Kdo bi Jankovića rad videl v volilni tekmi in kdo ne?

Spoštovani! Hajka, ki se je glede morebitnega vstopa župana Zorana Jankovića v predvolilno tekmo odvijala pretekli konec tedna je bila v bistvu medijski in politični tour de force, katerega edini namen je bil sporočiti Jankoviću, naj si nikar ne drzne mešati štren v državni politki. Sama izvedba je bila sicer boleče neoriginalna: podobno, kot leta 2006, tik pred lokalnimi volitvami, ki jih je Janković potem več kot odločno dobil, so se po medijih začele svaljkati zgodbe o čudnih načinih plačila poroke enega od njegovih sinov, za nameček pa je tik pred zdajci v javnost ‘zašla’ še revizija poslovanja Mercatorja, kjer naj bi nepravilnosti kar mrgolelo. Ne iz enega, ne iz drugega potem seveda ni bilo nič, saj je bila sama vsebina drugotnega pomena, šlo je predvsem zato, da se v – takrat še kandidata – Jankovića zmeče čim več blata, pač po sistemu ‘nekaj se bo že prijelo’.

En mandat in eno leto kasneje se zgodba ponavlja, le številke, ki se vrtijo, so višje. Zgodba o domevno nečednih poslih Jureta Jankovića seveda ni zgodba o tem – konec koncev je poslovanje županovega sina že nekaj časa pod drobnogledom raznih komisij in pooblaščenih organov – pač pa zgodba o tem, da možnost Jankovićeve candidature nekatere ljudi dela precej živčne. Vprašanje je, koga?

Na prvi pogled je odgovor očiten. Slovensko desnico je dolga leta strašila že sama senca Zorana Jankovića in župan, ki postane premier je bil njihova najhujša nočna mora. A vmes se je zgodil politični potop levice, ki z županom Jankovićem ni tako sinhrona, kot se zdi z desnega pola slovenske poltike. Predvsem v odnosu med Jankovićem in Pahorjevimi socialnimi demokrati škripa že kar nekaj časa, zato ni izključeno, da je zadnja doza aferaškega blata priletela z leve in ne desne. Konec koncev, klasične stranke politične levice so v Ljubljani izgubile kar precej moči, odkar sta vodenje prestolnice prevzela Janković in njegova lista

Še več. Janković, ki bi v tem trenutku kandidiral pa premiera bi bil takorekoč nebeška mana za politično desnico. Na čelu z SDS in Janezom Janšo ima ta praktično neulovljivo prednost, Janković pa bi moral – poleg tega, da bi moral nadoknaditi zamujeno tako pri pripravah kot v anketnih merjenjih – združiti še levico, ki je takorekoč skregana na mrtve. Skratka, če bi se Janković spustil v to volilno tekmo, obstaja velika verjetnost, da bi jo izgubil, kar bi njegov položaj na lokalni ravni precej oslabilo.

Menda si pri župani te dni razni vplivneži kar podajajo kljuke, ko ga prepričujejo, naj se za božjo voljo vendarle spusti v volilno tekmo, ker bo ob Janševi zmagi takorekoč konec sveta. A dilema je lažna. Janez Janša in njegova SDS sta od volilne nedelje leta 2008 dalje rušila Pahorjevo vlado, njenemu predsedniku pa odrekala legitimnost. Resnici na ljubo jim vlada v odhodu ni ravno oteževala dela, pa vendarle.

Tisti, ki so na vsakem koraku minirali vlado, njene poskuse reform in kvalitatvnih premikov v družbi, trdijo, da lahko to državo vodijo bolje. Kot kaže, bodo ponovno dobili priložnost, da to dokažejo. A kakor Pahor ob nastopu krize ni dobil veliko odpustkov, jih tudi (verjetni) bodoči premier Janša ne bo. Kakršnekoli kalimerovske scene, ki smo jih bili vajeni med njegovim prvim mandatom, so tako že vnaprej popolnoma neupravčene.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta. Tedenski komentar je spesnil Člivek Lubenica

One thought on “Kdo bi Jankovića rad videl v volilni tekmi in kdo ne?

  1. Jankovič velja v levičarskih krogih za menedžerja, pravzaprav za nadmenedžerja. Sam je večkrat izjavil, da ni politik.
    Pa analizirajmo to, za kar se ima in za kar ga ima njgegova ljubljena levica. Vprašajmo se torej, kakšen menedžer pa v resnici je?
    Je lastnik Elekte. Ko je bil samo menedžer, je z Elekto naredil katastrofalno polomijo v Rusiji.
    Ko se je vrnil v Slovenijo, so ga prijatelji rešili s tem, da so ga postavili za generalnega v Markatorju. Po domače bi se reklo, da so ga privezali na državne jasli. Merkator je bil tedaj v popolni državni lasti in v bistvu monopolno podjetje.
    Trgovci so že od nekdaj povezani v kartel, ki se sicer nadzoruje, ne izkljuje pa si oči, ali še kaj drugega.
    Kljub neznosni konkurenci, kakor je naš menedžer oznanjal slovenski trg, je svoji Elekti zagotovil dohodke, ki so poravnali rusko izgubo in prinesli dobičke vredne slovenske gazele. Čudno, ko je sedel na dveh stolih je krenilo, najprej Elekti, malo pa tudi Merkatorju, ki je imel odprta vrata na stežaj v NLB. Ta odprta vrata so omogočala investicije in investicije tako, da Elekta ni folgala delati in slediti ostremu tempu. Menedžer si je polnil žepe, da je bilo veselje in na obzorju se je že svital prevzemček. Krediti za to so bili že skoraj pridobljeni, ko se je pojavil kurbin sin Janaz, ki je vse zajebal( po blakansko). Veliki menedžer se je ob solzah svojih deklet moral umakniti na drugo menedžersko pozicijo. Manj donosno, a dovolj zanimivo in dovolj javno, da ga ljubljena publika ni izgubila izpred oči.
    Postal je župan in kot menedžerju mu je uspelo stolno mesto zapufati do grla. Res ti pufi niso bili vrženi v nemar. Za njimi ostajajo sledi, ki so sicer lepe in simpatične s fasadne strani. Kaj pa pomeni njihovo ozadje, pa volilci in občudovalci ne vedo. Fasade mečejo na ozadja globoke sence, tako da je vse skupaj nepregeldno.
    Če se mož ne bo kmalu prelevil v politika in s pomočjo vse leve kamarile zlezel prav na vrh, bo za njegov menedžerski imidž lahko zelo hudo.
    Lahko bo končal, kot mnogi slovenski podjetniki leta v stečaju. Lahko pa mu bo še bolj trda predla, saj bo svoje dosežke vsaj za nekaj let gledal skozi rešetke.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *