Prispevki

Zadnje objave

V Mladinskem bo Rozin Baal; po Brechtovih motivih in v Tauferjevi režiji.

V Slovenskem mladinskem gledališču bo končno uprizorjen Baal, katerega premiera je bila prvič napovedana tisto soboto po državnem prazniku Dnevu kulture. Kdo ali kaj pa sploh je Baal? To je, kakor koli obračamo in obrnemo, Bertolt Brecht; Dramsko besedilo, prva celovečerna drama, ki jo je napisal ta nemški modernistični dramatik; Nastajalo je dlje časa, od gledališkega seminarja pri Arturju Kutscherju leta 1918, če sledimo zapisu Dubravka Mihanovića v gledališkem listu – pa vsaj tja do krstne uprizoritve, leta 1923 v leipzigškem Altes Theatru a ga je popravljal in dopolnjeval tudi po tem; Ko je pisal to protidramo, ki (po Tomažu Toporišiču) pomeni začetek razgradnje Aristotela in konec dramske oblike gledališča posnemanja, je po medvojni vojaški službi, kamor je bil vpoklican kot bolničar, postal član revolucionarnega vojaškega komiteja; Pred enaindvajsetim leti sta profesor Lado Kralj, eden od bardov slovenskega gledališča in Eduard Miler z Žanino Mirčevsko in drugimi sodelavci dramo Baal uprizorila v ljubljanski Drami; Baal bo po poldrugem mesecu odloga, ki je nastal zaradi bolezni v ansamblu, zdaj končno uprizorjen tudi v Mladinskem. Tisti v ljubljanski Drami seveda ni bil edini Baal na slovenskih odrih, da bi se zelo pogosto prikazoval pri nas, pa tudi ni mogoče reči. Baal, kot ga je za to uprizoritev spisal Andrej Rozman Roza, za razliko od dosedanjih redkih postavitev pri nas, ni Brechtovo besedilo in tudi ne njegova priredba, da bi jo mogli primerjati s tisto pred desetletjema v Drami, onim mariborskim ali morda celo sanktpeterburškim, ki je gostoval tudi v SSG v Trstu. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Sodni dnevi iz Cankarjeve založbe

Prejšnji teden so pri Cankarjevi založbi predstavili knjigo Petra Čeferina in Vasje Jagra Sodni dnevi. Na tiskovni konferenci sta bila prisotna oba avtorja, povezovala pa jo je Vida Petrovčič. Uvodoma pa je zbrane nagovorila Nina Žitko Pucer, saj se je urednik knjige Aljoša Harlamov ta čas mudil na knjižnem sejmu v Londonu. Gospod Peter Čeferin je razložil zakaj se je odločil napisati kriminalko. Kot pravi sam je pri opravljanju odvetniškega poklica pogosto prišel do spoznanj, da so nekateri dogodki v resničnem življenju mnogo bolj šokantni in neverjetni od še tako pretresljive literature. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Fassbinder, Marković Mathis in Horvat 45 let potem. Ljubezen se zgodi.

Nekdaj začasna garaža za prastarega tamovca, sicer še vedno uporabni tovornjak in delavnica z velikansko stružnico za obdelavo osi in koles vagonov in lokomotiv, vzdolžne lege, brez gledališke globine, je v minulih nekaj mesecih postala prizorišče krstne uprizoritve družbene drame, točneje, kot se izkaže v pogovoru z režiserjem Sebastijanom Horvatom, melodrame z naslovom Ali: Strah ti pojé dušo. Gledališka igra, točneje odrska priredba Fassbinderjevega filma Strah pojest duša (v izvirniku: Angst essen Seele auf), je nastala izpod peresa avtorja priredbe in dramaturga Milana Markovića Matthisa. In kje je ta nekdanja garaža in delavnica, ki je poslej ljubljanski Fassbinderplac; Tam nekje na dokaj prostranem območju med gorenjsko in kamniško progo, kjer najdemo tudi Želežniški muzej in zvrhano mero železniške arheologije v podobi bolj ali manj zapuščenih remontnih delavnic, »vrtiljaka« za preusmerjanje lokomotiv in vagonov, omrežja železniških tirov in tudi še povsem uporabnih lokomotiv, delovnih strojev na tirih in podobne zanimive železničarske krame; Samobor, Horvat in Marković Mathis so premišljevali, kako in predvsem kje uprizoriti to delo, saj je treba zanj poiskati čim bolj avtentičen prostor. Sebastijanov entuzijazem, ki je po Samoborjevih besedah tudi velik gledališki divjak, ju je pripeljal v remontno delavnico Slovenskih železnic, en pisk proč od muzejske zgradbe; Pred tem sta pregledala celo vsto avtentičnih, nekdaj proizvodnih in delavniških prostorov a noben ni ustrezal do te mere kot prav ta med množico malo uporabljanih tračnic. Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Mathis je v gledališkem listu med drugim zapisal: V vsakem ljubezenskem odnosu obstaja trenutek, ko čutimo, da v bistvu ne poznamo niti sebe niti človeka, ki se je nenadoma pojavil ob nas, skupaj s tem pa tudi ne realnosti, ki je to srečanje omogočila. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Četrtkov večer s kodo L, novo slovensko opero.

Fragmenti ljubezenskega diskurza francoskega filozofa Rolanda Barthesa so bili navdih avtorjem nove slovenske opere koda L; Kamor koli smo pogledali, se zapis tega naslova – v nasprotju s slovničnimi pravili – začne z malo začetnico; Zakaj že? Tega tudi po pogovoru z libretistko in dramaturginjo Evo Kraševec ter režiserjem in scenografom Roccom na glavnem slovenskem opernem odru, ne vemo; Morda se nam razodene po nocojšni krstni uprizoritvi, za katero je glasbo zložil Milko Lazar; Je pa res, da ju – vsaj z neposrednim in jasnim vprašanjem o tem – nismo nadlegovali, ker smo na nek način pričakovali, da nam tudi to stilno podrobnost, pravzaprav še eno skrivnost, ki jo vzpostavlja ta operna noviteta, razkrije delo samo; Če poskušamo naslov dosledneje sloveniti, za kar seveda ni nikakršne potrebe, saj bi s tem z odvečnimi formalizmi posegli v “pesnikovo” ustvarjalno pravico ter pričakovano čarobnost te stvaritve, bi mogli zapisati, da gre za Geslo L; In kaj vse je, kaj (z)more, kaj lahko pomeni ta enigmatični »L«? Nam se je najprej, tako po bližnjici, izrisala Ljubezen in najbrž nismo zelo zgrešili. Mora to ni ednini mogoči odgovor, saj če se za hip vrnemu k Barthesu mojstru mitov in znamenj ter njihovih pomenov, ki v Fragmentih na do tedaj neobičajni način obravnava prav to – ljubezen, namreč. (Če smo dobro razumeli oba sogovornika, gre pravzaprav za mitologijo človekove magije, zloženo ali razmetano v fragmente, kjer se v Orfejskem mitu iz prve zemeljske razpoke ustvari okolje in atmosfera za razpravo, simpozij o erotičnem in hkrati arhetipskem (na obeh straneh vsake posamične stasti), ki je od nekdaj v človekovi naravi, prek hrepenenja, kjer se vzpostavlja romantični mit – vse do klimaksa, izpolnitve, kar je že po naravi stvari – vrhunec doživetja. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

El Hedi ben Salem M`Barek Mohammed Mustafa; krajše Ali – na železničarskem odru Drame

Kot nadaljevanje ali morda bolj točno – kot drugi del oddaje, ki smo jo začeli s popoldanskim intervjujem z režiserjem Sebastijanom Horvatom, zdaj objavljamo posnetek pogovora z Iztokom Drabikom Jugom, gledališkim igralcem, ki v družbeni drami Ali: Strah ti poje dušo upodobi Salema, glavnega moškega igralca; Njegova soigralka in partnerica v tej igri je Nataša Barbara Gračner, ki je z likom ovdovele muenchenčanke Emmi ustvarila glavno vlogo te igre. Naš sogovornik, lik s polnim imenom El Hedi ben Salem M`Barek Mohammed Mustafa ali krajše Ali, je eden od enajstih nastopajočih v tej igri, ki so jo namesto na veliki oder ljubljanske Drame tokrat postavili v nekdanjo delavnico, garažo in remontno halo Slovenskih železnic, tam na sotočju gorenjske in kamniške proge, kjer je nedaleč proč, glej ga zlomka, nedolgo tega zrasla prva džamija v Sloveniji. Za sklep intervjuja z igralcem Iztokom Drabikom Jugom, ki je ustvaril lik Alija v odrski priredbi filma Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali, tokrat z naslovom Ali: Strah ti pojé dušo, objavljamo ekipo ustvarjalcev in igralsko zasedbo, ki se je zaradi različnih vzorokov, zvečine bolezenskih, zadnje tedne pred premiero kar opazno spremenila. Prevajalca iz nemščine in srbščine sta bila Urška Brodar in Jernej Potočan, režiser je Sebastijan Horvat, avtor priredbe in dramaturg je Milan Marković Mathis, scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, skladatelj Drago Ivanuša, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, lektor pa Arko. Vlogi glavnih protagonistov Emmi in Salema oz. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Petindvajset dokumetarcev na 21.FDF – tudi z retrospektivo W. Herzoga

Prihodnjo sredo trinajstega marca se v Cankarjevem domu s filmom Pariz je praznik – v 18_valovih začne 21_Festival dokumentarnega filma. S petindvajsetimi filmi in devetintridesetimi projekcijami, v štirih dvoranah, ob domačih Kosovelovi in Linhartovi, še v Kinodvoru in Slovenski kinoteki, bo trajal vse do tretje srede v marcu, to je do dvajsetega v mesecu; Tokrat brez izrazito zvedniškega – bodisi po vsebini bodisi tematiki – vendar zato nič manj avtorsko (tudi v zvedniškem smislu) podčrtanega ali če hočete – podpisanega filma; Pet sekcij, med katerimi je prva tekmovalna s petimi filmi z žensko tematiko, tremi avtoricami in dvema avtorjema, ki jih bo za nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic ocenjevala mednarodna žirija v pretežni slovenski sestavi s Kristino Božič, Večerovo novinarko ter Ireno Butoln, germanistko in svoj čas tudi Unicefovo prostovoljko, trenutno pa sodelujočo na predstavi Starci Gledališča Glej, ki je nastala in se uprizarja pod vodstvom Hane Vodeb in režiserja Tina Grabnarja; Tretja članica je Oksana Sarkisova Direktorica Mednarodnega festivala dokumentarnih filmov na temo človekovih pravic Verzio v Budimpešti, raziskovalka na Blinken OSA Archive in soustanoviteljica platforme za vizualne študije na Srednjeevropski univerzi (CEU). S programskim direktorjem FDF Simonom Popkom smo se posebej za Radio KAOS pogovarjali o nekaterih poudarkih tudi v drugih štirih festivalskih sekcijah – aktualni, družbeno kritični; intimnih in globalnih portretih; mitih, ikonah, medijih ter o retrospektivni z osmimi filmi Wernerja Herzoga. Kot se spodobi vsem premišljeno oblikovanim filmskim festivalom so tudi na 21.FDF poskrbeli za spremljevalni program. Ni povsem jasno, zakaj so za nosilca strokovnega seminarja Media izbrali Motovilo – Center ustvarjalna Evropa v Sloveniji, a njihov program morda prav zaradi izbire študijskega primera filma Zasužnjena ženska program vliva nekaj upanja, da se bo z raznotero in najbrž dobro obiskano obravnavo pretresljive zgodbe o neke vrste sužnjelastniškem razmerju, ki je, kot kaže, mogoče ne samo v 21. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Bedenje v Mali Drami: raziskovanje družinskih mitologij Nebojše Pop-Tasića

Petkov večer je v Mali Drami določen za premiero, krstno uprizoritev igre Bedenje, za SNG Drama Ljubljana posebej napisanega dramskega besedila dramatika in mnogostranskega gledališkega ustvarjalca Nebojše Pop-Tasića, ki se osredotoča, kot zapiše naš sogovornik Mare Bulc v predstavitvenih gradivih, na paradigmatski trenutek rojstva. To je zgodba o prepovedani družinski intimi, o zgodbah, ki se niso pripovedovale potomcem, ker so bile preveč krute ali pa ideološko in zgodovinsko oporečne; Zgodi se obisk družinskih duhov v noči, ko se rojeva sin, otrok, ki ga v tej igri vsi njegovi, od katerih je zbežal, obiščejo, da bi skupaj razkrivali in razkrili družinsko mitologijo; no prav vsega ne razkrijejo; Kaj bi potem sploh še ostalo tej zelo intimni pripovedi in – navsezadnje – bi se mitologija te skupnosti razblinila; To pa že ne. Ob že omenjenih avtorju besedila, ki je hkrati tudi dramaturg predstave in režiserju, so to uprizoritev soustvarili tudi scenograf Damir Leventić, kostumografinja Sanja Grcić, lektorica Barbara Rogelj, avtor glasbe Damir Avdić, oblikovalec giba Sebastjan Starič, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, ter lektorja za grščino in portugalščino Rok Kuntner in Juš Škraban in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič. Naš sogovornik, režiser Mare Bulci pa se je, ko je snoval postavitev Bedenja na oder in njegovo uprizoritev, sprav vprašal, kakšna more biti ta predstava v njegovih očeh, mislih; kako jo vidi? Tudi o tem sva se pogovarjala in uspelo mu je, da je ta izhodišča uspel, verjame, ustvariti na odru kot koncert za igralske glasove in uglasbene rekvizite, kot tišino, povednejšo od besed, kot šepet, glasnejši od kričanja in hkrati kot vsakdanjo zgodbo, ki med vrsticami skriva ep. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: