A propos

Zadnje objave

A propos: Slovenska umetnost prek meja je na Ghourah (Gorjansko) od davnega leta 1885.

Preden je ekipa Radia KAOS odpotovala na tako rekoč našo, slovensko stran Avstrije, na Koroško, v Kotmaro vas, je izvršni avtor te oddaje iz niza Slovenska umetnost prek meja Andrej Kokot brskal in listal po različnih virih, da bi pregledal, s čim vse se ukvarjajo Koroški Slovenci; Ne le zato, ker se je, kot nostalgično zapiše v skici za ta uvod, pripravljal na snemanje in je po dobri stari maniri novinarjev stare šole ali kot svojo generacijo slikovito označi za tiste, ki delajo »na bukova drva«, še vedno prepričan, da je vedno dobro imeti polno beležnico podatkov ali če hočete – kak podatek in informacijo več, da potem ne sprašuješ sodobnih neumnosti o osebnem počutju in nenormalno spremenjenem vremenu, ko je hladno in preveč mokro, ko bi moralo sonce prijetno greti ali ko se zunaj pretirano ogreje, človekov notranji termometer pa na to ni več uravnan, pač pa zato, ker ga je vse to iskreno zanimalo; Podčrta, da vsaj polovica njegovih genov prihaja od tam, z one strani Karvank in v isti sapi priznava, da razen o svojih sorodnikih kaj malo ve, kakšno je dandanes življenje slovenstva tam čez, onstran te mejne planinske verige. Kar je nabrskal podatkov in informacij, jih zbral in uredil, ga je prepričalo, da je narodno buditeljsko početje Slovencev na avstrijskem Koroškem sila pestro, saj je vsaj pol njihove dejavnosti vezano na gledališko in koncertno dogajanje, da se več izobražujejo kot zabavajo (v krogu slovenske manjšine), le pol toliko se udeležujejo rekreativno športnih dogodkov v organizaciji slovenskih društev; Skoraj četrtino časa posvetijo obeleževanju dogodkov in literarnim predstavitvam; Od enega mikrookolja do druge lokalne, narodnostno relativno zaokrožene sredine, se ta intezivnost sicer razlikuje, kar dobro pokaže priročna preglednica, vendar z zadostno gotovostjo zatrjuje, da lahko lahko ugotovljeno upošteva kot vsaj približno relevantne podatke za celotno kulturmo in umetniško dogajanje med Slovenci na Koroškem v Avstriji. V Čahórče v občini Kotmara vas k Vinku Wieserju smo šli preverit, kakšna je realna slika v okolju tako rekoč tik za mejo, v občini, ki na severu meji na Celovec, deželno prestolnico in se čez razgibano pokrajino razprostira na zahodu do Bilčovsa. Čez »gore«, na Gorjansko, je poudaril Vinko Wieser, zato se tudi imenujejo Prosvetno društvo Gorjanci. Oni Gorjanci pač so. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Slovenska umetnost prek meja; V Slovenskem domu Bazovica na Reki.

Ko smo pred tedni spremljali slovenske udeležence abonmaja Piranski zaliv na njihovi poti na Schwabovo predstavo Predsednice v Hrvaški kulturni dom na Sušaku, nad Reko, sta nam glavni sogovornici Helena Grahek iz Slovenskega mladinskega gledališča in Ana Miljanović iz reškega HNK Ivana pl.Zajca povedali, da so bili svoj čas med abonenti tudi člani Slovenskega doma – Kulturno prosvetnega društva Bazovica z Reke. To je bil samo eden od povodov, da smo dlje časa vztrajali pri pripravi in se z njihovim vodstvom dogovarjali za obisk naše ekipe na reškem naslovu Podpinjol 43, kjer na prekrasni lokaciji z lepo urejenim vrtom, prireditvenim prostorom, baliniščem in prelepo vilo nad glavnim kvarnerskim pristaniščem domuje ta kulturna, izobraževalna in narodnostna inštitucija Slovencev na tem delu sosednje Hrvaške; Zgodovina Slovencev in slovenstva je tudi s tem delom jadranske obale in njenega zaledja povezana z znanimi imeni iz naše kulture, če omenimo zgolj dve – Primoža Trubarja in Janeza Trdino; Tudi v modernih časih so ti kraji dali marsikatero znamenito ime, pomembno za slovensko kulturo in umetnost ter za znanost in raziskovanje, pa za gospodarski razvoj tega področja tudi. Skupina Slovencev je novembra, zdaj že davnega leta 1947 spoznala, da so potreba po, kot so zapisali v ustanovnih dokumentih, »negovanju elementov slovenske kulture, tradicije in jezika postali neobhodno dejstvo družbenega življenja na Reki«; Z namenom ohranjanja jezika in kulture svoje domovine so torej ustanovili kulturno društvo “Bazovica”; Poimenovali so ga po slovenskemu kraju blizu Trsta, v spomin na prve slovenske žrtve fašističnega nasilja; Danes društvo šteje okrog 1350 članov, od katerih je 126 aktivnih v vsaj eni od desetih ustvarjalnih, izobraževalnih ali rekreativnih skupin, med njimi je mešani pevski zbor z najdaljšo tradicijo, saj deluje neprekinjeno že od ustanovitve. Ob zboru delujejo še: dramsko-recitatorska, folklorna, planinska, plesna, fotografska, glasbena, dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture, mladinska in likovna skupina. S tajnico društva nadvse prijetno sogovornico, profesorico, gospo Evo Ciglar smo se, kljub našemu vztrajanju, da jih obiščemo še pred dopusti, ko je njihova aktivnost v polnem zagonu, končno le uspeli uskladiti, da pridemo na njihovo sklepno prireditev, s katero skušajo ohranjati staro navado, da se ob zaključku sezone zberejo na društvenem vrtu, kjer pripravijo kulturno-zabavni večer. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: , , , , , ,

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Kulturni dom v italijanski Gorici – slovenska hiša ustvarjalnosti in sožitja; Abonma v treh jezikih!

Tokrat smo se, kot napovedujemo že vsaj dva tedna, z oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja odpravili v italijansko Gorico, v Kulturni dom Slovencev, živečih in ustvarjajočih takoj prek naše zahodne meje, na njenem severnem, v dobršnem delu tudi furlanskem delu; Tja smo se odpravili s sodelavcem Andrejem Kokotom, ki je za uvod pripravil v daljno zgodovino teh krajev segajočo napoved pogovora z Igorjem Komelom, ravnateljem Kulturnega doma Gorica; Takole je zapisal:
Ko je Vasja Klavora v knjigi Kraljeva gora v šestem stoletju poslal Langobarde na njihov dolgi osvajalski pohod proti današnji Vipavski dolini, se je njihov kralj Albion nekje nad Godovičem povzpel, kot zapiše avtor, na goro in se zazrl po dolini, ki si jo je, kot priča zgodovina, pokoril v celoti; Mesto za mestom; Albion ni vedel, da bosta po mnogih stoletjih, po velikih selitvah narodov, snovanju srednjeveških držav in dveh svetovnih vojnah, zraven, tam čisto blizu njegovega pogleda dve Gorici. Stara v Italiji in Nova Gorica v Sloveniji; Vasja Klavora je bil leta 2016 skupaj z našim sogovornikom Igorjem Komelom proglašen za Primorsko osebnost leta. Igor Komel vodi Kulturni dom Gorica od leta 1987; Tik ob štiri leta prej zgrajeni telovadnici, so ga odprli leta 1981. V vseh letih delovanja je postal sotočje treh kultur: slovenske, italijanske in furlanske. Na to, pravi Komel, so zelo pozorni tudi pri snovanju svojega programa. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Piranski zaliv… Poltični abonma? Kje neki, gledališki, pač!

Angažiranost, družbena, v marsikateri odrski postavitvi tudi izstreno politična, je, tako smo to razumeli, konceptualna in posledično tudi programska usmeritev Slovenskega mladinskega gledališča; Če se včasih zdi, da je prav zaradi nekega posebnega položaja tega ustvarjalnega kolektiva v slovenskem gledališkem prostoru, pomembno drugačna, ker so nas tam ustvarjajoči umetniki navadili, morda bi bilo točneje zapisati – razvadili – da prav tam lahko pričakujemo postavitve in uprizoritve, kot jih lahko pri znanstvenikih, raziskovalcih snujejo v kakšnem laboratoriju, delavnici ali ateljeju; No, to seveda ni edino slovensko gledališče, ki mu moremo pripisati tovrstne značilnosti, saj je poglobljen, raziskovalni študij način dela že v vsakem kolikor toliko v dramskem smislu ambicioznem odrskem kolektivu; Ampak prav v Mladincu, kakor ljubeče tudi poimenujejo SMG, so po tem posebej znani, morda tudi zato, ker jih ustanovitveni akti in osnovni namen oblikovanja tega teatra zavezujejo tudi k repertoarju za najmlajše; Med izrazite projekte te vrste sodijo zdaj že sijajno uveljavljeni januarski vsakoletni Bobri. Mladinsko: ustanovljeno je bilo leta 1955 kot prvo poklicno gledališče za otroke in mladino v Sloveniji; Prvih petindvajset let je ustvarjalo zanje, po 25-ih letih (od ustanovitve leta 1955) pa do dandanes, Mladinsko ni zgolj mladinsko. Takšen uvod v to oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja smo oblikovali zato, da lažje pojasnimo neko po svoje tvegano izbiro te tematike v tej oddaji vsaj iz dveh razlogov: prvič, tisto kar je čezmejnega v slovenski gledališki umetnosti se v tem primeru zgodi na način, da pridejo »čezmejci«, se pravi publika od drugod, pogledat v matično gledališče, v eno od prizorišč pod Festivalno dvorano v Baragovem semenišču ali k Stari pošti, nedaleč stran, slovenska publika, med katero pa so po pravilu tudi gledališki umetniki, pa obišče predstave, tudi take, kjer sodelujejo Slovenci na Reki in v Trstu; in drugič: zato, ker je ta organizacijska in produkcijska ter seveda tudi programska domislica spodbujena s politko in njenimi zamejitvami; Dobesedno. Zanimivo je, da naslova tega abonmaja, ki je pravi pravcati gledališki projekt, doslej še ni nihšče skušal, najbrž zaradi spoštljivega odnosa do izjemne ideje same po sebi, ki v svojem bistvu ostaja umetniški domislek, naslova Piranski zaliv spremeniti v kaj podobnega kot bi mogla biti Savudrijska vala ali Golfo di Pirano ali Valone di Pirano, za Slovenijo tako pomemben del Jadranskega morja, veliosti krepkih 19 kv.kilometrov, ki je takratnemu predsedniku slovenske vlade v družbi čezmejne kolegice, dame z adrianskim imenom, sprožal vznesena čustva v slogu: »Kakšen čudivit dan!«. Nosilca te zamisli v Slovenskem mladinskem gledališču, direktor in umetniški vodja, sta v strnjeni, zelo lapidarni obliki povzela njen konceptualni okvir v nekaj kratkih, zelo povednih stavkov:

»Kjer se politika ne more zediniti, posreduje umetnost. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Okno k sosedu – na avstrijskem Koroškem, v Celovcu

Ko smo se ubadali z mislijo, kje, za vraga, naj poprimemo na avstrijskem Koroškem, da bomo prav in s pravo mero zajeli umetniško ustvarjanje Slovencev, smo za hip ali dva zastali v negotovosti. Najprej zato, ker je umetniškega ustvarjanja med Slovenci, ki živijo na severni strani Karavank in drugod vzdolž meje z Avstrijo izjemno veliko na prav vseh umetniških področjih in disciplinah, nič manj pa ni ustvarjalcev, ki tam, ne le po koroških krajih temveč tudi v avstrijski prestolnici in mnogokje drugod po sosednji državi ustvarjajo, poustvarjajo in soočajo svojo umetnost na najvišji estetski in svetovno priznani ravni. Če bi se skušali odločiti naenkrat, v enem zmahu, bi se bržčas prehitro in ne najbolje odločili. Tako bomo sem čez, v ta del slovenskega kulturnega prostora, ki z odpravo evropskih meja živi in diha še toliko bolj razkošno, prišli večkrat. Začeli pa smo zelo simbolično: z Oknom k sosedu. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Tržaški gledališki umetniki (z) meje.

To je, spoštovane in cenjeni oddaja iz niza A propos: Slovenska umetnost prek meja; V svežnju desetih, morda tudi kake oddaje več, bomo obiskali slovenske kulturne ustvarjalce, ki zvečine, ne pa vedno in ne vsakokrat, ustvarjajo zunaj Republike Slovenije, pogovarjali pa se bomo tudi z obiskovalci, s »konzumenti«, če se izrazimo zelo ekonomsko, ekonomistično, s slovenskim občinstvom, ki spremlja njihovo ustvarjanje ali ustvarjanje njihovih čezmejnih kolegov, s katerimi si izmenjujejo kulturno produkcijo in umetniške dosežke. Konec meseca maja smo obiskali Krško; Krško? Ja, tisti kraj, na levem bregu Save, tam nekje med Sevnico in Brežicami, kjer je bila svojčas svetovno znana tovarna papirja in kraju so rekli Videm-Krško, danes pa ga bolj poznamo po nuklearki, bližnjima termoelektrarni in hidroelektrarni; No, pa še po čem; Tudi po kulturi in umetnosti, čeprav se je gospa Darja Planinc, direktorica tamkajšnjega kulturnega doma pridušala, da se o tem bolj malo ve in to kljub temu, da imajo v treh, pravzaprav štirih enotah enotah – kulturnem domu, mestnem muzeju, galeriji in Gradu Rajhenburg na leto prek osemsto dogodkov; Mi smo jih obiskali na enem tistih, ki jih pripravijo na kar razkošnem odru udobne in prostorne Velike dvorane, ki sprejme tudi do 600 obiskovalcev; Ker je bila to zadnja abonmajska predstava iztekajoče se gledališke sezone, ki se seveda ne more in ne sme končati z odpovedjo in so Bordon-Mlakarjeve Zelene lune odpadle, so tržaški kolegi »vskočili« s Zeller-Jelenovo Resnico. Radio KAOS pa jim je sledil. Tja v Krško. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast; Vika Potočnik in Zoran Janković.

To je sklepna, šestnajsta oddaja iz letošnjega niza A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast, ki jo pripravljamo tudi s pomočjo javnih sredtev; z javnim medijskim razpisom jih zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenje. Tako kot smo načrtovali in napovedali, smo se s to oddajo ustavili v prestolnici, tudi zato, ker je Ljubljana eno od štirih slovenskih mest, ki se potegujejo za naslov Evropska prestolnica kulture 2025; O prizadevanjih zanj smo se pogovarjali že v Novi Gorici in Lendavi, Kranj pa je v to tekmo vstopil poldrugi mesec potem, ko smo v – najprej v začetku in potem še ob koncu poletja – obiskali tudi to največje gorenjsko mesto. Tudi v Ljubljani smo se držali osnovne shemo oz. izhodiščnega sinopsisa, ko najprej obiščemo eno od kulturnih institucij v kraju in se pogovarjamo s katerim od ključnih ljudi, ki sooblikujejo kulturo in umetnost o njihovem aktualnem programu in pogojih delovanja, potem pa, če nam uspe prvega sogovornika ali sogovornico nagovoriti k temu, z njegovim ali njenim vprašanjem obiščemo tudi izbranega sogovornika iz nabora kandidatov za novo občinsko oblast. Zaradi cele vrste okoliščin, nekaterih sploh ne zmoremo definirati, kaj šele pojasniti, smo prav v Ljubljani že pri izbiranju prvega sogovornika ali sogovornice naleteli na neodzivnost ali abstinenco k pogovoru vabljenih… Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: