Bleferji

Spoštovani! V teh dneh je vesoljna politična Slovenija preštevala mrtve in ranjene leto dni po volitvah, ki so z –khm- ablasti odnesle Janeza Janšo in inštalirale Boruta Pahorja. Roko na pljuča, Pahor je prisegel (in nam skorajda obljubil kri, znoj in solze) šele decembra, zato ste lahko prepričani, da bodo takrat vsi ponavljali vajo. Le da bo kriza še malo globlja, nezaposlenih bo še malo več, deficit bo še malo poskočil, BDP pa še malo padel.

Zato je zelo verjetno, da bo grožnja z nezaupnico vladi, ki jo je te dni izrekel premier v senci Janez Janša, na uresničitev počakala še kak mesec ali dva. Minimalno. Poglejmo si stvar pobližje:

Janša in njegova SDS sta omenjala konstruktivno nezaupnico ali pa interpelacijo vlade. Čeravno to dvoje ni eno in isto, je dejstvo (kot bi dejal Janša), da se na koncu obeh postopkov glasuje, vodja opozicije pa še predobro ve, da vsako glasovanje, ki se izteče koaliciji v prid, malenkost utrdi njene sicer dokaj burne vezi. Lep primer tega smo videli, ko je predsednik SDS kar naravnost izključil možnost, da bi proti ministru Golobiču zaradi afere Ultra sprožil interpelacijo, rekoč, da taka poteza ne bi imela smisla, saj bi Golobiča koalicija v parlamentu podprla.

Še boljši primer je lahko interpelacija zoper ministrico Kresalovo zaradi izbrisanih. Slednja je glasovanje o interpelaciji gladko preživela in si nabrala cel kup političnega kapitala, ki ga zdaj – tako kot ostale vladne stranke – izgublja v medkoalicijskih spotikanjih. Posledica: Janša svoje grožnje ne bo uresničil, ker je nima s čim. Še bolje: nima je s kom.

Morda bi nekateri pomislili na predsednika upokojenske stranke, ki ponovno grozi z izstopom iz koalicije, če se bodo ostale vladne stranke igračkale z zamrznitvijo pokojnin. A matematika je kruta znanost in čeravno je Janša koalicijo enkrat že prisilil, da je iz minusa naredila plus (kar spomnite se zaključnega računa za leto 2007, menda pa za leto 2008 ni nič bolje), ne moremo mimo dejstva, da lahko večinsko koalicijo sestavi zgolj tako, v vlado povabi DeSUS, SLS, nacionaliste in seveda sebe (se pravi, vse kar ni SD, LDS in Zares), pri tem pa mora za njegovo vlado glasovati vsaj en poslanec manjšin. Tako šibke vlade pa v Sloveniji še nismo imeli in vprašanje je, če bi se v času, ko bo kriza šele zares udarila, takšna vlada obdržala kaj dlje kot tri do šest mesecev. Da o tem, da je Erjavec Janši povzročal sive lase že v prejšnjem mandatu, kjer je od Janše v zameno za obstanek vlade izsilil kar nekaj dobrot, sploh ne govorimo.

Karl Erjavec torej lahko izbira med obstankom v koaliciji ali političnim samomorom, saj se ga levica po morebitnem miniranju koalicije ne bi dotaknila niti s palico, Janši pa tudi ni kdo ve kako koristen.

Iz navedenega sledi, da je vsej fluidnosti navkljub slovensko politično prizorišče ta hip precej zacementirano in da vezi redčijo predvsem znotrajkoalicijska ali celo znotrajstrankarska obračunavanja, denimo na relaciji Pahor-Cvikl-Gulič. Vse grožnje o zunanjem ali notranjem rušenju koalicije so – vsaj zaenkrat – čisto navaden blef. Kakor je tudi navaden blef premierovo opletanje z izjavami, da ne misli ostati premier za vsako ceno. Morda ne čisto za vsako ceno, a bodite prepričani, sam od sebe kar tako tudi ne bo šel.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *