Kje se znanost preliva v umetnost

Drugo oddajo Kaj ima Noordung opraviti s Čmrljem iz niza desetih, ki smo jih v tednih do konca leta 2009 namenili znanosti in umetnosti in ki jih pripravljamo v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo RS. Pri tem zahtevnem delu nam nam pomagajo pomembnimi iskalci, raziskovalci, znanstveniki, visokošolski učitelji in pedagogi, ustvarjalci novih razvojnih premislekov. Danes sta bila z nami dr. Jadran Lenarčič, znanstvenik, robotik in direktor Instituta Jožef Štefan, ter Aleš Valič, dramski igralec in dekan ARGFT

Za predvajanje posamezne rubrike kliknite na sliko spodaj.

Glavna področja raziskovanja Jadrana Lenarčiča so robotika, predvsem robotska kinematika, biorobotika in humanoidni roboti. Med pomembnejše znanstvene prispevke spadajo nove metode modeliranja in simulacije robotske kinematike in dinamike prostorskih mehanizmov. Razvojne omejitve, kljub zelo spreminjajčim se družbenim paradigmam zadnjih 200 posebej pa 100 let, znanost od časa do časa uspešno presega. Največkrat na boleč način, vsaj za njene neposredne ustvarjalce. Noordung je gotovo eden takih primerov, še zdaleč ne edini. Pa vendar je Jadran Lenarčič letošnji ČEVELJ < 3 začel z opozorilom obasti, naj vendarle že deregulira področje znanosti, naj ji pusti dihati in omogoči nekaj več proste izbire - ali pa naj pošteno odveže mošnjo, kar je v teh razmerah najbrž manj verjetno. Kaj v aktualnem obdbju predvsem omejuje znanost in znanstvenike? Lenarčič se zavzema se za "gradnjo mostov" med raziskovanjem,znanostjo in gospodarstvom, ki je v minulih dveh desetlejih ali celo dalj, precej opustilo lastna raziskovanja, inovinarja, češ, preživeti moramo… tudi brez znanosti. Kako stimulirati to sodelovanje? Samo z denarjem? Na ta in mnoga druga vprašanja je v prvem delu oddaje odgovoarjal dr. Lenarčič	V drugem delu oddaje smo združili znanost in umetnost. Dr. Lenarčiču se je pridružil dramski igralec Aleš Valič, skupaj pa sta odgovarjala na vprašanja, kdaj lahk ti dve dejavnost, podkrepljeni z razvijajočim se in metološko utemeljenim znanjem lahko segata “po zvezdah”. Kaj se bo moralo še zgoditi, da bi se ta “včasih” ponovil? In še bolj pomembno: ali umetnost lahko postane znanost? Povedano drugače: ali sogovornika verjameta, da visoke umetnosti ni brez raziskovanja, znanosti?	Aleš Valič je izredni profesor predmeta umetniška beseda na AGRFT. Od leta 2006 je tudi dekan te akademije. Valič je eden najbolj prepoznavnih slovenskih dramskih igralcev. Je dolgoletni član ansambla ljubljanske Drame in znan tudi kot interpret umetniških besedil v radijskih in televizijskih oddajah. Težko si je predstavljati izjemen odrski uspeh, ne da bi avtor ali avtorji, tudi igralci, pred tem “nabirali” znanje, raziskovali, primerjali, proučevali besedila, si ogledali najboljše, pa tudi manj dobre predstave, nastope, like, brskali po gledališki in splošni družbeni zgodovini, iskali kritično distanco do družbene sedanjosti? Kaj Aleš Valič šteje za svoj raziskovalni dosežek, na katerega je najbolj ponosen?