Prispevki

Drugi avgustovski ponedeljek so nekateri glavni slovenski časopisi objavili v prepoznavnem Brecljevem slogu napisano besedilo v spomin Želku Peliconu – Pecotu, legendi ljubljanskega Kulturno umetniškega društva dr_France Prešeren v Trnovem. Pomislil sem: znova nek Markov štos, sicer na robu običajnega ali če hočete – normalnega, pravzaprav tega in tistega, kar večinoma mislimo, da je normalno, kadar ni vsakdanje – kot je večina njegovih ustvarjanj – in za katerega sta se z Želkom najbrž dogovorila, da na ta način opozorita na kak zaplet ali krivico; Dnevniška besedila Brecelj pogosto podpisuje kot Barko Mrecelj; Tokrat se je podpisal s pravim imenom; to je bil prvi znak, da gre tokrat morda zelo zares. Brecljev »In memoriam« Želku Peliconu so potem zares objavili (in ne zgolj povzeli, kot je bila njegova skromna želja), vsi »prevladujoči« tiskani mediji, nekateri drugi pa so povzeli bistveno; Še vedno ga lahko v celoti in v izvirniku preberete na povezavi https://www.dodogovor.org/shownews.aspx?newsid=30088. Trajalo je nekaj dni, da sem dejstva uspel preveriti v pogovoru z Markom Brecljem osebno. Ne da bi ga podrobneje spraševal, sem ga, tako mimogrede razumel, da tudi on ni v najboljši kondiciji in da z zdravjem ne prekipeva in da je pogosto na cevkah in cevčicah. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

Še
v februarju so pripravljali program, scenarij, se odločali o nastopajočih in
vsem drugem, kar organizatorjem narekujejo priprave na prvomajska druženja, še
posebej na rožniški kres in prvomajsko slavje; Letos bosta prvi in drugi maj pomembno
drugačna; Pa ne zgolj zato, ker zaradi pandemije virusa ne bo druženj,
kresovanj, budnic, ki bodo donele od drugod in drugače, kot je bilo v navadi
minulih 100 in še trideset let. 130 let namreč mineva od prvega praznovanja praznika dela na
naših tleh in 134 po svetu, ko delavstvo praznuje zgodovino združenega boja za
delavske pravice in prizadevanj za izboljšanje socialnega položaja in delovnih
razmer; Trideset pa od nastanka novodobnih sindikatov v Sloveniji. Letos
tudi sindikalisti in delavci, sicer z izjemami, ki jih omogoča pravkar spremenjena
vladna uredba, ki pa še vedno, razumljivo, prepoveduje shode, ostajajo doma, še
vedno pa –  praznujejo, praznujemo; Navkljub
mnogim dogodkom, ki kar kličejo po uporu, spopadu ali vsaj k novim premislekom
o redu, kot nam ga je vsilil povampirjeni kapitalizem, pa čeprav rdeče, po
kitajsko obarvan, kot je to v primeru Gorenja. Tam,
na njenem domu, smo uspeli k priložnostnemu srečanju na daljavo ob letošnjem
prazniku dela – Prvem in drugem maju – in k pogovoru povabiti predsednico Zveze
svobodnih sindikatov Slovenije Lidijo Jerkič. S
predsednico ZSSS Lidijo Jerkič sem se, posebej za Radio KAOS in tokrat globoko
v ilegalo potisnjeni in zaradi aktualnih razmer utišani Radio KRIČAČ,
pogovarjal Andrej Pengov. Slikovna gradiva so povzeta s spletnih strani ZSSS in
Sindikata Mladi+. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

V teh dneh in tednih, zdaj vse skupaj štejemo že tja v raztežaj dveh mesecev, se zdi, da sta kultura in umetnost najbolj utišana zaradi pandemije tega virusa s krono; Krona, korona, sicer sodi na izbrane glave, ta vrag s kraljevskim imenom pa kljub temu, da mu najbolj ustreza raja, podložno ljudstvo, če je priletno – toliko bolj, ne izbira, saj se je, res da bolj izjemoma – ampak vendarle – lotil tudi nekaterih izbranih, tako rekoč kronanih glav. V
Sloveniji je Cankarjev dom zanesljivo najprestižnejša in vsestranska hiša te
vrste, kjer se dogajajo umetnost in kulturni, izobraževalni, posvetovalni in
vsevrstni dogodki in v katerega program so ukrepi ob razglasitvi pandemije
močno zarezali; Sprva je kazalo, da se bo dalo z zmanjševanjem števila
obiskovalcev in drugačno organizacijo obiska dobro nadzorovati dogajanje in s
posebno občutljivostjo za zdravje tako nastopajočih kot publike vendarle
izpeljati večino zastavljenega programa pa naj gre za nadaljevanje uprizoritev
odrskega spektakla 2020 Ivice Buljana ali koncerta MI2 ali pa Festivala
dokumentarnega filma in še marsičesa, kar je bilo v marcu in aprilu načrtovano v
njihovih dvoranah, galerijah in drugih prostorih; Kakor vemo, se je izteklo
drugače – v temo praznih dvoran in odrsko tišino. Zanimalo
nas je, kako so te, če jih z nekaj sarkazma imenujemo – kraljevske, korona –
razmere posegle v cankarjanski vsak dan tam sredi mesta in kako se tam
pripravljajo na čas, ko bo to gotovo postajalo drugače, vsekakor ne več tako v
temo in tišino zaklenjeno; Pa tudi – kako se, morda se ta hip sliši res
neverjetno, vsemu navkljub pripravljajo na poseben način v drugi polovici junija
načrtovan 61_Jazz festival Ljubljana in – po novem, zdaj v njegovem okviru tudi
na – z devetega marca prestavljeni koncert berlinske skupine Pantha du Prince,
smo se, posebej za Radio KAOS pogovarjali z direktorico Cankarjevega doma gospo
Uršulo Cetinski. Najbolj nas je zanimalo, kako deluje Cankarjev dom kot celota v teh pandemičnih razmerah in predvsem, kako deluje princip »Ostanimo doma« v tej hiši, kjer je bila zadnja velika uprizoritev prvi teden, če smo prav prešteli, šesta ponovitev koprodukcijskega projekta ljubljanske Drame, MGL in CD – 2020 Ivice Buljana. Kmalu potem se je zgodilo, kot da bi na hitro začeli rezati programsko pogačo tega leta – najprej po malem a je potem že kar v nekaj dneh zmanjkalo prostora in časa za umetniške užitke. 

Ekipa
nekaj nad 160 ljudi, ki skrbijo, da je v CD-ju vse, kot mora biti, je bila v
dobršnem delu poslana domov na čakanje, kljub temu pa mora ta velika hiša  nekako, čeprav v omejenem obsegu, dihati,
delovati. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

V ponedeljek, 6_aprila zvečer, bi
se, če ne bi bilo epidemije novega korona virusa, v kranjskem Prešernovem
gledališču na sklepni slovesnosti in z izbrano predstavo končal jubilejni 50_Teden
slovenske drame. Zaključni dogodek in večino programa so zamaknili nekam v
prihodnost, ko bodo obiski gledališč spet mogoči in ko bo uprizarjanje odrskih
del znova varno; Precej verjetno je vse skupaj prestavljeno nekam v poletje, še
raje v jesen, ko bomo morda le deležni uprizoritve niza sedmih predstav v
tekmovalnem in še petih v spremljevalnem programu, ki jih je že pred več kot
tremi meseci izbral selektor, tržaški gledališčnik, režiser in pisatelj Marko
Sosič. Med vikendom smo se o vsem tem
pogovarjali z direktorico Prešernovega gledališča Kranj gospo Mirjam Drnovšček,
v ponedeljek, ko je potekel embargo za najpomembnejšo novico ob koncu nikoli
zares začetega dramatičnega tedna pa tudi z letošnjo Grumovo lavreatko, mlado
in pred leti že nagrajeno dramatičarko Tjašo Mislej; Mimogrede, korenine njene
rodbine segajo, kot se za to rodbinsko ime spodobi, na Primorsko, od koder
poznamo pod ustvarjalno znamko – vsestranskega Mefa; Pogovora smo začeli seveda
z vprašanjema po zdravju in mikrolokaciji njunega sedanjega ustvarjanja, dela
in kontaktih z zunanjim svetom. Najprej smo v nedeljo prek Skypa
govorili z gospo Mirjam Drnovšček. Ne glede na pandemijo, ki je
povzročila tudi prepovedi dogajanj v gledališčih, je strokovna komisija v
sestavi Srečko Fišer, Amelia Kraigher in Matej Bogataj, ki ji je predsedoval,
prebrala in proučila enainštirideset besedili, ki so se potegovala za nagrado
Slavka Gruma; v ožji izbor ja uvrstila pet dramskih besedil: Izkoristi in
zavrzi me – Ize Strehar, Naše skladišče – Tjaše Mislej, rabljena roba – Simone
Semenič, Sedem dni – Katarine Morano in Žige Divjaka ter Vse OK – Simone Hamer. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

V teh
dneh, ko smo razsejani in več ali manj varno spravljeni po svojih čumnatah in
domovih in ko tudi gledališča obiskujemo prek interneta ter si na daleč
ogledamo kak posnetek posebej za ta čas ponujenih predstav, smo se tudi v
uredništvu Radia KAOS odločili, da z živimi, tako rekoč neposrednimi pogovori z
umetniki skušamo vzdrževati nekaj ustvarjalne napetosti, naboja, ki nam ju tako
hinavsko jemlje ta pandemična bolezen, koronavirus imenovana. Pred
dnevi smo v njegovem delovnem kabinetu »na daljavo« obiskali gledališkega,
televizijskega in filmskega igralca Branka Završana; Še januarja je bil del
trojke, ki je naštudirala predstavo Plašč, tako rekoč mesec in kak dan čez, ko
je začasno prekinjeno delovanje vseh gledališč in je zamrznjen tudi spored
njegovega gledališča pa že pripravlja scenarij in vse kar sodi zraven, za
posebni dogodek, s katerim bodo decembra proslavljali častitljivo obletnico
njihovega hrama umetnosti; Piše besedilo in scenarij za uprizoritev, ki jo v
celjskem gledališču pripravljajo ob 70-letnici SLG Celje in ki naj bi se
zgodila v začetku decembra, ko bo ta virusni dinozaver, verjamemo, premagan in
ko bomo posledice njegovega divjanja še krepko občutili. 

S to
zahtevno nalogo se naš sogovornik ukvarja te dni, ko mora ostati, tako kot
skoraj vsak od nas, doma, proč od drugih, daleč od občinstva; Pogovor sva
začela prav o življenju v teh novih, zaostrenih razmerah, v katerih sta se
znašla, tako kot večina njunih gledaliških kolegov in večina prebivalstva v
Sloveniji, s poklicno in življenjsko partnerico Lučko Počkaj, ki še z 22
kolegicami in kolegi tvorita tamkajšnji igralski ansambel; Najbrž ni treba
posebej omenjati njegove prepričljive vloge po nedolžnem zaprtega Tomaža, očeta
glavne igralke Nike (Ajda Smrekar) v pravkar končani in odmevni nanizanki V
imenu ljudstva. Tudi o tem je tekla beseda – a še pred snemanjem glavnega dela
pogovora. Uspelo
nam bo, kot sva ugotovila, z močjo in prodornostjo človeškega kapitala, ki pa
mora ostati zdrav, da kaj velja, da mu delnice ne padejo prenizko ali da gre v
stečaj, morda kolapsira, in z dobri željami, po zdravju ter s prisego zapovedi,
da ostanemo doma, sva z Brankom Završanom pogovor tudi končala. Vendar je ob
koncu vendarle treba povedat, da je korona virus vsaj posredno bržčas vplival
tudi na nekatere nenatančnosti v najinem pogovoru. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

Svetovni dan gledališča je sedemindvajseti marec. Na pobudo Unesca leta 1948 ustanovljenega Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI), so pred 59-imi leti ta dan razglasil za mednarodni praznik gledališča in tudi gledališčnikov. Vsem, ki raziskujejo, ustvarjajo, nas zabavajo, poučujejo ali opominjajo, kdo smo in kaj bi naj bili, iskreno čestitamo! Pandemijskim okoliščinam navkljub, ki so gledališče in njegove ljudi, pa tudi nas, ki ga obožujemo v dvoranah, (no, ne sleherni od nas in ne vedno, a najpogosteje pač), zrinile z odrov, izprle iz dvoran in potisnile k napravam za varno občudovanje gledališke ustvarjalnosti – doma; Kdor ga ima; Dom, namreč; Gledališče imamo najbrž vsi; Saj je Svet en sam gledališki oder. Kasneje,
leta 1962, so objavili prvo mednarodno poslanico, ki jo odtlej 
vsako leto na ta dan na povabilo ITI v ta namen spiše izbrana gledališka
ustvarjalka ali ustvarjalec. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki