Prispevki

Zadnje objave

Vzhodnonemški dokumentarec 1946-1990 (22.FDF), od 11. do 18. marca v Slovenski kinoteki

Kljub spremembam in ponedeljkovi popolni odpovedi
celotnega 22_Festivala dokumentarnega filma, so včeraj, v torek popoldne, iz
Cankarjevega doma sporočili, da bo sekcija Retrospektiva 22_Festivala dokumentarnega filma Vzhodnonemški dokumentarec 1946-1990 v Slovenski kinoteki
potekala brez sprememb, torej od srede, 11_marca, do
srede, 18_marca 2020. Program in urnik filmskih projekcij Retrospektive
veljajo, kot je bilo napovedano; Informacijsko središče Cankarjevega doma je
odprto vsak delovnik med deseto in petnajsto uro v podhodu Maxija, kjer so na
voljo tudi podrobnejše informacije v zvezi s programom, njegovimi spremembami
in vstopnicami. Ves preostali program in
filmske projekcije 16 celovečercev letošnjega Festivala dokumentarnega filma pa
so prestavljene na nov termin od srede, šestega do srede, trinajstega maja
2020; Že kupljene vstopnice bodo veljale za nove termine; urnik filmov bo ostal
nespremenjen. Vzhodnonemški dokumentarec
1946-1990

Ob trideseti obletnici padca berlinskega zidu in združitve
Nemčij se zdi kratka retrospektiva nekdanjega vzhodnonemškega dokumentarca
primerna izbira, zapiše Simon Popek v festivalskih gradivih, sploh ker filmska
produkcija nekdanje Nemške demokratične republike (NDR) pri nas ostaja skoraj
popolna neznanka; To je bila, »dobro varovana« kinematografija, ki je bila v
Sloveniji – če viri ne lažejo – smiselno predstavljena samo enkrat, daljnega
leta 1981 s programom kratkega dokumentarca v takratni dvorani Jugoslovanske
kinoteke. Zgodovina vzhodnonemškega dokumentarca (in filma na
splošno) je zgodovina studia DEFA (Deutsche Film-Aktiengesellschaft),
državno vodene in centralizirane produkcijske hiše, ki je v slabega pol
stoletja obstoja sproducirala nekaj manj kot tisoč igranih, osemsto animiranih
filmov in skoraj šest tisoč dokumentarcev vseh dolžin… Sovjetski propagandni
stroj je v slabem letu od padca nacizma poskrbel za prve prevzgojne
dokumentarce, še več, filmi so bili za železno zaveso tako pomembno propagandno
orodje, da je bila kmalu zatem ustanovljena še druga, »neodvisna« produkcijska
hiša H&S Studio…

Programski direktor si je pri izbiri 17 filmov iz nabora
več tisoč dokumentarcev pomagal s tematskimi okviri, s katerimi je lažje
sprejemal odločitve v estetskem in programskem smislu znotraj produkcije, ki je
bila politično, se pravi partijsko podprta. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Svet naj izve za njihovo zgodbo; Vendar kdaj kasneje. Tudi 22. FDF je zaradi COVID-19 PRESTAVLJEN.

Pred petimi dnevi smo se neposredno v programu pogovarjali
s programskim direktorjem Dvaindvajsetega Festivala dokumentarnega filma, ki bi
se moral začeti jutri, v sredo enajstega marca; Včeraj, v ponedeljek popoldne
pa so nas iz Cankarjevega doma obvestili, da je skladno z uredbo Ministrstva za
zdravje zaradi koronavirusa festival do nadaljnjega prestavljen; Takoj so
začeli iskati možnosti za nadomestne termine in urejati vrsto dokaj zapletenih
avtorskih pravic in dovoljenj za festivalske projekcije: Prva konkretnejša
sporočila z novimi podatki in termini lahko pričakujemo po 16_marcu. Ni vrag, da bomo prej kot slej tudi tega hudiča obvladali,
morda tudi zatrli; Razlogov in orodij za to nam ne bo zmanjkalo; Da nam pa
volja in elan ne poideta, kaj šele delovna etika, ki je rdeča nit 22_FDF,
pogovor s programskih direktorjem objavljamo tudi v tej medmrežni, posodobljeni
različici; Ko bo znano, kdaj bo nov festivalski termin pa ga bomo bržčas še
enkrat ponovili. 

Triintrideset dokumentarcev, od tega  je 17 kratkih razvrščenih v 8 podsekcij
petega festivalskega sklopa Retrospektiva, za katero je Simon Popek, programski
direktor Dvaindvajsetega Festivala dokumentarnega filma, izbral vzhodnonemški
film v letih od konca druge svetovne vojne, pravzaprav leto zatem (1946) do
padca Berlinskega zidu, se ne bo odvrtelo v osmih dneh med enajstim in
osemnajstim marcem, kakor je bilo še včeraj predvideno. Kot zapisano,
projekcije so prestavljene, danes še ne vemo v katero časovno obdobje. Te filme
v osmih nizih oziroma podsekcijah si bo moč ogledati le enkrat, saj nimajo –
tako kot večina filmov iz nabora šestnajstih v štirih drugih sekcijah –
predvidene druge projekcije, tako da zanje ni mogoče izbirati datuma in ure
ogleda.  Med omenjenimi šestnajstimi, ki
so razvrščeni v sekcijo Tekmovalni, kjer bo moč videti pet dokumentarnih
celovečercev, so potem še štirje v sekciji Aktualni, družbenopolitični, in
trije v sekciji Miti, ikone, mediji ter štirje med Intimnimi in globalnimi
portreti. Festivalske projekcije bodo v Kosovelovi dvorani
Cankarjevega doma, Kinodvoru in v dvorani Slovenske kinoteke. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Zgodbe o glasbi in možganih; Sijajna Muzikofilija v APT, NM

Misel filozofa Mladena Dolarja, da hlapec raje preživi kot hlapec, kot da bi umrl kot gospodar, je v konceptualnem pogledu okostje, skelet letošnje repertoarne sezone v novomeškem Anton Podbevšek teatru; S tem geslom, so podčrtali ob predstavitvi sezone konec januarja, nenehno vzpostavljajo, vzdržujejo in ponavljajo sodobna uprizoritvena vprašanja, ki jih je pred štiristo leti (menda, pravijo tako) opredelil in artikuliral Wili Tresočekopje, da je Svet padel s tečajev – če si dovolimo ne povsem točni približek prevoda Hamletovega vzklika the time is out of joint; Začrtanost letošnje sezone podčrtajo še modrostmi Lacana in Badiouja; saj se najbrž spomnite, da se je slednji spraševal, kdo da sem Madžar po rodu, kar je (nekdanji) francoski predsednik? Veliko in preveč za uvod in napoved tega, kar sledi; Naj nekaj
filozofskega utemeljevanja letošnje sezone ostane še za ostale druge
uprizoritve novomeških Pomladnikov z bombami, ker se tu in zdaj lotevamo še ene
strasti; Glasbe, muzike kot užitka, raziskovalnega polja in orodja, kot se je z
njo lotila povsem realnega življenja in knjige Oliverja Sacksa, pripravljene za
odrsko uprizoritev, Ivana Djilas; Muzikofilija je bila prva premiera te sezone
v APT, mi pa smo z avtorico gledališke predelave in režiserko o tem govorili že
takrat, ob napovedi letošnjega repertoarja. In potem se je zgodilo;
Krstna predstava, svetovna premiera sijajnega gledališkega dogodka z datumom
predzadnji februar leta z odpuljeno številko in z virusi naphanega 2020;
Strokovna javnost je bila ob znanstvenih uspešnicah kliničnega nevrologa in
univerzitetnega profesorja Oliverja Sacksa, Angleža po rodu, Američana ob
smrti, doživel je 83 let, umrl je pred petimi leti, dolgo zadržana; Kot v
gledaliških gradivih zapišejo glavni avtorji Ivana Djilas, Boštjan Gombač in
dramaturginja Jera Ivanc, so mu zamerili popularnost, češ da je nezdružljiva z
resno znanostjo, delno so mu očitali, da služi na račun svojih pacientov, ki
jih prikazuje kot bizarne in eksotične primerke. Sam je bil prepričan, da so
prikazi kliničnih primerov v njegovih knjigah – v skladu z Wittgensteinovo zahtevo
– eksemplarični ter da z njimi ne osvetljuje le vplivanja in doživljanja
nevroloških bolezni pri posameznih pacientih, temveč tudi temeljne, morda celo
nepričakovane vidike delovanja možganov. In če nadaljujemo s prepisom tega gradiva – odgovoru na vprašanje o smislu
človekovega bivanja, ki si ga že od nekdaj zastavljajo umetnost, znanost in
filozofija, se je najbolj približal v zgodbah o možganih in glasbi, ki jih je
nesistematično zbiral vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Verdijeva opera Luisa Miller – prelom s tradicijo ter priložnost za solistične in zborovske bravure pa tudi za počasno delovanje strupa.

Zadnji četrtek v februarju, dva dni pred novo premiero v ljubljanski Operi nas je v studiu Radia KAOS obiskala dramaturginja uprizoritve Verdijeve opere v treh dejanjih Luisa Miller gospa Tatjana Ažman, ki je tudi urednica gledališkega lista in avtorica večine besedila; Pogovor smo neposredno, torej »v živo«, objavili v četrtek okrog kosila, posnetek pogovora pa na spletni strani objavljamo nekaj dni po premieri. Premiero smo si seveda ogledali in sklepni del tega prispevka, ki je tako prerasel v krajšo oddajo pa smo pripravili kak dan po tem. Libretist Salvatore Cammarano (1801–1852) se je oprl na dramo Spletkarstvo in ljubezen Johanna Christopha Friedricha von Schillerja (1759–1805), prevod libreta za slovenske nadnapise je delo Sonje Berce, angleški so delo Nataše Jelić, za slovensko priredbo pa je poskrbela Marja Filipčič Redžić; Opera je namreč izvedena v italijanskem izvirniku; Jan Ovnik mladi vsestranski glasbenik, kitarist, vokalist, skladatelj, član zasedbe Lynch, raziskovalec glasbe, muzikolog, pa v eseju z naslovom Luisa Miller: med okostenelostjo tradicije in vizijo izdatnejše dramatičnosti, objavljenem gledališkem listu, med drugim zapiše: (navajam) V kontekstu Verdijevega stanovitnega napredovanja pripada posebno mesto operi Luisa Miller, ki stoji nekako na križišču skladateljevega kompozicijskega razvoja; Še več, zdi se, da meja med njegovim zgodnjim in zrelim ustvarjalnim obdobjem poteka kar nekje po sredini opere: če je prvo dejanje zasnovano še povsem v znamenju opernih konvencij 19_stoletja, se drugo, še posebej pa tretje dejanje že nagibljeta k bolj dramatičnemu, osebnemu dojemanju operne tvarine; Verjetno je prav to razlog, da Luisa Miller danes ne spada med najbolj priljubljene opere Giuseppa Verdija, zato pa jo zaznamuje izdatnejša umetniška vrednost (konec navedka). Za konec
pa morda še sklepni vtis s premierne uprizoritve. Zagotovo ni naključje, da te
Verdijeva opere pogosteje ne uvrščajo na repertoarje. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Koncert skupine Manouche ob Dnevu žena bo; Kje? v Drami.

V SNG Drama
Ljubljana so ob vabilu na novi glasbeni spektakel na Velikem odru, posvečen
ženskam z bleščečim imenom Mednarodni dan žena, 8. marec, med drugim zapisali: Kolektiv odličnih
slovenskih glasbenikov in zabavljačev obljublja, da njihov
energični nastop ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Glasba, ki
jo Manouche imenujejo »electro gypsy swing«, je polna humorja, nalezljivih
melodij, razveseljujočih besedil, divjih kitarskih intervencij, prodorne
trobente … vse skupaj pa je začinjeno z energijsko polnimi in domiselnimi
plesnimi ritmi. Skupina je nastala leta 2011, ko sta jo ustanovila avtor, pevec
in kitarist Robert Pikl ter DJ in producent Marco Grabber. Kmalu so se jima
pridružili še harmonikarica in pevka Petra Trobec, trobentač Luka Ipavec ter
basist Krešimir Tomec. 
Zadnji avtorski podvig skupine Manouche je album Kavalir, ki je izšel
decembra 2019 in si deli naslov z enako poimenovano uspešnico izpred dveh let. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Novosti Cankarjeve založbe

Kot obljubljeno, a ne povsem natančno, vam predstavljamo še zadnje izdaje Cankarjeve založbe za leto 2019, kjer se ne povsem natančen del skriva v dejstvu, da  moramo poleg dveh knjig, predstavljenih v sredini februarja, h knjižnim izdajam Cankarjeve založbe predvidenih za leto 2019 dodati še tri izvorno slovenska dela in pet prevodnih, ki so jih predstavili prejšnji teden. Tako kot prvo, sta tudi slednjo tiskovno konferenco vodila urednika Aljoša Harlamov in Andrej Blatnik.V sredini februarja sta urednika pravzaprav predstavila dve meta-knjigi. Torej knjigi, ki spregovorita o knjižnicah, knjigah, knjižnem založništvu. Prva, je izvorno slovenska, Rugljeva – Krčenje, avtor sam je poudaril, da bi naslov bilo moč brati tudi kot Kričanje, druga, na las podobna prvi, pa vendarle v prevodu je knjiga Jorgeja Carrióna, Knjigarne. Na kratko ju je predstavil Blatnik, o Krčenju ali Kričanju pa je spregovoril tudi avtor, ki je poudaril, da je prav, da se na trg in knjigarne gleda veliko boj celostno kot sicer. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Kraljestvo za gledališče, četudi Mladinsko: Kliči M za Macbetha, Markovčiča in druge Pograjčeve, ki so ali pa niso na »M«.

Macbeth (pa) je enigmatična podoba mesa, kosti in krvi. Njegova večplastnost omogoča, da ga lahko uprizorimo na mnogotere načine; Slej ko prej pa moramo poudariti (objektivno) poetičnost prostora, v katerega je umeščeno dogajanje; In poetičen ni le prostor, temveč tudi morilec sam: Macbeth je poetičen lik in konkreten morilec; zapiše v gledališkem listu predstave Kliči M za Macbetha v eseju (So)igralecAljoša Lovrić Krapež, ki je po naših poizvedbah z vaj pomembno, morda še bolj kot to, v dramaturškem pogledu sooblikoval predstavo. Neka (vroča, ognjena, žareča) usodnost se drži, pravi legenda, Shakespearovega Macbetha, dela, ki je bilo povod in podlaga za gledališko uprizoritev, kot so jo zastavili v SMG; Ta uprizoritev je udejanjena tudi z močno glasbeno izpovedjo. Matjaž Pograjc, ob Klari Kastelec soavtor zamisli, sokreator kostumografije, sooblikovalec svetlobe in režiser v izhodišču, konceptualni osmislitvi tega dela med drugim zapiše, da – kdor lomi kosti, lomi tudi svoje srce, in za to ni močnejše osti, kot so petje, glasba in nekaj na noter obrnjenih razbitih verzov velikega barda. Pa že skupaj z veščami ob spremljavi kitare, ritem mašine, roland looperja in grmenja morja ob klifih portugalske obale zatuliš v luno, medtem ko sediš v temačnem baru, kjer ti delajo družbo samo miza, nekaj stolov, crkujoča sveča, kozarec rdečega vina in deset igralcev, ki pripovedujejo zgodbo o Macbethu in njegovi hudičevki – v odgovor na začetno vprašanje pa tudi  na vprašanje, kako da se ponoči ob polni luni ne obesiš na prvo vejo ali pa, še rajši, ne obesiš koga drugega…

Vešče so
tiste čarovnice, ki sprva romantičnega in nedolžnega Macbetha prepričajo, da se
iz dobrega človeka prelevi v oblastno zver, hudičevka je njegova lady (ali
morda Lady?).  In zgodbo (menda,
več-ali-manj?) poznamo.  Ali res?  Zato smo ga, sedečega na tronu in ozirajočega
se po  škotskih podanikih  in prek morja in planin tudi oprezujočega po
angleških sovragih vprašali, kaj bomo v spodnji dvorani Mladinskega od petkovega
večera naprej, ko bo premiera in nato samo še trikrat do prihodnje nedelje –
potem dolgo, vsaj 3 mesece ne več – videli? Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: