbare v starem delu mesta napovedan nastop reškega lutkovnega gledališča z muzikalom Pepelka. Prihodnji torek in sredo pa bo na Pečinah predstava hrvaško-slovenskega režiserja in Prešernovega nagrajenca, tudi režiserja slovitih (in na Reki odpadlih) Glembajevih – Ivice Buljana: Baba Jaga je snjela jaje. Prevod? Ma, ne, kar pridite na to tridelno predstavo tja ob bazen pod nekdanjim hotelom Park na Reki. Vse boste razumeli tudi brez prevoda. Saj ni daleč pa tudi carine več ne pobirajo na mejnem prehodu Rupa. Je pa res, da – če vas Reške poletne noči zanimajo, da se velja natančno podučiti, kje so posameznih dogodki – razpršeni so namreč po vsem mestu, ki ga boste morda imeli tudi na ta način priložnost podrobneje spoznati. Vsaj zdaj, ko smo znova skupaj v EU, če ga niste že kdaj prej v Jugi… Takrat sta bili Reka in Ljubljana pobrateni mesti. Pa zdaj? Zagreb in Ljubljana? Mogoče. Med županoma; med ljudmi je to bržčas drugače.

Med umetniki? Pomembno, ampak na zelo parcialno in zvečine na lastno ali prijateljsko pobudo. Tako kot, na primer Ištvan Išt Huzjan, 33-letni ljubljanski slikar, torej likovni, pravzaprav večmedijski umetnik, ki ga je s štipendijo v času študija podprlo mesto Ljubljana in ki je v počastitev nove članice v novi državni skupnosti združil nekatere pozabljene vrednote – recimo obnovo dela evropske pešpoti E6 YU med Ljubljano in Reko, prijateljstva na tej in oni strani utopične meje, tovarištva med poklicnimi kolegi in umetnost. Dva tedna pred ponovnim padcem te utopije je v umetniški družbi prepešačil to zaraslo pot v 4 dneh, jo opisal v obliki dnevniških zapisov opisal in poslikal /fotografiral/ v reškem Novem listu in v tamkajšnji galeriji Mali salonu, kjer je kuriral razstavo pejsažev iz fundusa Muzeja moderne umetnosti iz Reke, kamor je diskretno postavil tudi svoje popotne izdelke.

Smo pa zato odkrili kakih 25 kilometrov južneje, na največjem hrvaškem otoku nekaj, kar mimoidočemu, tudi če noče, samo pade v oči. V galeriji Decumanus v mestu Krk, pravzaprav je to mestna galerija, smo naleteli na portrete evropskih politikov, ki jih je slikarja Antonija Čačić prepoznala kot ključne za uspešen vstop Hrvaške v EU. Med njimi prepoznamo tudi gospoda Pahorja… Razstavo čez tri dni selijo na otok Pag, kjer jo bo moč videti do konca avgusta. Čačičeva, ki je še vedno mlada umetnica, resda v odraslih mladih letih, rojena v Zadru, je podiplomski študij slikarstva končala na ljubljanski likovni in oblikovalski akademiji v razredu koroškega rojaka in Prešernovega nagrajenca prof. Gustava Gnamuša.

O slikarki, njeni razstavi v Decumanusu in slikarskem pristopu, tehniki ter temah, ki jih z njo odpira, smo se pogovarjali z gospo Majo Parentić, vodjo galerije, ki je najprej podčrtala posebnost te kuratorske odločitve za to razstavo, za katere postavitev je v programskem smislu odgovorna kustosinja gospa Višnja Slavica Gabout. Kljub temu, da je gradivo posneto pred dobrimi devetimi dnevi, nam je za popolno obdelavo posnetkov in prevod pogovora je zmanjkalo časa, smo pa v nadaljevanju tega zapisa pripravili skrajšani, prevedeni povzetek:
Vodjo umetnostne galerije Decumanus v mestu Krk go. Majo Parentić smo najprej vprašali, od kod jim zamisel, da postavijo to razstavo ? Odgovorila je, da so ob lanskem načrtovanju programa razstav imeli v mislih tudi to, kako bi podprli vstop Hrvaške v EU; med predlogi se je pojavila tudi ta serija slik evropskih politikov avtorice Antonije Čačić; Tisto kar se jim zdi posebej zanimivo je, da ni v počastitev vstopa v EU nihče pripravil slikarske razstave, s tako eksplicitno tematiko pa sploh ne, saj so drugi pripravili večinoma glasbene koncerte in podobno… Vendar so bili takrat, ko smo se začeli dogovarjati za to razstavo, so bili v igri nekateri drugi portreti evropskih politikov – kot na primer Sarkozy pa Monti in na primer tudi Janez Janša. Vendar se je to medtem spremenilo in so na sceno vstopili nekateri drugi, tako da je morala avtorica nekatere slike seveda zamenjati z novimi obrazi. Tudi tematsko se je razstava spremenila, saj je avtorica kar temeljito posegla v svoj prvotni načrt in potruditi se je bilo treba, da so nastali so novi portreti. Politike lahko zdaj vidimo na način, kot jih doživljajo umetniki, saj ponavadi vidimo le v medijih in različnih »spinih« njihovih matičnih držav ali naše države, tako da je gledati jih v takem galerijskem prostoru neko posebno doživetje.

Občutki, ko jih vidimo v teh »nad-formatih«, so vsekakor povsem drugačni, smo poudarili in ga Parentić je temu pritrdila: Videti je, da na teh slikah ni čutiti toliko moči, njihove človeške sile, kot jo imajo kot nosilci političnih funkcij in položaja, ki ga zasedajo, je pa ta njihova politična moč tu na nek poseben način karikirana… nekatere zlahka takoj prepoznamo, druge je treba spet malo bolj natančno pogledati, pri čemer je posebej zanimivo, da je npr. izbira barv na slikah takšna, kot so barve njihovih državnih zastav in nadvse zanimive so tudi barve in podobe njihovih oči. Za nekoga inkovske, metuljaste ali pa take s preračunljivim pogledom, kalkulatorske… Saj oni zares tako delujejo; vse nas so zreducirali na raven nekakšnih bilanc, plusov in minusov in umanjkala je ta ljudskost, človečnost. Tu na razstavi pa jih vidimo na neki drugi način, ko ni kakšne velike razlike med nami in njimi. Celo več, zdi se, da mi živimo bolj normalno in mirneje, na teh slikah pa je prisotno rahlo potenciranje nekaterih značajskih lastnosti teh portretov. Ugovarjali smo, da to sploh niso portreti…? Ne, to niso portreti, je dejala naša sogovornica, to so karikirane podobe politikov, pravzaprav slikarske ekspresije…
Pahorja je z ulice mogoče takoj opaziti, zelo vpadljiv je, in najbrž Slovenci obiščejo to razstavo najbrž prav zaradi njegove slike, smo ugibali in dodali, da je znano, da ima modre oči, ne vemo pač če ima Monti zelene…?
Parentićeva je povedala, da so se »igrali« z dvema barvama oči. Modrimi in zelenimi. Modre učinkujejo malo bolj hladno in označujejo politike bolj severnega dela Evropa, zelene, nekoliko toplejše pa naj bi sodile v bolj neformalni, mediteranski krog in tako naj bi se vzpostavila podoba nekakšne razlike med severom in jugom Evrope, kar je pravzaprav tudi res, če pogledamo kakšno politiko kateri od njih uresničuje.
Potem, ko smo med pogovorom spremenili pozicijo snemanja – tudi zaradi velike slike za našo sogovornico, smo vprašali, kdo je kustosinja razstave in kakšen je bil osnovni koncept postavitve, ko ugotavljamo, da so nekatere slike narejene iz enega kosa, druge pa so sestavljene iz dveh delov. Je bil kakšen poseben slikarkin in kustosin namen, da bi se morda slike lahko tudi drugače postavile? Kustosinja je gospa Višnja Slavica Gaubot, je povedala gospa Parentić in priznala, da so se hoteli malce poigrati in katero od podob ali lastnostjo upodobljenega; Zanimivo je, da so domačini, ki so si ogledali razstavo, po Van Roumpejevem govoru na glavni slovesnosti na Jelačičevem trgu v Zagrebu, povedali, da so ga manj poslušali in bolj gledali, poznavajoč njegov portret v naši galeriji. Slik nismo postavljali ali razporejali na podlagi kakšnega posebnega principa ali preference, saj vse oblikujejo celovit ciklus ter razstave, čeprav moram reči, da smo vendarle upoštevali nekatere njihove osebnostne ali položajne značilnosti in seveda, tudi naše simpatije, ali malo manjše simpatije do posameznikov. Ljudem smo jih skušali približati na nek poseben, drugačen način, vsekakor ne, da bi skušali spodbujati domišljijo o njihovi morebitni ali domnevni famoznosti; lepo pa je, če obiskovalci razstavo komentirajo, kar je super, če pa ne – smo pač vseh devet – obesili…
Kaj bi bilo, če bi slike sestavili, npr., iz zgornjega dela Barossove podobe, se pravi njegovih oči in spodnjega dela Merklove, torej podobe njenih ust in zagledali nekakšno uganko, smo vrtali naprej. Morda bi res lahko še kaj kombinirali, je povedala sogovornica, vendar je tudi v taki postavitvi čutiti njun rahel posmeh, ki najbrž izhaja iz njunega političnega in osebnega položaja, medtem ko pri nekaterih drugih tega nasmeha ni, kar morda povsem sovpada z ekonomsko krizo v njihovih državah, tako da lahko na slikah pravzaprav razberemo ekonomsko in politično situacijo v državah od koder prihajajo.
Vodjo krčke galerije smo opozorili, da nas nekatere slike spominjajo na najvidnejšega predstavnika ameriškega abstraktnega ekspresionizma, ki je zase trdil, da ni abstraktni umetnik, na slikarja Marka Rotkha, katerega posebnost je bilo slikanje velikih platen v eni ali v pretežno eni, recimo v rdeči ali oranžni ali pa morda v obeh barvah in pomislili, da gre v tem primeru morda za poskus narediti iz podobe, iz obraza posameznega politika nekaj, kar ni kaj dosti več kot nek hipni zapis, ornament, okrasek v politikovi podobi, s povsem grafično učinkujočim principom? Sogovornica nam je pravzaprav pritrdila, češ, da pri teh slikah Antonije Čačić ne moremo govoriti niti o klasičnih slikah niti o portretih, tudi ne o karikaturi, saj oprla v največji meri prav na moč in izpovednost barve, točno določenih barv. Zanimivo je, da je avtorica večkrat intervenirala na način,da je okrepila kolorit teh slik in s tem je skušala izraziti svoje občutke o tem, kar se dogaja v Evropi, mogoče tudi to, kar se je dogajalo ob končnem vstopanju Hrvaške v EU, saj je z dodatnimi nanosi barve, z močnimi barvami podčrtavala to svoje avtorsko izražanje tudi pritiskov ob naši poti vstopanja v povezavo. Znano je, da se v slikarstvu z dodatnimi nanosi barve skuša podkrepiti vtis na gledalca, in če si nekaj časa v prostoru s temi slikami, postane vzdušje celo dražljivo, iritirajoče, morda celo malce nestrpno, tako, kot je pogost občutek, če se vsakodnevno ukvarjamo z našimi politiki. (konec povzetka prevoda)

Čeprav je večina slovenskih televizijskih gledalcev ob vstopanju Hrvaške v EU najbrž spremljala glavno dogajanje na »Jelačič placu« v Zagrebu, je treba reči, da so bili tisti večer, in tiste dni mnogi slavnostni, s kulturo in umetnostjo ter lokalnimi zgodovinskimi izročili oblikovani in podprti dogodki v skoraj vseh obmorskih in otoških mestih v Istri in Kvarnerju, pa seveda tudi drugod po državi.

V prihodnji, 48- oddaji A propos ob 15h pričakujemo v našem studiu podžupana Mestne občine Ljubljana Janeza Koželja z neko, njemu izjemno pomembno kulturno izskušnjo.

Oddajo je pripravil Andrej Pengov.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *