Delo se šele pričenja

Spoštovani!

Svetovni mediji danes prekipevajo od pričakovanja jutrišnje prisege Baracka Obame kot štiriinštiridesetga predsednika Združenih držav Amerike. Obama bo mandat začel s praktično neverjetno stopnjo priljubljenosti, ki je skorajda dosegla osemdeset odstotkov. Američani so prepričani, da jim bo čez štiri leta bolje kot jim je danes.

Morda celo bolj kot pričakovanja Američakov od novega predsednika, so težava pričakovanja, ki jih ima od Obame preostanek sveta. Spisek želja je dolg in ugleden, od zaprtja taborišča Guantanamo, preko izpolnjevanja kjotskega sporazuma do reševenja bližnjevzhodnega konflikta. In to v času gospodarske krize, ki sploh še ni pokazala celotnega zobovja.

Sporočilo o upanju, ki ga bo Obama jutri predal mestu in svetu bo zelo verjetno učinkovito. Tako učinkovito kot so bili skoraj vsi njegovi dosedanji govori. Še isti dan pa bo moral preiti od besed k dejanjem, ko se bo tudi formalno vselil v Ovalno pisarno. V tem centru svetovne moči pa bo najprej skrbel za ameriške interese.

Nekateri bodo razočarani, če Obama Guantanama ne bo zaprl v prvih dneh po prisegi. A že zdaj se širijo namigi, da bi lahko trajalo kar leto dni. Morda se sliši cinično, a radikalna odprava vseh zablod Busheve administracije bi verjetno prinesla več škode kot koristi. V tistem delu ameriškega prebivalstva, ki ga bo gospodarska kriza najbolj prizadela, se namreč kaj lahko ustvari občutek zapostavljenosti, zagrenjenosti in celo zamere do novega predsednika, če se bo zdelo, da se ukvarja samo z »velikimi« temami, medtem ko bi mali človek še naprej nosil glavno breme krize.

Obama si je za svojega vzornika izbral Abrahama Lincolna. Slednjemu sledi po sporočilu upanja in preseganja delitev, po načinu oblikovanja političnih zavezništev, po stanju, v katerem prevzema državo, nenazadnje tudi po poti, po kateri se je iz Philadelphie odpravil na prisego v Washington. Seveda so se takoj pojavile tudi primerjave o tem, kako je Lincoln končal pod streli atentatorja in kako bi se lahko kaj podobnega pripetilo tudi Obami.

Verjetnost za to je sicer dokaj majhna, ni pa nemogoče. Konec koncev – zadnji varnostni fiasko si je predsednikova tajna služba privoščila zgolj pred nekaj tedni, ko je tisti iraški novinar lahko v predsednika Busha zalučal oba čevlja, pri čemer je imel celo dovolj časa, da se sezuje.

No, upati je, da se bo predsednik Obama lahko izognil vsem pastem, ki bodo prežale nanj v prihodnjih štirih letih. A najhujša past čaka tiste, ki verjamejo, da se bo z jutrišnjo prisego Baracka Obame vse popravilo. Nasprotno. Delo se šele začenja

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *