Dogmatiki in pragmatiki

Aktualno-politični vodnik po prodajalni bučk

Spoštovani! Premier Janša je na današnjem obisku v Luksemburgu pri Jeanu Claudeu Junckerju, šefu evroskupine in šefu vlade najmanjše in najbogatejše članice EU med drugim iskal podporo za reforme, ki se jih je vlada, kot kaže, končno lotila. Pri tem seveda kaže opozoriti, da bo Junckerjeva podopra blažev žegen,če reforme ne bodo imele podpore doma. Za to pa je seveda ključen socialni dialog. Ta bo, kot kaže, sila zanimiv.

Po eni strani je namreč jasno, da predlagane reforme vsaj na področju pokojninske zakonodaje, priložnostnega dela in preprečevanja dela na črno ne morejo biti silno drugačne od tistih, ki jih je predlagala Pahorjeva vlada. Verjetno je utemeljeno pričakovati, da bodo celo bolj ostre. To, ali pa se bo Juncker počutil opetnajstenega. Hecno je le to, da jih predlaga tista politična opcija, ki je (no, njen pretežni del) taistim reformam besno nasprotoval.

Še bolj hecno je, da jim bodo nasproti za pogajalsko mizo sedeli njihovi dovčerajšnji partnerji pri rušenju reform. Sindikati se sicer tudi tokrat postavljajo na zadnje noge, a morda bodo vsaj tokrat uspeli ugotoviti, da nasprotovanje reformam za vsako ceno, še posebej s ceneno anti-tajkunsko retoriko, ni le neproduktivno, temveč je naravnost škodljivo.

A škodo si, kot smo nedavno videli, dela tudi vlada sama. Premierova izjava o tem, da bo državi oktobra zmanjkalo denarja, če ne bo uspela prodati obveznic, je zgolj prilila olja na ogenj. Prav tako ničemur niso služili poskusi preventivnega utišanja opozcijie, ki – jasno – posledično zavzema zgolj še bolj brezkompromisno pozicijo. Zato je je bil danes premier Juncker danes v nenavadni vlogi človeka, ki je miril situacijo. Verjetno predvsem v odnosu finančnih trgov do Slovenije.

Pozoren opazovalec se bo tudi vprašal, zakaj ravno Juncker. Dobro, kot vodja evroskupine in premier najbogatejše države na svetu ima njegova beseda precejšnjo težo, a do sedaj je pri vprašanju usode evra in finančne pomoči vedrila in oblačila predvsem nemška kanclerka Angela Merkel. Še več: Janša in njegova vlada sta glede krize očitno »špegala« v smeri Berlina in skušala biti bolj papeška od papeža, predvsem glede zlatega pravila.

Premik (vsaj začasni) k bolj pragmatičnemu Junckerju, ki je šel pred dobrim letom celo na okope, ko so Francozi njegovo državo razglasili za davčno oazo, lahko pomeni vsaj nekoliko bolj realističen pristop k reševanju krize. Upati je, da se bo te pragmatičnosti nalezla tudi ekipa na Gregorčičevi in da bo znala priznati tudi kakšno lastno napako v bližnji preteklosti. Pravijo namreč, da se tistemu, ki prizna, polovica odpusti. Janševa vlada pa mora ta hip izkoristiti prav se popuste, ki so na – hm – trgu.

Sicer se prav lahko zgodi, da bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.