Minuli četrtek je bila na Velikem odru MGL premieračrne komedije Volpone. Avtor priredbe in režiser Diego de Brea se je oprl na besedili Bena Jonsona iz leta 1605, ki ga je prevedel Janez Menart in Stefana Zweiga iz leta 1926 in prevod Mojce Kranjc. Uprizoritev je bila pri občinstvu lepo, kaj lepo, z navdušenjem sprejeta, čeprav se je režiser, ki ga na slovenskih odrih že kar nekaj časa nismo videli ustvarjati, odločil za dokaj drzno postavitev z minimalistično scenografijo in nekaj malega drugimi sodobnejšimi scenskimi pomagali – tudi sicer morda pričakovanmi (bolj) iztopajočmi posegi z videom. Oder je domala prazen, opremljen z najnujnejšimi rekviziti, s katerimi umesti naslovnega junaka in njegove soigralce tja, kamor sodijo. Tudi – ali predvsem – v današnji čas. Nadaljujte z branjem →
Zadnje objave
Čarobna piščal po 36 letih znova na odru ljubljanske Opere
|
Drugi četrtek v oktobru je pravi večer, da si v ljubljanski Operi po šestintridesetih letih lahko znova ogledate premierno uprizoritev Mozartovega dela Čarobna piščal. Dolgo zgodovino uprizoritev te opere v dveh dejanjih je na tiskovni konferenci tri dni pred premiero v uvodnem povzetku obnovil umetniški vodja Opere Branko Robinšak; Povedal je, da so intervali uprizoritev Čarobne piščali v SNG Opera in Balet Ljubljana, pravzaprav razpotegnjeni v razmeroma velike časovne razdalje; Prva uprizoritev tega dela na ljubljanskem operne odru sega v davno leto 1927 – takrat z 11 ponovitvami. Naslednja izvedba je bila šele leta 1945, kjer je v famozni uprizoritvi nastopalo mnogo znanih imen opere na slovenskem. Od 1945 do 1983, ki je bila zadnja pred današnjo, je aktualnemu umetniškemu vodji zelo blizu, saj je bil eden od nastopajočih. O uprizoritvi pa je povedal, da je odločitev o ponovni postavitvi sprejelo prejšnje vodstvo ter da je on kot umetniški vodja ta projekt prevzel z nekaterimi spremembami v zasedbah, ki sta jih izbrala skupaj s maestrom Kyzlinkom, še doda Robinšak in poudari, da so se tokrat odločili za izvedbo v originalu, torej v nemščini. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki, Opera, premiera, SNG Opera in Balet Ljubljana
Kultura, umetnost in znanost postajajo gospodarska sila. Tudi zaradi Cankarjevega doma.
|
Potem, ko je pred petimi leti od dolgoletnega prvega moža Cankarjevega doma Mitje Rotovnika prevzela vodenje, je generalna direktorica Uršula Cetinski z ekipo 166 sodelavk in sodelavcev v začetku septembra pripravila Dan odprtih vrat te največje kulturno-umetniške in kongresne ustanove v državi. Ob njej jo vodijo še tri dame, kar v teh modernih časih ni v ničemer presenetljivo. Morda z eno izjemo v tehničnem sektorju: Štiri ženske, vsaka zase preskušena in uveljavljena mojstrica v njeni stroki, poklicni specialnosti, to delo opravljajo naravnost ekscelentno, skrbno in odmevno – kljub temu, da se je omenjena menjava vodstva zgodila v gospodarsko in družbeno ne prav prijaznih časih. Prav v teh dneh naša sogovornica vstopa v drugi mandat na mestu generalne direktorice hiše, ki jo sicer dobro pozna, saj je preden je prevzela vodenje Slovenskega mladinskega gledališča, od koder je prišla v Cankarjev dom, prav tu že osem let skrbela za gledališki program; Tudi zato smo več pozornosti v pričujočem pogovoru namenili oblikovanju in izvajanju programa, sijajnim programskim domislicam in odmevnosti med publiko, v množici obiskovalcev najrazličnejših predstav, koncertov, festivalov in drugih kulturno-umetniških dogodkov pa tudi bolj komercialnih in zabavnih prireditev, sejmov in kongresov; Nedavna predstavitev nove programske sezone je sovpadala s štirideseto obletnico ustanove, ki za svoje delo potrebuje med 10 in 11 milijonov evrov na leto; V pogovoru, ki se je v studiu Radia KAOS odvil na zadnji septembrski dan, smo se sicer gmotnim podrobnostim izognili, saj so bile dokaj natančno pojasnjene v njenem nastopu desetega septembra, kar je mogoče preveriti tudi na našem portalu prek povezave http://www.radiokaos.info/prispevki/cankarjev-dom-v-novi-40-sezoni-bistvo-se-zgodi-znotraj/. Če je v podobnih ustanovah drugod po svetu oblikovanje programov in sporedov po navadi naloženo zunanjim sodelavcem, strokovnjakom, je v »Cankarju« to drugače. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki
A propos: Slovenska umetnost prek meja je na Ghourah (Gorjansko) od davnega leta 1885.
|
Preden je ekipa Radia KAOS odpotovala na tako rekoč našo, slovensko stran Avstrije, na Koroško, v Kotmaro vas, je izvršni avtor te oddaje iz niza Slovenska umetnost prek meja Andrej Kokot brskal in listal po različnih virih, da bi pregledal, s čim vse se ukvarjajo Koroški Slovenci; Ne le zato, ker se je, kot nostalgično zapiše v skici za ta uvod, pripravljal na snemanje in je po dobri stari maniri novinarjev stare šole ali kot svojo generacijo slikovito označi za tiste, ki delajo »na bukova drva«, še vedno prepričan, da je vedno dobro imeti polno beležnico podatkov ali če hočete – kak podatek in informacijo več, da potem ne sprašuješ sodobnih neumnosti o osebnem počutju in nenormalno spremenjenem vremenu, ko je hladno in preveč mokro, ko bi moralo sonce prijetno greti ali ko se zunaj pretirano ogreje, človekov notranji termometer pa na to ni več uravnan, pač pa zato, ker ga je vse to iskreno zanimalo; Podčrta, da vsaj polovica njegovih genov prihaja od tam, z one strani Karvank in v isti sapi priznava, da razen o svojih sorodnikih kaj malo ve, kakšno je dandanes življenje slovenstva tam čez, onstran te mejne planinske verige. Kar je nabrskal podatkov in informacij, jih zbral in uredil, ga je prepričalo, da je narodno buditeljsko početje Slovencev na avstrijskem Koroškem sila pestro, saj je vsaj pol njihove dejavnosti vezano na gledališko in koncertno dogajanje, da se več izobražujejo kot zabavajo (v krogu slovenske manjšine), le pol toliko se udeležujejo rekreativno športnih dogodkov v organizaciji slovenskih društev; Skoraj četrtino časa posvetijo obeleževanju dogodkov in literarnim predstavitvam; Od enega mikrookolja do druge lokalne, narodnostno relativno zaokrožene sredine, se ta intezivnost sicer razlikuje, kar dobro pokaže priročna preglednica, vendar z zadostno gotovostjo zatrjuje, da lahko lahko ugotovljeno upošteva kot vsaj približno relevantne podatke za celotno kulturmo in umetniško dogajanje med Slovenci na Koroškem v Avstriji. V Čahórče v občini Kotmara vas k Vinku Wieserju smo šli preverit, kakšna je realna slika v okolju tako rekoč tik za mejo, v občini, ki na severu meji na Celovec, deželno prestolnico in se čez razgibano pokrajino razprostira na zahodu do Bilčovsa. Čez »gore«, na Gorjansko, je poudaril Vinko Wieser, zato se tudi imenujejo Prosvetno društvo Gorjanci. Oni Gorjanci pač so. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: A propos
Šeligova besedila so (zgolj) motiv za Izobčenke. V Mali drami.
|
Izobčenke, avtorski projekt za katerega so se ustvarjalci oprli na štiri dramska in dve literarni besedili Rudija Šeliga, pričajo o nas, so v SNG Drama Ljubljana zapisali v gradivih za to predstavo na odru Male Drame. Pravzaprav, podčrtujejo, da razpirajo tiste naše mikrokosmose, ki jih lahko poimenujemo dušni prostori; Kar pa je prostor duše, je tudi prostor rituala, predvsem gledališkega; Šeliga fascinira magija v gledališču in ta uprizoritev je, vsaj do trenukta, ko gledalec, občinstvo v njej še ne sodeluje in če se sklicujemo samo na sestanku z novinarji povedano in po vpogledih v gledališki list, res neke vrste čarovnija; Kar je pravzaprav prirojena lastnost gledališča; Dobrega uprizarjanja vsakdanjih in zgodovinskih resnic in iluzij. Predstava Izobčenke pa se zdi – vsaj pred ogledom je tak vtis – še bolj mistična, skrivnostna. Morda se v prihodnje pol ure utegnete tudi sami prepričati, da je temu (morda) tako. Se kar splača. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki
V ničemer aristokratski britanski humor na Mali sceni MGL: same ženske in moška – namesto šopka.
|
Zadnji četrtkov večer v septembru, ki je hkrati prvi jesenski, je za Mestno gedališče ljubljansko, po tistem, kar smo zvedeli na in ob nedavni novinarski konferenci, nadaljevanje z – v vsebinskem pomenu besede – razkošnim, odpiranjem nove sezone – tokrat na Mali sceni. Prvo slovensko uprizoritev komične drame Dragi, doma sem! v prevodu Tine Mahkota je na oder postavila mlada režiserka Nina Šorak. Dramaturginja uprizoritve je bila Eva Mahkovic, ki je poskrbela, da je to besedilo ene najpogosteje uprizarjanih in nagrajenih britanskih dramatičark srednje generacije, se pravi tistih krepko pod pedesetim in nekaj malega nad 40 letom, Laure Wade »prispelo« na ta oder tako rekoč še z vročega domačega štedilnika, morda zakurjenega še z drvmi. Takega pač, iz petdesetih let minulega stoletja. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Ljubljana
64. sezona SMG – kot sklep prvih petih let dvojca Mihelič Syed & Injac
|
Oni ponedeljek, menda je bil drugi septembrski, je iz Slovenskega mladinskega gledališča prispelo pismo; Prek e-pošte, kakopak; K njim je prišlo od daleč; po Župančičevo bi ta pesem zvenela takole: Prišlo je pismo iz daljne dežele, iz daljne dežele, iz tujega kraja, iz tujega kraja, od zamorskega kralja. Belo pismo, črn pečat. Pečat je bil morda res črn, ker je mestece Bar v Črni gori in tam je nedavno tega izzvenelo Barsko poletje, raznorodni festival mnogih lepih dogodkov – skoraj tako kot v Benetkah; Domačini mu praviji Barski lijetopis, v okviru katerega je že v začetku junija nastopilo tudi Mladinsko s Frljićevo predstavo Naše nasilje in vaše nasilje; Pred nekako 14-imi dnevi, točneje 6_septembra, pa je tamkajšnja strokovna žirija, ki je ocenjevala najboljše predstave tekmovalnega programa na 32_festivalu Barski letopis, ki so jo sestavljali dramaturginja Dragana Tripković, režiser Zoran Rakočević in igralka Vesna Vujošević Labović, sporočila da je to Frljićevo delo naj-predstava v Črni gori in ji podelila nagrado za najboljšo uprizoritev festivala. O Oliverju Frljiću, ki je ravnokar blestel tudi na Beneškem gledališkem festivalu pa so govorili tudi na že omenjeni predstavitvi nove sezone Slovenskega mladinskega gledališča; Zgodilo se je v spodnji dvorani domače hiše in prežeto je bilo s sporočilom, da bo tudi 64_sezona, njuna skupna peta, po zgledu prejšnjih štirih, ko Mladinca vodi dvojec Tibor Mihelič Syed – Goran Injac. O krmarju niso govorili. Nadaljujte z branjem →