A propos

Zadnje objave

A propos: Kultura in turizem; Situle kot magnet za obisk Novega mesta in Dolenjske? Rdeče barve ni, je pa jantar…

Ko smo se še precej pred izbruhom korona-virusne karantene razgledovali po sogovornikih za to oddajo v Novem mestu, sta nam v sinopsis sama od sebe ven in ven vstopala dva kolektiva ali če hočete dve ustvarjalni, nenehno kreativni skupini; Prva in brez slehernega dvoma je izjemna skupina raziskovalcev združenih v in okrog imena Dolenjski muzej, druga pa ustvarja v njihovi neposredni bližini: Anton Podbevšek teater ali krajše APT; Pri odločanju in izbiri ključnih vprašanj smo ves čas hodili po robu, ki se težko premakne iz polja ustvarjanja v polje turizma; kar smo artikulirali je ves čas sililo »zgolj« v prostranstva kulture, kulturne zgodovine, antropologije, zgodovine umetnosti, izročila številnih ljudstev, ki so si delila te, zdaj (menda) naše (ali čigave že?) prostore in dosežke človeškega uma in rok  naših ljudi, prednikov in njihovih potomcev skozi številne rodove; Tudi tokratno, tretjo zaporedno oddajo A propos: Kultura in umetnost iz celoletnega niza osmih oddaj smo pripravili v upanju, da jo bomo mogli podpreti z javnimi sredstvi, za katere smo se uspešno potegovali na javnem medijskem razpisu Ministrstva za kulturo. Dolenjski muzej je večja institucija, kot se zdi morda prišleku zaradi predsodkov in površnih vtisov o lastni, svoji, naši (ne)pomembnosti, še posebej, če je vajen prostorskega, vsebinskega in kadrovskega razkošja podobnih hiš in organizmov v prestolnici; V tej oddaji ne bomo razčlenjevali organizacijskih in programskih značilnosti te vsebinsko in programsko razvejane institucije, pač se osredotočamo na prva dobro raziskana obdobja na teh prostorih, ki so odlično predstavljena in – vsaj nam se je, kar smo videli, pokazala kot izjemen potencial za obisk domačih in tujih gostov, usmerjenih obiskovalcev ali tistih s premišljeno izbranim načrtom ali pa onih, ki v te sobane zaidejo po naključju in iz gole radovednosti. Prvotni načrt, kot smo ga omenili tudi že v odpovednem delu prejšnje oddaje A propos, ko smo obiskali Ljubljanski grad, je za to oddajo predvideval obisk obeh že omenjenih novomeških ustvarjalnih skupin in izkazalo se je, da oboji – vsak sicer precej po svoje, razmišljajo tudi o obiskovalcih od drugod; Morda še premalo poglobljeno in ne kot da bi bili ena od pomembnejših ciljnih izbir za ljudi, ki jim rečemo turisti a se tudi to spreminja; Tako smo v Dolenjskem muzeju, kot v sosednjem gledališču posneli pogovora, ki vsak zase in vsak s svojimi posebnostmi z različnimi poudarki in možnostmi merita tudi na polje turizma. Prvotno odločitev, da bo to oddaja o obeh, smo torej spremenili in se s to oddajo zadržali samo na novomeškem naslovu Muzejska ulica 7, z eno od prihodnjih pa se odpravljamo čez cesto in okrog vogala, na Prešernov trg 3; Ljudje iz novomeške intelektualne in ustvarjalne srenje, za katero je od nekdaj značilno, da so viharjenje misli in nenehno iskanje načinov, kako umišljeno eksplicirati in uresničiti njihovo prepoznavanje sveta, so nas seznanili z arheologom dr_Borutom Križem, kustosom in podpredsednikom muzejskega sveta, ki je bil nekaj let, kot sam pravi, povsem naključno, tudi direktor tega zavoda z več kot 155 letno zgodovino, če se opremo na prve pobude za oblikovanje tovrstne institucije mesta, katerega prazačetki segajo še 500 let globlje v preteklost; mimogrede – prav te dni delovno in uradno praznujejo 70 letnico te arheo-zgodovinske, kulturne in raziskovalne ustanove v sodobni podobi javnega zavoda; Arheologom, ki si jih predstavljamo z lopatami, krampi, metri in s skicirkami, polami papirjev in fotoaparati so sprva ljubeče in rahlo zbadljivo rekli krtki, kopači, zdaj so med ljudmi sprejeti kot žličkarji, česar ne slišijo radi. Pogovor o arheologih in arheologiji pa tudi o geologiji Dolenjske se je zares razvnel potem, ko smo si pod vodstvom našega eminentnega sogovornika, kustosa, kake tri ure ogledovali  in končno tudi ogledali izjemne arheološke najdbe iz različnih obdobij – tja do zgodnje kamene dobe, to je kakih 17.000 let nazaj, ko je bila (tudi) Dolenjska nič drugega kot zaliv Panonskega morja. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Kultura in turizem na Ljubljanskem gradu; od lanskih 1,3 mio obiskovalcev do letošnjih…. koliko že?

V uredništvu Radia KAOS smo pripravili drugo v
nizu oddaj A propos: Kultura in turizem, katerega zasnove so nastale v času, ko
tam na Kitajskem, še ni bilo javnih znamenj, da je na pohodu korona-virus; Že v
naši prvi oddaji, ki je nastala v povsem pandemičnih razmerah, ko smo bili še
globoko znotraj ultimativnih prepovedi in omejitev, tudi v novinarskem delu in
ko sta bili naši sogovornici Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma  mag. Livija Kovač Konstantinovič iz Slovenske
turistične organizacije, smo napovedali obisk na Ljubljanskem gradu, ki je, kot
je bilo tam podčrtano, ena od petih najbolj izpostavljenih turističnih
destinacij v Sloveniji in eden od njihovih ključnih partnerjev; Tudi tokratna
oddaja je nastajala, upamo vsaj, tudi s pomočjo javnih sredstev, kot naj bi
bila zagotovljena z javnim medijskim razpisom Ministrstva za kulturo Republike
Slovenije; kako pa bo to zares videti ob koncu celoletnega projekta, se pa še
ne ve, ker je tako na področju kulture in umetnosti kot medijev še veliko
neznank. Odpravili smo se torej na Ljubljanski grad, ki je
bil v času našega obiska odprt samo za redke obiskovalce pa še to pod posebnim
režimom;  S tokratno oddajo smo se po
vsebini zadržali zgolj in samo znotraj grajskega obzidja, v resnici pa smo
morali drugega sogovornika Damjana Finka, takrat še direktorja in šefa kuhinje
Gostilne Na gradu zaradi zaprtega grajskega lokala poiskati na njegovem domu na
robu Novega mesta in v domači tamkaj zelo priljubljeni Hiši Fink. Naš prvi sogovornik
pa je bil zgodovinar Marko Brunskole, pomočnik direktorice za področje
poslovanja in kulturno umetniškega programa v Javnem zavodu Ljubljanski grad. Milijon tristo tisoč
obiskovalcev Ljubljanskega gradu v letu 2019 je vsekakro impozantna številka;
mnogi med njim so si ogledali več kot 300 kulturno-umetniških prireditev, ki so
jih organizirali v grajskih dvoranah, razstaviščih, drugih prostorih in na
grajskem dvorišču ali na planoti zunaj obzidja. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Kultura in turizem; Slovenija 2020 – varna destinacija kulturnega turizma?

Spoštovane in cenjeni! Letošnji niz oddaj A
propos: Kultura in turizem smo koncipirali že lansko jesen, to je v času, ko še
v kitajskem Vuhanu ni bilo javno prepoznanih znakov pandemijskega
korona-virusa; V minulih dveh mesecih smo ob vseh protikoronavirusnih omejitvah
vsemu navkljub uspeli pripraviti prvo oddajo iz tega niza, ki nastaja s pomočjo
javnih sredstev, zagotovljenih z javnim medijskim razpisom Ministrstva za
kulturo Republike Slovenije;

Kulturi je do pandemijske krize šlo tudi v
Sloveniji kar dobro, turizmu še bolje; dvojici kultura in turizem ali strokovno
že dodobra uveljavljenemu izrazu – kulturni turizem pa bi se, če bi se oprli na
strategijo ONKULT
imenovano, ki je kot razvojni dokument nastajala v letih 2016 in 2017,
objavljena pa je bila novembra 2017, morala, če malo pretiravamo, cediti med in
mleko. A se je zgodilo kar se pač je; V deželo se je priplazil virus, ki je ves
dosedanji red razmetal po svoje, kulturo in turizem pa morda še najbolj; A vseh
posledic ta hip še ne moremo videti. Ta naš radijski, pravzaprav
multimedijski Projekt A propos: Kultura in turizem smo seveda morali tudi
zaradi tega močno spremeniti; Pri določanju izhodišč za projekt smo se še mogli
spraševati ali ima slovenska kulturna krajina, sploh kaj od turističnega
buma, kot smo ga doživljali do pandemije covid-19; Odgovor bi bil: da – ima;
točneje – je imela. Do letošnjega marca in o tem bosta govorili tudi naši
tokratni sogovornici, je temu bilo tako. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Mednarodna likovna kolonija v Monoštru – tudi za gospodarski razvoj manjšine v Porabju.

To je Radio KAOS in
sklepna oddaja A propos iz letošnjega niza Slovenska umetnost prek meja, ki smo
jo pripravili tudi s pomočjo denarja, ki ga je zagotovilo Ministrstvo za
kulturo Republike Slovenije prek tako imenovanega medijskega razpisa. Nastajala
je kar dobre štiri mesece, tudi zato, ker smo z njeno vsebino ciljali na
tradicionalno druženje likovnih ustvarjalcev, 18_mednarodno kolonijo v
Mnonoštru, središču Slovencev, ki živijo v Porabju na Madžarskem; To srečanje
likovnih ustvarjalcev se je začelo v prvi dekadi avgusta, trajalo je deset dni,
sklenilo se je otvoritvijo razstave sredi novembra, končuje pa se čez nekaj
dni, v prvem tednu po Novem letu, ko bodo razstavo v Slovenskem
kulturnem in informacijskem centru v Monoštru tudi zaprli in tamkajšnji
galerijski prostor pripravili za nov umetniški dogodek. V oddaji smo se
pogovarjali z dvema sogovornicama in štirimi sogovorniki; vsi so ali pa so bili
neposredno vpeti v to mednarodno odmevno kreativno dogajanje, življenje in
ustvarjanje Slovencev prek meje; Narodnostna statistika in dejstva v številkah
so na prvi pogled vse prej kot spodbudna, vendar so dobra podlaga za učinkovito
organiziranje življenja slovenske skupnosti v Porabju; V spletni različici
oddaje navajamo nekaj več podatkov, o katerih, vsak s svojimi poudarki,
govorijo tudi naši sogovorniki, sodelujoči v oddaji. Porabski Slovenci so manjšina, ki živi v vaseh južno od Monoštra na ozemlju današnje Madžarske, ob ali do reke Rabe, med  avstrijsko in slovensko mejo. Po madžarskem popisu prebivalstva iz leta 2001 jih je 3.108 govorilo slovensko, 3.429 pa jih je navedlo, da so slovenskega porekla (povzeto po Wikipedii). Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Galerija Šikoronja. Rožek, takoj za mejo.

To je
oddaja A propos: Slovenska umetnost prek meja; V uredništvu in produkcijskih
enotah Radia KAOS je nastajala vse od julija pa do danes, ko smo jo s pomočjo
javnega denarja, ki ga prek javnega medijskega razpisa zagotavlja Ministrstvo
za kuturo RS, obiskali slovensko vasico na avstrijskem Koroškem Rožek, nedaleč
za mejo, blizu Karavanškega predora, rahlo s poti v smeri Beljaka; Tam je v
idiličnem  okolju na nekakšnem otoku med strugo
in rokavom Drave pravljična hiša umetnosti, ki je bila do letošnjega poletja za
nas in je za marsikoga še vedno pravi skriti zaklad. Gradiva
smo zbirali in oblikovali vse od prvih dni julija, ko smo v tisti smeri in z
namenom obiskati Galerijo Šikoronja, prepeljali Karavanke čez strme ljubeljske
klance v tisto smer, nekako vmes v času po tem in do jeseni pa smo uspeli iz
njegovega mikrokozmosa za nekaj kratkih in s glasbo rojev komarjev podloženim
pogovorom obiskati tudi akademskega kiparja, profesorja na Akademiji za likovno
umetnost in oblikovanje v Ljubljani Jurija Smoleta; Ta mojster najrazličnejših
materialov in premišljevalec nas je sprejel na vrtu ob svojem ateljeju, ki je
takrat dajal vtis urejenega »kamnoloma«, no, bolj arzenala božajočih trdih
kosov s srcem in ključavničarske delavnice hkrati; Iz tega njegovega
ustvarjalnega azila in nekaj tedenskega umika iz delovnega tempa, v katerega ga
je »odstavila« zdaj že premagana bolezen, smo Smoleta, ki v domžalskem
kulturnem domu Janeza Bernika, kjer skrbi tudi za galerijsko dejavnost in
razstavne programe, dobesedno »izbrskali in izvabili« pred našo kamero;
Neposredni povod je bilo njegovo sodelovanje na poletni, sicer skupinski
razstavi v Galeriji Šikoronja, ki nam jo je odkril in predstavil naš sodelavec
in zaljubljenec v ultimativne rasežnosti lepih umetnosti Franci Kapler, ki je
tudi pripravil uvodni in spremljajoči zapis. Galerie Šikoronja deluje v vasici
Rožek (Rosseg), poudarek je na e, pa tudi na dejstvu, da gre za avstrijsko
Koroško; To staro hišo, kjer je bila včasih tudi gostilna, so obnovili in v
njej leta 1985 odprli galerijo z imenom Šikoronja, kot se je pisal zdaj že
pokojni Zvonimir, soprog gospe Marije, ki to galerijo vodi. V področju Alpe
Adria, kot prostor našega sobivanja imenujejo na oni strani Karavank, ta galerija
predstavlja slikarje in kiparje, ki uspešno delujejo in se s svojimi umetninami
odmevno uveljavljalo v avstrijskem, slovenskem in mednarodnem prostoru. Tako lahko
v Rožeku občudujemo delujoče umetnike in njihove stvaritve iz različnih
evropskih dežel. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Ob koncu namočeni Beneški bienale z odmevno slovensko udeležbo.

S tokratno oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja smo se odpravili (samo) do Benetk; Že julija in potem – na različne načine in ne povsem dobesedno – še nekajkrat; Obiskali smo likovni, umetniški, vizualni, večmedijski bienale, skoraj pol leta trajajočo svetovno razstavo sodobne umetnosti, ki je zadnjo novembrsko nedeljo zaprla mnoga – z morjem, poplavami namočena vrata številnih bienalnih razstavišč. Gradiva za oddajo, ki jo  s pomočjo sredstev iz javnega medijskega razpisa pripravljamo in objavljamo tudi s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, smo zbirali in oblikovali dobre štiri mesece.  Ko smo četrtič spreminjali načrtovani datum objave, je kazalo, da bo to vendarle v zadnjem tednu Beneškega bienala a je tudi nam, ne le organizatorjem, to preprečila narava s poplavami; Čakali smo na odgovore organizatorjev pa tudi slovenskega komisariata in kustodata o tem, kako so uspeli to svetovno razstavo, predvsem pa slovenski paviljon, zavarovati pred morjem in vodno ujmo. Razen splošnega odgovora, da so vse, dobro zaščitili, do trenutka objave oddaje drugih podrobnosti, razen dokaj krutega sporočila v ne prav izpostavljenem zavihku spletne strani MG, nismo uspeli pridobiti; Slovenska umetnost je bila tam dobro in odmevno zastopana, kar skušamo s to oddajo, v kateri objavljamo avtorski pregled in pogled na razstavo ter tri intervjuje, tudi utemeljiti. Naš sodelavec in soavtor oddaje akademski kipar Dušan Zidar, redni profesor, je bienale obiskal že sredi julija; Vrnil se je z vrsto vprašanj in mnogimi vtisi, manj z ocenami a vendar s prepoznavnim stališčem do videnega, odkrito in verodostojno izhajajoč iz lastne ustvarjalne pozicije. Zapis o videnem, teoretsko in v estetskem pogledu presojan z lastno ustvarjalno, pedagoško in življensko izkušnjo, oplemeniteno z znanjem, poznavanjem vizualnega ustvarjanja sicer ne sledi nizu posnetkov ogledanih del ali prostorskih situacij beneških razstavišč, kakor jih objavljamo v tej oddaji a ni zato nič manj prepričljiv. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Slovenski literarni vrt sredi Frankfurta.

Gradiva za oddajo, ki jo  s pomočjo sredtev iz javnega medijskega razpisa pripravljamo in objavljamo tudi s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, so bila v največji meri pridobljena in posneta na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Na petinšestdeset tisoč kvadratnih metrov velikem, največjem evropskem, mnogi radi rečejo tudi – svetovnem – zboru knjig, avtorjev, založnikov ter trgovcev z besedami, tiski ter avtorskimi in založniškimi pravicami. Kar 7500 razstavljalcev iz 109 držav in njihovih ključnih avtorjev, urednikov, poslovnežev, tiskarjev, knjigotržcev in mnogih drugih z več kot milijon knjižnimi in drugimi naslovi in prek 4000 dogodki. Med to množico so bili tudi mnogi predstavniki oblasti, najpogosteje kulturnih a tudi drugih nosilcev javnih funkcij ter vodje  institucij. Med njimi so na otvoritev sejma prišli tudi slovenski minister za kulturo Zoran Poznič, veleposlanik RS v Nemčiji Franci But in vodja Slovenskega kulturnega centra v Berlinu Gregor Jagodič, ki so jih spremljali številni, govorilo se je o še sedemnajstih predstavnikih različnih slovenskih resorjev in ustanov. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: