Uredništvo

Zadnje objave

Vse sijajne stvari so (poslej) v Mali Drami

Izjemno igro za dva, (ja, in za občinstvo tudi, kakopak), dramo s povsem realnim, stvarnim koncem tudi za današnji aktualni trenutek je Duncan Macmillan napisal že pred 10 leti; v Mali Drami smo jo v režiji Žige Divjaka videli v sezoni 2018 – 2019; Pljuča prinašajo zgodbo o mladem paru, ki se za starševstvo odloča tudi s premislekom o lastni odgovornosti do prihodnosti planeta. Ta izjemna uprizoritev je, verjamemo, močan argument, da prvo slovensko uprizoritev dve leti mlajše monodrame tega sodobnega britanskega dramatika Vse sijajne stvari, pričakujemo s precejšnjo vznemirjenostjo; Ne samo zaradi besedila in avtorjeve odličnosti, temveč tudi zaradi  ekipe, ki se s tem besedilom spoprijema že skoraj poldrugo leto. S prevajalcem in igralcem Urošem Fürstom smo se, posebej za Radio KAOS pogovarjali takoj po končani novinarski konferenci. Vse sijajne stvari je režirala Nataša Barbara Gračner; to je njena prva režija v SNG Drama Ljubljana. Soavtor igre, je Jonny Donahoe, prevajalec drame in igralec v uprizoritvi je Uroš Fürst, asistent režiserke je Dimitrij Gračner, scenografija je delo Sare Slivnik, avtor glasbe, ki jo je v napotkih za uprizoritev v dobršni meri izbral že dramatik sam, je Martin Vogrin, lektorica je Tatjana Stanič, učitelj klavirja pa Joži Šalej. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Umrla je Marija Šikoronja, duša Galerije v Rožeku na avstrijskem Koroškem

Pred dnevi nas je, sicer s časovnim zamikom, doseglo sporočilo, da je v ponedeljek, 18. oktobra, po krajši bolezni umrla gospa Marija Šikoronja, znana in priljubljena galeristka iz Semislavč pri Rožeku na avstrijskem Koroškem. Zgodba o nastanku Galerije Šikoronja in sijajnih likovnih, se pravi slikarskih, kiparskih, fotografskih in drugih razstav vizualne umetnosti mednarodnih razsežnosti, sega v leto 1985. Takrat je slovenski Korošec Valentin Oman, njen rojak, slikar, tudi Prešernov nagrajenec, vprašal Marijo Šikoronjo, ustanoviteljico galerije, če bi na stenah njene hiše lahko preizkusil novo slikarsko tehniko. Hišo so prav v tistem času namreč začeli obnavljati, Oman pa se je želel pripraviti na poslikavo cerkve na Plešivcu nad Gosposvetskim poljem in mu je za preskus nove slikarske tehnike prenova stare hiše v Semislavčah na bregu reke Drave prišla kot naročena. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Ne, bliskavica… Bila je strela. Joco je preživel; nastala so Leta preloma.

Septembra smo objavili prvi del pogovora z mojstrom fotografije Jocom Žnidaršičem, katerega razstavo z naslovom Leta preloma so v Galeriji Cankarjevega doma odprli junija meseca, pred praznovanjem  tridesete obletnice osamosvojitve Slovenije. Sredi poletja nas je povabil na ogled razstave in ob tej priložnosti smo tudi posneli intervju; Prvi del smo ob javili septembra, sklepni del pa objavljamo tokrat, nekaj dni pred zaprtjem razstave – če je ne bodo morda za kak teden še podaljšali; Razstavljene fotografije, postavitev razstave ter zgodbe, ki jih tkejo Žnidaršičeve fotografske pripovedi o letih, ko se je prelamljala zgodovina Slovenije, vsekakor zaslužijo pozornost ne le sodobnikov tega časa, morda še bolj tistih mladih in najmlajših, ki jih niso doživeli. Seveda gre za osamosvojitev, vendar tudi za vsa leta pred tem, ko se je korenito spreminjala slovenska družba na različnih ravneh življenja, ne zgolj na političnem področju in ko so se ustvarjala nova razmerja in odnosi ter ko so znanost, kultura in šport dosegali in doživljali odmevne in pogosto po krivici spregledane uspehe. »Štiri ključna leta (1988 – 1991) je bil čas, ki je pripeljal do velikih sprememb v naši družbi in katerih kronist z orodji, ki jih je mojstrsko uporabljal v prvi vrsti za glavni slovenski časnik Delo, je bil  prav Joco Žnidaršič.Pri nekaterih dogodkih, ko na terenu ni bilo drugih fotografov, je imel Žnidaršič ekskluzivo: te njegove fotografije imajo posebno dokumentarno in arhivsko težo. Ob znamenitih zgodovinskih prizorih je razstavljena tudi vrsta fotografij, v katerih se razkriva prava, humanistična narava fotografa z izjemno vizualno zgovornostjo in občutljivostjo. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Poprimite za sedeže. Liffe letos ponovno bo. Tokrat v hibridu.

32. Ljubljanski mednarodni filmski festival bo leto potekal tako v dvoranah kot doma. Ne glede na to da bo ogled doma, torej na izbrani VoD platformi filma na zahtevo, sicer dražji (9 € in brez popustov) – cena siceršnje vstopnice se giblje med štirimi evri in pol ter šestimi evri –  je vsak nakup garancija za kvaliteten potep po svetu filma ali ogled krajših zgodb v okviru tekmovalnega programa kratkih filmov; Čez osrednji del programa nas je popeljal programski direktor festivala Simon Popek, g_Cerovšek pa predstavil tudi sekcijo kratkih filmov;

Kratke filme so lahko tako ogledate med 14_in 16_novembrom, celoten Liffe od 10_do 21_novembra letos; Sicer so filmi razdeljeni na 10 sekcij, ravno tako kot prejšnja leta bodo podelili 6 nagrad. Ekstravaganca in Kino Balon, slednji je program za otroke, letos ponujata vsak po štiri naslove; V sekciji Fokus pa letos gostuje Gruzija; Retrospektive nosijo naslov Prepovedane ženske. Filme bo možno videti v Ljubljani na znanih kino prizoriščih: Linhartova dvorana, Kosovelova dvorana, Kinodvor, Kino Komuna, Slovenska kinoteka in Kino Bežigrad. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Capuleti in Montegi premierno na odru ljubljanske Opere

V bližino našega časa so v SNG Opera in balet Ljubljana postavili Bellinijevo opero Capuleti in Montegi, ki je sicer nastala že davnega leta 1830 in ki je, kot zatrjujejo poznavalci, sijajno glasbeno delo. V opernem svetu nasploh je dokaj zapostavljeno; po krivici, saj so Vincenza Salvatora Carmela Francesca Bellinija mojstri različnih umetnosti njegovega časa visoko cenili. Mednje sodijo Liszt, Glinka, Chopin, Sand, Musset, Hugo in Dumas; Bellini pa se je opiral predvsem na umetniško moč Haydna in Mozarta s ciljem glasbeno elegantnega izraza in močne povezave med glasbo in besedo. Besedilo je delo libretista Feliceja Romanija, v katerem ni legendarnega »balkonskega prizora«, vlogo Romea pa interpretira ženska (mezzosopran), ljubimca sta že na samem začetku v globokem čustvenem odnosu, konča pa se z enim najbolj pretresljivih zaključnih prizorov iz opernega repertoarja. V njem sta oba, Romeo in Julija, živa do samega konca. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Nove izdaje pri Mladinski knjigi Založbi

Oni dan se je dogodila tiskovna konferenca Mladinske knjige. Prva konferenca po dolgem in mučnem, koronskem času. Dejstvo, da je korona zarezala v naš način življenja je neizpodbitno. Preverjanje PCT pogoja na vhodu, stoli postavljeni v prostoru z metrom in pol medsebojne  razdalje. In kot da to ne bi bilo dovolj, so povabljeni ob začetku konference spregovorili  tudi o dohodkovni neenakosti in dejstvu, da  je revščina v Sloveniji akuten problem, ki se je ob pandemiji le še povečal in katerega si že 30 let pri Zvezi prijateljev mladine želijo spremeniti, oz. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: , ,

Smaragdne barve so luči tam čez in so dragi kamni. V MGL je (poslej) Le eden: Jožica Avbelj kot Gatsbyjeva Daisy.

V sredo bodo na Mali sceni MGL krstno uprizorili delo mladega dramatika z že kar nekaj opaznimi raznoterimi angažmaji v slovenskem gledališkem prostoru. Povabili so ga, da napiše dramsko besedilo posebej za izjemno igralko, prvakinjo Jožico Avbelj; Za to sezono so ga ustoličili kot rezidenčnega avtorja; Dramsko besedilo Le en smaragd je napisal Jaka Smerkolj Simoneti; Posebej za Radio KAOS smo ga, z razlogom, ker pri nas vemo, kako je s tem, najprej vprašali, če je morda že poročen ali pa je Smerkolj Simoneti njegov deški priimek, se pravi od rojstva? Pripravili smo tudi posnetek nekaterimi avtorjevimi poudarki in opombami, ki sta jih med drugimi na novinarski konferenci prispevala tudi umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor in dramaturg predstave Sandi Jesenik. O začetnih zadregah pri nastajanju predstave in o ustvarjalnem nadaljevanju pri njenem snovanju z vso ekipo je z veliko mero navdušenja govorila tudi Jožica Avbelj in nam razgrnila nekaj tistega, kar se dogaja v ozadju in takrat in tam, kamor občinstvo ne more. Monodramo Le en smaragd so ob že omenjenih – avtorju besedila, igralki in dramaturgu – soustvarili tudi režiserka Jana Menger, scenograf Niko Novak, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, lektorica Barbara Rogelj, oblikovalca svetlobe in zvoka Boštjan Kos in Matija Zajc ter avtor uglasbitve songa Niko Novak. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: