Prispevki

Zadnje objave

Svet je lahko tudi lep. Na 20. Festivalu dokumentarnega filma?

Nocoj se s projekcijo filma Druga stran vsega režiserke Mile Turajlić v srbsko-francoski produkciji v ljubljanskem Cankarjevem domu uradno začenja 20-i Festival dokumentarnega filma. Film je uvrščen v sekcijo Intimni in Globalni portreti; Že pred tem pa bosta popoldne v Kosovelovi dvorani in Kinodvoru na sporedu prvi letošnji festivalski projekciji iz tekmovalne sekcije Zahodno od reke Jordan in Tujec v paradižu, zvečer pa si bo v Dvorani Slovenske kinoteke moč ogledati prvega od skupno petih avtorskih sklopov latvijske režiserke Laile Pakalnine, ki bo tokrat filmski triptih o Perilu, Pošti ter Treh moških in ribniku; Od današnje pa do prihodnje srede, 21-ega marca bo v teh treh kinodvoranah na ogled 23 filmov v petih vsebinsko zaokroženih sekcijah; Pravzaprav bo filmov še več, saj je – na primer – v sekciji Retrospektiva, v kateri tokrat gostujejo filmi že omnjene Pakalnine, več krajših filmov. To je dobro sprejeta, sama po sebi posebna kategorija, postavljena zunaj zaokroženih osemnajstih filmov v štirih sekcijah, od katerih je ena tekmovalna, v kateri bo najboljše dokumentarce izbrala mednarodna žirija. S Simonom Popkom, programskim direktorjem festivala in vodjo filmskega programa v Cankarjevem domu smo se pogovarjali v ponedeljek, dva dni pred začetkom festivala. Dvajset let, potem ko je FDF izšel iz sekcije v okviru Liffa, se je uveljavil in obdržal kot redni in dolgoletni dogodek te vrste v Sloveniji. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Lepotica in zver poslej tudi v ljubljanski Operi

Četrtkov večer, ko bo že ugašal 8. marec, Mednarodni dan žena, v izvirniku, po Clari Zetkin je to Dan delovnih žena, ko naj se praznuje ekonomska, politična in socialna enakopravnost žensk, bo na slovenskih odrih kar nekaj predstav, ki jih je, morda tudi malo za lase privlečeno, vsaj nekatere, mogoče povezati s tem datumom. Ampak to, o čemer bomo govorili v tem prispevku nima nikakršne zveze z bojem za ženske pravice. Z ljubeznijo, pač. Z ljubeznijo, predanostjo in srčnostjo tako v zgodbi sami, kot v glasbi, ki je v tem našem primeru pravi medij operne predstave Lepotica in zver ameriškega skladatelja in libretista Philipa Glassa. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

GSP v Mali drami: Interpelacija (ali morda interpolacija) v enem zamahu?

Zadnjo januarsko soboto je skupina mladih gledaliških umetnikov, no morda je še prezgodaj, da bi tej mladeži že rekli umetniki, so pa na dobri poti do tja, poustvarila delo, ki se – najbrž prav zaradi svoje nekarameliziranosti, odpuljenosti in za skoraj večne čase uporabno besedilo Milana Jesiha, ki se že več kot štiri desetletja drži nad vodo. Po tem kriteriju gre vsekakor za slovensko postmoderno gledališko klasiko, ki, še posebej, če upoštevamo družbene razmere, v katerih je nastala, postaja, če to že ni, odrski arhetip premišljeno pretehtanega in prebrisanega kaosa; Ampak zakaj so sadeži pravice že 44 let grenki? V Mali drami se torej znova dogaja poskus najti pravi odgovor; Pa smo poskusili še mi, najprej z vprašanjem, ki ga je na novinarski predstavitvi te igre Milanu Jesihu zastavil ravnatelj Drame Igor Samobor, ko ga je spraševal, kakšni so bili motivi, izhodišča za to briljantno besedilo pred 44 leti; Jesih je odgovoril, da je seveda v položaju, ko lahko o tem pove, kar hoče, ker se med med udeleženci novinarske predstavitve v Drama Kavarni samo on spomni, kako je bilo takrat; Na tako zastavljeno vprašanje ni odgovoril, kot bi se morda pričakovalo, je pa med drugim dejal: »Takrat nisem vedel, da takšen način lepljena prizorov v dramatiki ni povsem moj, izviren način; sanjalo se mi ni, da je Monty Pyton delal to že precej pred mano; Podobno se mi je zgodilo tudi v moji poeziji, ko sem za nosens poezijo zvedel šele potem, ko sem precej ponosen izdal svojo prvo knjigo.« In kako je torej bilo, ko je to besedilo nastajalo? Te opombe v zvezi z domnevno opešanim Jesihovim spominom ne smo razumeti dobesedno; sploh ne! Z nekaj pomoči se je takoj spomnil vseh podrobnosti obnovljene predstave, ki je bila štiri leta pozneje v dvorani ob bazenu v Tivoliju, kjer je bila zasedba enaka kot v prvi uprizoritvi v dvorani na Poljanah in ki jo je prav tako režiral Zvone Šedelbauer. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Petek je dan za Pohujšanje, kot ga zmore umetnik v deliriju.

Če je (bil) četrtek čas za odštekanega, grobega, nesramnega ali hkrati prvinskega Don Giovannia v glavnem slovenskem glasbenem gledališču, je petkov večer pripravljen na Zlodeja. Vsaj tako je bilo namenjeno vse do tiste usodne druge decembrske nedelje, ko je pod Zelenico temu svetu in Pohujšanju ušel Jernej Šugman. Po spremembi, ki se je zgodila že v pripravah na študij potem, ko je direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor v intervjuju za naš radio junija sporočila, da naj bi Zlodeja upodobil Primož Pirnat, zdaj nastopa v vlogi Župana, so se v obeh gledališčih, torej tudi v Drami, ki sta s Cankarjevim domom koproducenta te predstave seveda skupaj z režijskim in dramaturškim vodstvom postavitve odločili za Šugmana. Ob vsej tragičnosti izgube tega sijajnega mojstra odrske besede in igre tudi na televiziji in filmu, se je bilo treba poldrugi mesec pred premiero odločiti, kaj zdaj? Prvi podčrtaj, ki ga je uporabil režiser Eduard Miler na novinarski konferenci pred premiero je bil, da gre od vsega začetka za izrazito kolektivno delo, kakor ga v svojem 50-letnem gledališkem ustvarjanju še ni skusil; Vrsta razlogov je bila, da se ob praznini, ki jo je povzročila smrt Jerneja Šugmana, v ekipi Pohujšanja v dolini šentflorjanski, odločijo, da ga ne bodo skušali nadomestiti z novim članom ekipe; Zlodejevo besedilo so obdržali tako rekoč neokrnjeno, le da so ga naložili drugim likom, ker je, žal, kot pravi režiser Miler, prišlo do te obupne tragedije. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Predstavitev novosti v Pionirskem domu

V začetku meseca je Pionirski dom predstavil novo sezono ter druge novosti. Direktorica, gospa Viktorija Potočnik je povedala, da se veselijo tako novosti v programu, kot tudi preostalih novih pridobitev, torej Baragovo semenišče in prenovljena stavba na Komenskega 9. Vsebinsko je izpostavila predvsem projekt z naslovom Kreativna Evropa, ki ga podpira tudi Evropska unija in s katerim Pionirski dom sodeluje s profesionalnimi gledališči, ki bodo izobrazile gledališke strokovnjake, ki bodo v nadaljevanju delali neposredno v šolah oziroma v društvih in med otroci, je še dodala direktorica. Poslovno leto je bilo uspešno, saj je Festivalna dvorana že postala prepoznavna tako za družabne, kot za poslovne dogodke, a prostori Pionirskega doma ne glede na vse ostaja zvest mladini. Tudi letošnje leto poteka uspešno, raven vpisanih otrok je na ravni izpred prejšnjih let. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: , , ,

Don Giovanni – glorifikacija svobode in življenja: biblični spopad v Operi.

Četrtkov večer je večer tkanja tiste repetoarne preje, s katero v ljubljanski Operi vzdržujejo spoštljiv odnos do klasicizma – tudi z že prek 230 let popularno in hkrati vrhunsko stvaritvijo Don Giovanni. Libreto Lorenza da Ponteja z mitsko in najpogosteje napačno odslikavo bistva zgodbe o razuzdanem pokvarjencu je do te mere prevzel Wolfganga Amadeusa Mozarta, da je zazvenela mojstrovina, ki opeva moško prvinskost, notranjo svobodo, njeno brezprizivnost hkrati pa ultimativno pogubnost; Zanj in zanje, njegove ženske. No, več ali manj, kajti kateri pa vendarle uspe preživeti, kar koli to že lahko pomeni. Z volumnom odra SNG Opera in balet Ljubljana se režiser Diego de Brea srečuje prvič, z zgodbo, točneje z libretom Lorenza da Ponteja in tokratno priredbo Kaznovanega razuzdanca tudi, z liki, ki zapeljivce tipa »kazanova« pri katerih prevladujejo značaji pripisani Giacomu Casanovi ali Don Juanu in še bi se našlo nekaj literarnih junakov te vrste, pa ne; Diega de Breo sta prevzela zgodba in glasba; Obe brezčasni in hkrati dostopni in dejavni vsak trenutek, tudi danes, tukaj in zdaj. Ko se je lotil tega dela ga je prežemala izjemna odgovornost do avtorja, do glasbe in neko… Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Kronika. Visoška. Po Tavčarju. Ivanu (in Franji). Na Draminem odru z Lorencijevo ekipo.

Veliki oder SNG Drama Ljubljana je predzadnjo januarsko soboto pripravljen na premiero Visoške kronike, sto let znane zgodbe, ki jo je podpisal Ivan Tavčar, skupina gledaliških ustvarjalcev pod režijskijm vodstvom Jerneja Lorencija pa je pisateljevo besedilo prebrala in ga poustvarila zlegajoč tako, da so ga avtorice prispevkov v gledališkem listu podčrtovale kot sporočilo (tudi) za sodobne čase. Tako je bilo razumeti potem, ko so na novinarski predstavitvi o delu samem povedali bore malo; še tega ne, da bi zvedeli ali bomo videli tragedijo in grozo, ki čaka s čarovništvom obtoženo ali zgolj zgodovinsko pripoved o družinah z Visokega, ki se morda razplete celo bolj ljubeznivo, kot se je odločil kronist pred sto leti; Ne upamo si misliti o čem bolj romantičnem, tako še vedno zgolj ugibamo tudi o tem, da nam bo morda Lorencijevo predstavo dano vzporejati s katero od klasičnih dram; Zgodovinska besedila so zadnja leta tako rekoč avtorski izbor tega režiserja; Tudi zato nam kot vzporednice v misli silijo klasična odrska dela, kjer žrtvujejo ali se žrtvujejo ženske – recimo ruska (npr. s Karamazovi – vsaj po obsegu, Karenina po vsebini), viktorijanska (Henrik Osmi) ali antična (Medeja, morda celo Antigona). In še bi se našlo. Bila pa bi Visoška kronika brez dvoma sijajno gradivo za filmski scenarij, kar je v uvodu novinarske predstavitve omenil tudi ravnatelj Drame Igor Samobor. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: