Desant na viktorje

Spoštovani! Podelitve viktorjev so bile zadnja leta zataknjene nekje med omlednostjo in sterilnostjo. Že sam koncept prireditve, kjer se preko medijev hvalijo medijski dosežki je nekako »meta«, da ne rečemo sam sebi namen. Trepljanje znotraj branže, prisiljeni nasmeški in stare zamere so sicer dobra tema za ob šank ali celo malo bolj ugledno gostilno, a presežka glamurja pri viktorjih nikoli ni bilo na pretek.

Kdo ve, morda zato, ker te tete in strice skozi leto gledamo v tisoč in eni vlogi, od visokooktanske družinske oddaje v najbolj gledanem terminu do dnevnega pojavljanja na radijskih valovih pa še kakšna igrana serija bi se našla. Hkrati obstaja velika verjetnost, da vsaj z enim od nominirancev kupujete mleko pri istem prodajalcu in točno veste, kako zgleda brez make-upa in v trenirki, tako da dogodka kot je podelitev viktorjev res ne morete jemati resno.

A dovolj je bila že ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo in napovedana ukinitev Slovenskega filmskega centra, pa so še včeraj sterilni viktorji našli dolgo izgubljeni žar. Ker pa je vse skupaj potekalo še teden dni pred referendumom o družinskem zakoniku, je bila štala popolna. Tisti, ki se jim je podelitev zataknila v grlu in so vpili o politični agitaciji in zlorabi prireditve, imajo verjetno prav. V soboto smo gledali slabe tri ure dolg desant na viktorje, pravzaprav tour-de-force za družinski zakonik in proti preurejanju kulture po podobi nove vlade.

Verjetno je ob gledanju marsikomu počil živec. Upravičeno, če smo čisto pošteni. Kakor koli obrnemo, je bila prireditev zlorabljena. A po drugi strani – če naj si spododimo nekdanjo žirantko ene od oddaj o talentih, ki jo je Akademija Viktor popolnoma spregledala – to je bil cel point tega šova. Provokacija ne more uspeti, če jo pričakuješ. Satira ni satira, če ne gre čez rob. In šov ni šov, če ne odmeva.

Tisto, kar je presenetilo še bolj kot ugrabitev podelitve in žolčni odzivi nanjo (nekaterim je pač treba vsakič sproti razlagati televizičnost), je presenetilo čistunstvo državne televizije, katere vodstvo je sporočilo, da oddaje ne bodo ponavljali, saj naj bi kršila pravila o kampanji pred referendumom o družinskem zakoniku. Iz istega razloga se bo – takšna so zadnja zagotovila – posnetek oddaje v arhivu MMC RTVSLO pojavil šele po koncu referendumskega molka.

Potem, ko iz naslova nekoč davno vsiljene “uravnoteženosti medijev”, ki se požvižga na relevantnost in resnicoljubnost in katere edini namen je zagotoviti medijski prostor še tako veliki količini neumnosti, kjer državna TV in njena spletna stran objavita čisto vsako bučko nasprotnikov družinskega zakonika, se vodstvo hiše spotakne ob aktualno-politično sporočilo prireditve, da je popolnoma vseeno, kako se imajo ljudje radi. Po tej logiki je treba nacionalkin arhiv do nedelje zvečer popolnoma očistiti vseh tovrstnih vsebin. In tako vsakič sproti, ob vsakih volitvah in vsakem referendumu.

No, vsaj resorni minister se je zavzel za to, da oddaja ostane v arhivu.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

  • http://Viktor APM

    Zaenkrat je predstavo financiralo ljudstvo, uporabniki slovenske elektrike.
    Upam, da bo vlada v prihodnje varčnejša in omogočila slovenskim estradnikom, da si sami plačajo podelitev. Prislilni plačniki takšne oddaje ne potrebujemo.