18.777 evrov

Spoštovani! Američani radi rečejo, da nehaj kopati, ko si v luknji. Nekaj takega velja za Gregorja Viranta, ki je pretekle dni padel v luknjo, ki so jo je sam skopal. Zgodba je znana: Iz njegove dohodninske napovedi sledi, da je nekdanji minister za javno upravo v Janševi vladi leta 2009 prejel 66.000 evrov bruto nadomestila ministrske plače, hkrati pa s predavanji in svetovanji zaslužil še okoli 95.000 evrov. Do sem vse lepo in prav, čeprav je marsikdo poskočil ob dejstvu, da je uradno “nezaposljivi” nekdanji minister zaslužil čisto zgleden honorar. A tu se je zgodba šele začela.

Virant je vztrajal, da je bilo vse zakonito in da je vzel zgolj tisto, kar mu pripada. Če odmislimo podrobnost, da je bil do nadomestila zgolj upravičen (se pravi, da ni bil obvezan, da ga sprejme), mu lahko celo pritrdimo. Pač, človek se znajde. Na tej točki je njegovo zavzemanje za stroga tržna pravila sicer postavljeno v nekoliko hecno in nenačelno luč, a tako pač je. Vsi smo krvavi pod kožo, pa naj Gregor Virant še tako zatrjuje, da bo vodil drugačno, bolj načelno in bolj podjetniško politiko.

Virantova težava je v tem, da več od naučenih odgovorov na očitno hibo v njegovi kampaniji ni zmogel. Bolj kot je pojasnjeval, globje je tonil. Najprej se je zatekel k argumentu družine, češ on jo ima tudi in nekako se je svojim bližnjim moral odkupiti za to, da jih je štiri leta zanemarjal. Lepo od njega, a kako to, da je potem hodil naokoli in predaval ter svetoval? Nato je skušal pojasniti, da je bil njegov neto prejemek (po plačanih prispevkih) v bistvu “le” 36.000 evrov, kar je skoraj toliko, kolikor dohodnine je plačal na tistih 95 tisočakov iz naslova predavanj. Razliko, ki je znašala 1285 evrov pa naj bi vrnil proračunu. In tu je šla vsa stvar k vragu.

Še več, če bi res zgolj vrnil tistih tisoč dvesto in nekaj evrov bi se zdelo, kot da so mu davkoplačevalci v bistvu plačali dohodnino. A se je danes odločil drugače in v državni proračun vrnil 18.777 evrov, s čimer naj bi – tako je dejal na novinarski konferenci – poravnal vse stroške, ki jih je z njim imela država. Dodal je, da upa, da je zgodba s tem zaključena.

No, zgodba s tem najbrž ni zaključena. S tem, ko je Virant del denarja vrnil, je samega sebe postavil v neroden položaj, saj je posredno priznal, da prejemanje nadomestila ni bilo na mestu. Prav tako se je težko strinjati s tezo, da je imela država z njim “zgolj” slabih 19.000 evrov stroškov, saj je šlo iz davkoplačevalskega denarja vseh šestinšestesdeset tisočakov. Prav tako ni mogoče pristati na tezo, da je bilo prejemanje nadomestila le delno sporno. Če je bil do nadomestila upravičen (in vztraja, da je bil, pri čemer ima za to zakonsko podlago) potem ni jasno, zakaj ga je vrnil. Če pa se mu po novem zdi, da do nadomestila ni bil upravičen, potem ni jasno, zakaj je vrnil le 18.777 evrov.

Vprašanje ni višina nadomestila (ta je, ne glede na to, da se marsikomu zdi visoka, takšna kot je) vprašanje je, zakaj se je Virant odločil, da bo črpal nadomestilo in služil še honorarno. Tisto, kar je ta hip na preizkušnji torej ni vprašanje zakonitost pač pa Virantovo zatrjevanje načelnosti in obljube po učinkoviti porabi proračunskih sredstev na eni strani, na drugi pa sedenje na dveh stolih in tako rekoč dnevno spreminjanje zgodbe, da bi bil volk (se pravi mediji) sit in koza cela.

Jama, ki si jo koplje Virant, je vse globlja, do volitev je pa še dvajset dni. Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

One thought on “18.777 evrov

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *