Prispevki

Zadnje objave

Zgodovina prihodnosti v dveh zvezkih o JV Evropi, tudi o naših krajih in ljudeh.

Sredi tedna je bila v Muzeju novejše zgodovine predstavitev dveh zvezkov zgodovine Jugovzhodne Evrope v angleškem jeziku, ki ju je izdal Center za demokracijo in spravov v JV Evropi – Center for Democracy and Reconciliation in Southeast Europe (CDRSEE); Sodelovali so nekateri avtorji in uredniki, ter predstavniki tega centra in ustanove Friedrich Ebert (Friedrich Ebert Stiftung), med njimi Max Brändle, direktor regijskega urada za Slovenijo in Hrvaško, ki je v otvoritvenem nagovoru opozoril na pomembnost sodelovanja pri raziskovanju in pedagoškem delu na področju zgodovine kot glavnega projekta za doseganje sprave in njenega bistva za demokratični razvoj v regiji – danes in v prihodnosti; O pomenu, strokovnih parametrih in uporabnosti knjig tudi pri pedagoškem delu je govoril dr. Peter Vodopivec. Knjigi The Cold War – Hladna vojna 1944-1990 in Wars, Divisions Integration – Vojne, delitve povezanosti 1990-2008 sta namenjeni srednješolskemu in univerzitetnemu izobraževanju ter širši publiki; Prinašata obsežen pregled zgodovine 15 držav Jugovzhodne Evrope od Slovenije do Cipra; To je, kakor zagotavljajo pri založniku in izdajatelju, doslej prvi celoviti prikaz zgodovine regije v razponu skoraj sedmih desetletij, ki temelji na izvirnih arhivskih in časopisnih virih, statističnih podatkih, fotografskem in drugem gradivu iz nacionalnih arhivov, knjižnic in drugih institucij. Za Radio KAOS smo se o tem mednarodnem založniškem podvigu pogovarjali z enim od glavnih avtorjev, prof. dr. Božom Repetom. Knjigi, ki sta bili prvič predstavljeni pred letom dni v evropskem parlamentu, ki je projekt tudi podprl, obsegata skoraj 600 strani; z dokumenti, ilustracijami, fotografijami, definicijami, ključnimi gesli, kronologijami, zemljevidi in na druge načine prikazujeta turbulentno zgodovino Jugovzhodne Evrope od leta 1944 do leta 2008. Ob našem sogovorniku prof. Repetu so nekateri glavni pisci in uredniki sodelovali tudi na ljubljanski predstavitvi. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Dr. Bojan Dobovšek, Dobra država, nova politična stranka. In nov premier?

Začelo se je z Zavodom Dobra država v okviru katerega je pred več kot letom dni nastala pobuda, da bi ob – upamo misliti – pomanjkanju ustvarjalnih idej so ji rekli kar »civilna pobuda«, minulo soboto nastala nova stranka; Dobra država; Zdi se nekam izpraznjeno ali vsaj neresnično, precej fiktivno ime za organizacijsko formo kot jo more ponuditi politična stranka ali država; Bili bi pripravljen verjeti, da je bilo v igri tudi ime »Boljša država«, ki bi zvenela bolj stvarno, bolj resnično, pravzaprav – uresničljivo; Pa še znanim in preskušenim vzorom bi se približali – če jih omenimo nekaj, ki so (bile ali bodo znova) označene s kraticami SMC, ZAB, LZJ, LMŠ in še katero bi se najbrž našlo. SBD bi se mogla glasiti ta kratica; A bi bila v ostrem nasprotju s programom, kot smo ga lahko slišali minulo soboto v Cankarjevem domu, na Vrhniki, v dvorani, ki v parterju sprejme okrog 150 ljudi, na balkonu pa vsaj še pol toliko. In parter je bil polno zaseden. Stranka Boljša država, ki bi se kot kratica lahko brala tudi kot stranka Bojana Dobovška, seveda ne bi bila Stranka Dobra država; S programom bi ta poskus bil za silo celo kompatibilen, z izkušnjo našega sogovornika, zdaj že predsednika stranke, do sobote pa »zgolj« od SMC odbeglega poslanca, z izkušnjo torej, s katero se je srečal med akademskim študijem in raziskovanjem v Nemčiji, pa ne; Sploh ne. Tudi o tem nam je pripovedoval Bojan Dobovšek, zdaj že tri dni predsednik SDD. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Ada. Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je – nič (*). Pogumna slovenska operna noviteta

Glavna slovenska operno-baletna hiša je v eksperimentalnem prizorišču »-3« omogočila Slovenskemu komornemu glasbenemu gledališču študij in izvedbo nove slovenske komorne opere Ada; Predzadnji torek v oktobru so jo uprizorili premierno, tri dni zatem je bila na sporedu prva, prvi petek v novembru pa si je bilo mogoče ogledati drugo ponovitev; In potem je – vsaj v tej dvorani – ne bo mogoče videti in slišati vse do aprila 2018. Pravzaprav škoda, kajti v »-3« se lahko, ker je uprizoritev postavljena na štirih ločena mini-prizorišča, zdrenja komaj kakih sto ljubiteljev sodobne slovenske operne umetnosti; Kljub simpatičnosti prizorišča in vtisa eksperimentalnosti ter ateljejskem vzdušju, bi bilo s to novo, čeprav komorno opero, vredno poskusiti na velikem odru; Razlogov za tak premislek je več; morda tisti, ki navaja na premajhno kapaciteto za obiskovalce, še najmanj pomemben. Po prvih vtisih s premiere se zdi, da je glavni razlog za takšno umestitev te novitete, dejstvo, da gre po vsebinski in glasbeni plati za novo izvirno slovensko delo, ki sicer nosi v teoretski razvrstitvi oznako »komorna opera« – z izvirno zgodbo iz naših logov; To je uglasbena pripoved o življenju spregledane, zatrte umetnice, emancipirane ženske, ki so ji poklicni kolegi zaradi mnenj in pritiskov takratne politične in kulturne oblasti izmaknili možnost osebne in ustvarjalne uveljavitve. Drugi razlog, ki nas sili na večje prizorišče, je izrazito vsebinski, saj, da Ade Škerl (še vedno) ne poznamo, četudi nam je njeno ime (bilo) znano zlasti iz napovedi ali odpovedi kulturnih oddaj in prispevkov zvečine umetniškega programa nacionalnega radia nekako tja do sredine devetdesetih let minulega stoletja, tako rekoč do preloma tisočletja. Tretji razlog, da bi si za to delo želeli več uprizoritvenega prostora je predvsem glasbeni. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

N`č mencat… Na neskončni Liffe bo treba. No, ta bo 28. in začne se čez tri tedne.

Dobre tri tedne pred ducatom festivalskih dni letošnjega Liffa je ekipa, ki ji načeljujeta Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma in Simon Popek, programski direktor ter ob Janini Pintar, neutrudni in na mnoga »liffovska« in druga opravila osredotočeni izvršni vodji promocijskih projektov, pripravila tradicionalno novinarsko predstavitev tokrat že osemindvajsetega Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala po vrsti; Izbor sedemindevetdesetih celovečercev in 17 kratkih filmov, razvrščenih v deset sekcij, oblikovanih po različnih vsebinskih, časovnih, geografskih in celo tehnično-tehnoloških kriterijih so ob prvih treh imenovanih na predstavitvi s svojimi nastopi opisovali tudi Matevž Jerman iz Društva za uveljavljanje kratkega filma Kraken, Sabina Briški Karlić, predstavnica zavoda Motovila, znotraj katerega vodi podprogram MEDIA v Centru Ustvarjalna Evropa v Sloveniji ter predstavnika Društva slovenskih producentov in podsekcije Prodorni producenti Marina Gumzi iz Nosorogov in Miha Černec iz Staragare; Med govorci je bil tudi Tomaž Jontes, direktor Tržnega komuniciranja za področje poslovnega trga pri Telekomu Slovenije; Telekom je namreč sponzor Liffa že 22 let, kar je v slovenski kulturni krajini menda velika redkost, če ne absolutna izjemnost in tudi glavna festivalska nagrada Vodomec je njegov prispevek. Nekaj ur po novinarski konferenci smo Simona Popka povabili v studio Radia KAOS; Predstavil nam je strukturo letošnjega programa in posebej nekatere vsebinske sklope in filme ter njihove ustvarjalce, postopke izbire in nekatere praktične informacije za lažjo odločitev in izbiro v bogati, raznoteri in kakovostni festivalski ponudbi. Festival bo uradno odprt v sredo osmega novembra s projekcijo italijansko-francosko-brazilsko produkcijo filma Pokliči me po svojem imenu ali morda, kot smo ugotovili v pogovoru s Simonom Popkom, “po tvojem imenu” režiserja Luce Guadagnina, zaključen pa v nedeljo, 19-ega novembra z razglasitvijo najboljših, podelitvijo nagrad in predvajanjem Zabave – ja, ne predolgega britanskega celovečerca v režiji Sally Potter in z izjemno igralsko zasedbo. Ob Vodomcu, nagradi režiserju najboljšega filma iz Perspektiv po izbiri mednarodne žirije, ki jo sestavljajo hrvaški filmski kritik, kurator in selektor Dragan Rubeša, Jessica Kiang, filmska kritičarka iz Berlina in Damjan Kozole, režiser, scenarist, član Evropske filmske akademije, bodo podelili tudi Nagrado občinstva. Nagrada FIPRESCI, ki jo bo izbrala mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, Nagrada za najboljši kratki film, podeljuje jo domače visoko tehnološko podjetje TSE, d.o.o. in Nagrada mladinske žirije Kinotrip. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

S Ksenijo Viktorja Parme in Carmino Burano Carla Orffa v novo operno sezono

Nocoj bo v SNG Opera in balet Ljubljana zanimiv glasbeni in glasbeno baletni večer; Uprizorili bodo opero v enem dejanju slovenskega avtorja Viktorja Parme Ksenija in scensko kantato Carla Orffa Carmina Burana. Avtorstvo libreta za Ksenijo gre kar trem mojstrom literarnega in prevajalskega peresa za uglasbitve iz različnih obdobij – skladateljevima sodobnikoma iz preloma 19 v 20 stoletje Franu Goestlu in Antonu Funtku ter več kot pol stoletja mlajšemu Pavlu Oblaku. Viktor Parma je po oceni poznavalcev – če se opremo na gradiva iz gledališkega lista in posebej na zapis Veronike Brvar, bil »skladatelj, ki je tlakoval pot operni ustvarjalnosti na Slovenskem; Pisal je opere, operete in bil cenjen ustvarjalec scenske glasbe.«

Opera v treh dejanjih Urh, grof Celjski iz leta 1894 je prvo operno delo Viktorja Parme; Njegov biograf Paolo Petronio dokazuje, da bi jo morali v slovenski glasbeni zgodovini upravičeno imenovati za prvo slovensko opero, saj je nastala pred predelavo Foersterjeve operete Gorenjski slavček v opero, uprizorjeno 1896, smo še prebrali v novinarskih gradivih; Po opernemu prvencu je Viktor Parma namreč leta 1896 zložil tokrat, po 15 letih znova uprizorjeno enodejanko Ksenija in še tri opere, od katerih zadnja ni dokončana, pet operet v treh dejanjih in precej glasbe za gledališke predstave. Pred premiero smo k pogovoru za Radio KAOS povabili prvaka ljubljanske opere Jožeta Vidica, ki v Kseniji nastopa v vlogi Viteza, ljubosumnega in hudobnega brata meniha Aleksija, ki ga je upodobil Branko Robinšak. Vitez na koncu ne zmore ljubezni ne do prelestne naslovne junakinje, ne do brata; njegovo dejanje je dokončno, meč pa morilsko orožje; v Carmini Burani pa Vidic nastopa v »vlogi« in z glasom Baritona, kakopak. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Če bi bil Roza predsednik, bi bila Istra kmalu kot Katalonija

Dva tedna je, ko se je uradno začela predvolilna kampanja pred volitvami za (novega) PRS; Predsednika Republike Slovenije. To je bilo vsekakor obdobje, sploh pa če računamo še tiste dneve – ducat ali dva jih je bilo pred tem, ko je bilo dovolj časa, da bi se tako na javni kot na privatnih televizijah in v drugih medijih – kar nekaj jih je tudi v mešanem lastništvu, enkopravno predstavili vsi, ki so se odločili sodelovati v tej tekmi za eno najudobnejših in – glede na formalno sistemsko raven – najšijo javno funkcijo; Če ne že najudobnejšo, pa zanesljivo najmanj tvegano. Vendar te priložnosti, vsaj če se »enakopravnost« potrudimo razumeti kot enakost v možnostih, niso imeli vsi v javnosti omenjeni in z nekaterimi nedvoumnimi dejanji v tej smeri etablirani kandidati; Z »udobnostjo« nismo mislili, da funkcija predsednika slovenske države prinaša čezmerno carsko udobje, recimo poležavanje na zofah v izbranih družbah, potovanja po državi in državah, brezdelje in razkošje na robu pameti; S tem mislimo le na udobnost razkošja, ki si ga Človek ali Človekinja na tej funkciji lahko oteži zgolj sam, sama; Kar od predsedniške funkcije zahtevajo ustavna in zakonska določila, pa ni nekaj, kar bi bilo težko – ob ustrezni, ne nujno pretirani količini zdrave pameti in srednjedobrim podpornim aparatom (ekipo) – pošteno in dosledno uresničevati; V tem smislu gre vsekakor za udobje posebne, zveličavne vrste. To je moral bil tudi eden od razlogov, zanesljivo pa ne edini motiv, da se je v tekmo podalo, če seštejemo vse, ki so bili premišljeno ali po nemarnem omenjani, skoraj poldrugi ducat pretendentov. Tako je bilo, kljub zanimivo in ne od muh utemeljevani pritožbi desetega – do ponedeljka je torej veljalo, da je v predvolilni kampanji z žegnom DVK sodelovalo deset oseb. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Knjižne novosti Cankarjeve založbe

Pri Cankarjevi založbi so prejšnjo sredo v knjigarni Konzorcij predstavili štiri nove knjige ter tri knjižne prevode. Knjige Toneta Peršaka (Preobrazbe), Branka Gradišnika (Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali), Blaža Kutina (Tempirana bomba) in Aleša Bergerja (Arles, večkrat) imajo, če jih skušamo primerjati po vsebini ali morda po pisateljskih zvrsteh, bolj malo skupnega; mogoče bi edini njihov skupni imenovalec bilo dejstvo, da so povsem primerne za zahtevnejše poletne bralce, torej tiste, ki si vzamejo dosti časa za dobro knjigo, saj novosti niso zelo zahtevne, lahkotne pa tudi ne. Urednik pri Cankarjevi založbi Andrej Blatnik je predstavitev otvoril sicer z omembo raziskav, koliko in kateri ljudje berejo in podaril, da branje knjig čedalje bolj izumira, tudi ne le v Sloveniji, tudi drugod. Morda je tudi zato prva predstavitev knjižnih novosti pripadla knjigi Aleša Bergerja Arles, večkrat, ki govori o spremembah v določenem časovnem razponu v omenjenem mestu, kot tudi doma – od družbenega stanja v Jugoslaviji, čez osamosvojitev ter vse do danes. Tone Peršak je svoj novi roman z naslovom Preobrazbe, kljub časovni in drugim obremenitvam, ki jih zahteva delo ministra, predstavil osebno. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: , , ,