Izbira med revolucijo in revolucijo

Spoštovani!

Ameriške volitve so za zunanje opazovalce – še posebej na tej strani Atlantika – predvsem prvovrsten politični spektakel, ki privlači in odbija hkrati. Odbija predvsem z utečenostjo, ki zahteva nespodobne količine denarja (ocenjujejo, da bodo kandidati do novembra porabili kar milijardo dolarjev) in ki izključuje »proste strelce«, z nizkimi udarci, ki so v srednje-evropski politični kulturi nesprejemljivi, pa tudi s samim dejstvom, da lahko – grobo rečeno – petsto glasov na Floridi odloči o usodi sveta za nadaljnjih štiri do osem let.

hillary_obama.jpg

A hkrati so ameriške predsedniške volitve in procesi, ki potekajo pred njimi, neustavljivo privlačne. Različni načini, na katere volivci v posameznih zveznih državah izbirajo strankarskega favorita, ki se bo spopadel za naklonjenost volivcem druge stranke so za marsikoga na tej strani velike luže tako zelo nerazumljivi, da je inflacija člankov na temo ameriškega političnega sistema popolnoma upravičena.

A tisto, kar je tokrat najbolj frapantno, je sposobnost ameriškega političnega sistema, da skoči iz ubijajoče predvidljivosti naftnih in drugih interesov, kjer je zmagovalec znan praktično vnaprej, v hkratno ponudbo kandidatov, kjer že vsak zase pomeni revolucijo v političnem prostoru, vsi skupaj pa postavljajo teren za tektonski premik prvega ranga.

Tako je na republikanski strani kot kaže preboj vendarle uspel večni tečnobi in slabi vesti republikanske stranke Johnu McCainu, ki je verjetno še najbližje tistemu, čemur bi na sončni strani Alp rekli »žlahtni konzervatives«. Njegova izvoljivost je bila še pred kratkim deležna predvsem posmeha in vprašanja, kdaj bo dedek dojel, naj vendarle odneha. A po drugi strani: njegov največji , zdaj že bivši, izzivalec Mitt Romney je mormon in tudi to dejstvo je med republikanci izzvalo kar nekaj posmeha, tudi v stilu »koliko prvih dam bomo potemtakem imeli«, čeprav so mormoni poligamijo odpravili že pred skoraj stoletjem. In potem je tu še pridigar Mike Huckabee ob katerega verski gorečnosti bi zardela tudi marsikatera slovenska tercialka iz Cankarjevih del.

Na drugi strani, pri demokratih, pa se odločajo med temnopoltim kandidatom in žensko, kar se je še pred štirimi leti zdelo popolnoma nemogoče in sta se polizana frizura ter reklamni nasmešek Johna Edwardsa zdela najbolj izvoljiva kombinacija za stranko, za katero se je zdelo, da nikakor ne najde odgovora na Busha mlajšega. No, Edwards je kmalu odnehal in tako se zdaj demokrati odločajo med revolucijo spola in revolucijo barve kože.

A potem, ko bodo skupaj porabili milijardo in več dolarjev, ko se bodo Američani in Američanke odločili med ostarelim samotnim jezdecem, žensko in temnopoltim kandidatom, bodo iz senc stopili predstavniki gospodarskih in drugih interesov, ki so v zmagovalca zmetali gore denarja in ki mu oziroma ji izstavili račun za sodelovanje, kar bo novega predsednika oziroma predsednico kaj kmalu utirilo v stare tire zaščite ameriških interesov povsod po svetu, slednjega pa ponovno pahnilo v jadikovanje, da bi morali ameriškega predsednika izbirati povsod po svetu.

In tako v nedogled, pa četudi bi Američani spremenili ustavo in bi za predsednika kandidiral Terminator Scwarzenegger

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Za evropske razmere sta obe glavni ameriški stranki – tako demokrati kot republikanci – na desni strani političnega spektra, slednji bolj , prvi pa pač malo manj.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *