Konec sveta

Spoštovani!

Nekaj mora biti hudo narobe, če centralne banke najbolj razvitih držav na trg vržejo tisoč petsto milijard dolarjev in še znižajo obrestno mero, zgodi se pa nič. To, kar je hudo narobe, je seveda ugotovitev, da so tisti, ki smo jim zaupali, da bodo z našim denarjem ravnali gospodarno, tako hudo zavozili, da se samo še držijo za glavo.

In preden kdo poskoči, češ da ne gre vseh metati v isti koš: ko je šlo finančnim trgom kot po maslu, so bili vsi, ki so živeli od provizij in obresti – od zadnjega posrednika za investicijske sklade do prvega predsednika najbolj vplivne investicijske banke čez lužo – polni visokoletečih besed o tem, kako je zdaj drugače, ker je globalizacija naredila svoje in se lahko denar ter naše in vaše investicije selijo iz enega konjukturnega trga k drugemu, pri tem pa ohranjali donose.

Globalizacija je bila super, enkratna, dokaz, da je kapitalizem prevladal, zavladal in obvladal. In tisti, ki so obvladali kapitalizem, so lebdeli nekje med statusom gurujev dvanajste stopnje in nižjih božanstev. Razlagali so nam, kako je dobro, da smo na pravi strani globalizacije, da je treba na ta-in-ta vlak skočit zdaj, kako bo potem prepozno in oh in sploh.

Zaupanje. Ob vseh strah zbujajočih besedah, ki so jih bruhali raznorazni strokovnjaki za ta ali oni segment finančnih trgov, se je na koncu izkazalo, da te trge poganja zaupanje. Zaupanje, da tisti, ki upravlja z vašim denarjem, ve kaj dela. Da so bili »izvedeni finančni instrumenti« naložba stoletja. Da so banke posojale denar samo kreditno sposobnim. No, izkazalo se je, da so denar dobivali tudi kreditno nesposobni, da so »izvedeni finančni instrumenti« samo drugo ime za slabe hipoteke in da tudi borzne posrednike in upravljavce premoženja žene gredni nagon, pa so vas točno pred tem opozarjali.

Potem, ko je v zadnjih desetih, dvajsetih letih kapital kot roj kobilic skakal od enega trga k drugemu, se pasel na polju nerazvitih in mrmral melodijo o liberalizaciji trga, mu je zmanjkalo pašnikov in je potrkal še na domača vrata. Razvite države so v slabem letu dni spoznale tudi tisti drugi konec globalizacijske palice, ki bi – če je na tem svetu res kaj pravice -moral po ustih najbolj udariti tiste, ki so nam še pred kratkim predavali o tem, kako Slovenija zaostaja za razvitim svetom in da bi morala bolj odpreti svoje finančne trge.

Vse skupaj spominja na socialistični vic, ko se v domačo vas z močnim Mercedesom pripelje uspešen podjetnik, in v ovinku zapelje v čredo ovac, kjer izvede pravi masaker. Šokiran stopi ven in začne vpiti na kmeta, ali je mentalno zaostal, da ima ovce takole na cesti. Kmet pa mu mirno odgovori, da še dobro, da je zaostal, sicer bi podjetnik povozil tudi njega. Tako pa so žrtve samo med ovcami.

Zdaj, ko kapitalizem zahteva davek tudi v svoji domovini, pa dovčerajšnji branitelji svobodnega veselo nacionalizirajo banke, s posebnimi pooblastili v eni in Kardeljevimi zbranimi deli v drugi roki. In četudi so se nekateri trgi danes obarvali zeleno, to še ne pomeni, da je hudega konec, pač pa je samo dokaz, da je prisotnost države oziroma držav na finančnem sektorju še kako potrebna. Upati je samo, da ni prepozno in da se da še kaj rešiti.

V nasprotnem primeru smo priče začetku konca sveta.

Tedensko komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published.