Drage poslušalke, dragi poslušalci, verjeli ali ne, poslušate oddajo Klasični KAOS, ki z vami ni bila že več kot dva meseca, tokrat pa se v predbožičnem času vrača na spletne strani Radia KAOS, kot nekakšna božična »special edition«. Posebna izdaja Klasičnega KAOSA je mimogrede tudi štirideseta oddaja v tem nizu kaotičnih uric, ki ste jih vse od poletja 2005 spremljali ob petkih opoldne na Radiu KAOS in na 60. kanalu Ljubljanskega kabla.

Okoliščine so pač takšne, da oddaja ni več tedenska, kar pa še ne pomeni, da je umrla in na to bo opozarjala s svojimi občasnimi posebnimi izdajami in kdo ve, morda nas boste kdaj ponovno lahko poslušali vsak teden. No pa ne govoričimo preveč ter se raje posvetimo tistemu, zaradi česar smo zares tukaj, to je, seveda, glasbi. In danes se bomo posvetili enemu največjih hitopiscev druge polovice 19. stoletja. S tem laskavim naslovom se gotovo ne ponaša nihče drug kot Joseph Fortunin François Verdi, kakor je zapisano v rojstnem registru ali bolj poznanemu pod imenom Giuseppe Verdi.

Natanko sto let pred prvim festivalom v Sanremu, je v Italiji izšel album z naslovom Rigoletto, in med zvezde ponesel ime tega bradatega možakarja s širokim klobukom, ki je pred tem že spisal kar precejšen kup popevkarskega materiala. Toda od Rigoletta dalje je bil Giuseppe nedvomna prva dama italijanske estrade petdesetih in šestdesetih. Verdi konec šestdesetih sicer ni odšel v Indijo, kot je bilo to v navadi sto let kasneje, ampak se je umaknil iz medijskega prostora na svojo kmetijo, kjer je prideloval razne poljščine, konec osemdesetih in začetek devetdesetih pa je uprizoril še »veličasten comeback« z dvema novima in izvirnima albumoma.

Koliko oper je dejansko napisal, je zelo težko natančno prešteti zaradi vseh predelav in predelanih edicij, pač tudi takrat, enako kot danes je bilo treba prodajati, in tako imate potem razne »french edition« Don Carlosa z »bonus trackom« za francoski trg, ali pa album Aroldo iz leta 57, ki je predelava Stiffelia iz leta 50 in tako naprej. Najbliže bomo, če rečemo da jih je nekje med 28 in 32.

Bolj gotov je podatek, da je njegov prvi album izšel leta 1839 z naslovom Oberto. Tej so sledili albumi 2. Un Giorno di Regno 1840 3. Nabucco 1842 4. I Lombardi alla prima Crociata 1843 5. Ernani 1844 6. I Due Foscari 1844 7. Giovanna d'Arco 1845 8. Alzira 1845 9. Attila 1846 10. Macbeth I 1847 11. I Masnadieri 1847 12. Jérusalem (I Lombardi revised) 1847 13. Il Corsaro 1848 14. La Battaglia di Legnano 1849 15. Luisa Miller 1849 16. Stiffelio 1850 17. Rigoletto 1851 18. Il Trovatore 1853 19. La Traviata 1853 20. Les Vepres Siciliennes 1855 21. Simon Boccanegra I 1857 22. Aroldo (Stiffelio revised) 1857 23. Un Ballo in Maschera 1859 24. La Forza del Destino I 1862 25. Macbeth II 1865 26. Don Carlos 1867 27. La Forza del Destino II 1869 28. Aida 1871 29. Simon Boccanegra II 1881 30. Don Carlo II 1884 31. Otello 1887 32. Falstaff 1893

Ko je bil Verdi star sedem let, je začel pomagati lokalnemu organistu v vaški cerkvici. Pri dvanajstih je bil že učenec organista v glavni cerkvi blizu Busseta in je leta 1829 postal njegov asistent. Do takrat je imel v svojem portfoliu že tudi nekaj skladbic. Leta 1932 se je podal v Milan, kjer pa ni bil sprejet v tamkajšnji konservatorij. Tako se je vrnil v Busseto, kjer so mu očitno zamerili ambicije po velikem mestu in ga tako zavrnili kot »maestra di capella«. Poročil se je s hčerko svojega patrona Margherito Barezzi, s katero je imel dva otroka, ki pa nista preživela otroštva.

Ob vseh teh nesrečah Verdiju ni preostalo drugega, kot da se oprime najbolj tragičnega umetniškega izraza – opere. Opero Oberto je želel uprizoriti v Parmi ali v Milanu kar mu ponovno ni uspelo in je tako izdal le nekaj singlov s tega albuma. Nato se je naselil v Milanu in leta 1839 je La Scala sprejela njegovega Oberta in naročila nove opere.

Verdi se je lotil pisanja komedije Un giorno di regno (Dan kraljevanja) a to najbrž ni bila najboljša odločitev glede na njegovo trenutno optimistično naravnanost, ko mu je poleg obeh otrok umrla še žena. Opera je doživela popoln polom. Na tem mestu je tudi tako trmast človek kot je bil Verdi skoraj obupal. A je vseeno poskusil še enkrat, napisal svojo tretjo opero Nabucco in od tu dalje ga nič več ni moglo zaustaviti.

Tako je po tekočem traku začel izdajati enega ali celo več albumov letno. Nabuccu leta 42 so sledile opere I Lombardi leta 43 in potem Ernani leta 1844. Zgodnejše opere, tiste pred Rigolettom so dosti manj poznane kot druga polovica oper od Rigoletta dalje, zato je prav, da jim naklonimo nekaj več glasbene pozornosti v oddaji, ki je posvečena temu velikanu italijanske popevke 19 stoletja. Poslušajmo si torej najprej tenorsko arijo iz opere Ernani, ki jo bo zapel Placido Domingo dirigent pa bo Ricardo Muti.

Besedilo za opero Ernani je prispeval dolgoletni Verdijev sodelavec Francesco Maria Piave, ki je denimo tudi avtor bolj znanih verzov, ki jih prepeva dama s kamelijami v enem največjih Verdijevih hitov, Traviati. V vsebino Ernanija se ne bomo spuščali saj se vsebine oper devetnajstega stoletja pač ne razlikujejo kaj dosti. Imamo junaškega tenorja, prijatelja baritona, tu lahko tudi variiramo v tekmeca baritona, potem pa kralja basa, in sopranistko, ki je seveda vneta za tenorja, vendar pa se mora na svojo in tenorjevo nesrečo vdajati ali baritonu ali pa basu. Vmes je še njena zaupnica altistka, konča pa se vse s smrtnimi žrtvami nekje od 50 pa do 80 % vseh nastopajočih.

Poslušajmo si tako še eno arijo iz opere Ernani, prav tako v izvedbi tenorista Placida Dominga.

Istega leta kot Ernani, 1844, je nastala še opera I Due Foscari, naslednjega leta, leta 1845 pa je sledila opera z naslovom Giovanna d'Arco, nam bolj znana kot Ivana Orleanska, ki govori o tisti francoski najstnici, ki so ji angleži podkurili še preden je uspela okusiti žar prave moške ljubezni.

Četudi je to oddaja o Verdiju in ne Placidu Domingu bo slednji nastopil tudi v sledečem odlomku iz opere Ivana Orleanska.

Ivani Orleanski sledijo opere Alzira 45, Attila 46 in Macbeth 47. Tu je Verdi prvič posegel po velikem dramatiku, ki ga je občudoval. Četudi je dolgo razmišljal o uglasbitvi Kralja Leara pa ta projekt nikoli ni ugledal luči dneva. Leta 1846 je Verdi podpisal pogodbo za novo opero in ta opera naj bi bila Shakespearov Macbeth.

Verdi je bil odločen, da bo Macbeth bariton, kar je seveda v tistih časih pomenilo konkreten bariton, ki je slišal na ime Felice Varesi. Ko je Varesi potrdil se je Verdi vrgel na delo. Ko je Varesi dobil v roke prve scene, je kričal kot norec, da drži v rokah Verdijevo najlepšo in najbolj dramatično glasbo.

Ni pa bilo čisto vse tako, kot je Verdi želel. Ni bil namreč najbolj zadovoljen z libretom, ki je ponovno zrasel na pesniškem zelniku njegovega prijatelja Francesca Maria Piaveja. Verdi je tako kot je Jožef Mozartu očital preveč not, Piaveju očital preveč besed. Tako je Verdi odpustil svojega prijatelja in najel Andrea Maffeia, ki je dokončal delo.

Tole pa je arija Macduffa, ki jo bo zapel tenorist Placido Domingo, dirigiral pa bo John Barker.

Macbethu sledijo opere I Masnadieri 1847, Jérusalem 1847, ki je predelava opere I Lombardi, potem Il Corsaro 1848, La Battaglia di Legnano 1849, Luisa Miller 1849 in Stiffelio 1850.

Opera Stiffelio je nastajala hkrati z opero Rigoletto, katere premiera je bila leta 1851 in je prvi svetovni hit, ki je Verdija lansiral med največje zvezde in je hkrati prva opera v njegovi najznamenitejši trojki skupaj s Traviato in Trubadurjem. Toda usoda je z opero Stiffelio imela drugačne načrte.

Zgodovina predstav Stiffelia, kakor ga je napisal Verdi in katerega libreto je ponovno prispeval Francesco Maria Piave, ki ni preveč zameril odpustitve pri projektu Macbeth, se je začela šele leta 1993. Ta opera je utrpela še večji cenzorski pritisk kot Rigoletto. Zgodba o protestantskem duhovniku, ki se loči od prešuštne žene, a ji potem s prižnice odpusti njena dejanja je seveda na moč šokirala konzervativne post-revolucionarne italijanske verske in politične oblastnike. Že od same premiere v Trstu leta 1850 je bil tekst spremenjen tako, da je zadovoljil oblast in iz opere naredil burko.

Libreto je bil torej predelan za kasnejše predstave in nekaj Verdijeve glasbe je bilo odstranjene. Tako je leta 1856 Verdi jezen umaknil Stiffelia iz obtoka in nekaj njegove glasbe uporabil za opero Arolodo iz leta 1857.

Šele leta 1992 se je izkazalo, da imajo Verdijevi dediči v posesti celotno izvirno partituro Stiffelia in tako je bila oktobra leta 1993 v Metropolitanski operi v New Yorku prva predstava izvirnega Stiffelia.

Poslušajmo si še nekaj odlomkov iz opere Stiffelio. V glavnih vlogah nastopajo, Jose Carreras, Stiffelio; Sylvia Sass, njegova žena Lina; Matteo Manguerra, njen oče Stankar; Wladimiro Ganzarolli, duhovnik Jorg. Simfonični orkester in zbor ORF iz Dunaja vodi Lamberto Gardelli.

To je bil duet Stankarja in Line, zdaj pa prisluhnimo še Linini ariji iz drugega dejanja.

S Stiffeliem, opero, ki je nastala tik pred Rigolettom, bomo tudi končali današnjo oddajo, kjer smo se posvetili zgodnejšemu in manj znanemu Verdiju, oddaji Klasični KAOS pa, kot najbrž zdaj že veste, sledi oddaja Brez naslova, pod dirigentskim vodstvom kritika, publicista, pesnika, polihistorja in vsesplošnega intelektualca Gorana Dekleve, ki je že v studiu Radia KAOS, pripravljen, da vas po tejle kaotični urici glasbe popelje še na literarno popotovanje.

S tem pa se bomo za letos tudi poslovili od vas z oddajo Klasični KAOS z obljubo, da se še vrnemo. Vsem želimo lepe praznike in srečno v letu 2007.

|Naslednja oddaja|

|Prejšnja oddaja|

Arhiv