Neke vrste konec sveta

Spoštovani! Danes se na Brdu pri Kranju srečujejo socialni partnerji, ki naj bi – takšne so vsaj želje predsednika vlade Janše – do začetka poletja sprejeli nov socialni sporazum. Ali jim bo to uspelo ali ne, je seveda ta hip vprašanje za najmanj 500 milijonov evrov. Toliko po Janševih nedavnih besedah namreč “striže” v državnem proračunu za letošnje leto, ki bo v kratkem predmet rebalansa.

Tisto, kar je zanimivo, so nenavadno spravljive izjave prvega med sindikalisti Dušana Semoliča, ki je ob napovedanih več stomilijonskih rezih previdno namigoval, da bi bilo dobro, če ne bi bili delavci edini, ki bi nosili breme reševanja krize. Razlika med Semoličem danes in Semoličem pred slabim letom bi bila težko večja. Že takrat, poleti 2011, je Slovenija vozila na finančne hlape, kot se reče, a je Semolič zaradi zakona o malem delu in pokojninske reforme tako rekoč pozival na barikade in napovedoval konec sveta.

No, reforme so padle, konec sveta pa se kjub vsemu bliža. No, v bistvu se bliža prav zaradi tega. Danes goriva ni več, država pa se premika naprej le še zaradi inercije. Reforme so še vedno potrebne, razlika med “prej” in “potem” je le v tem, da se bodo uvajale hitreje in posledično bolj brutalno. Ker se bodo morale.

Janša namreč ni kar tako na pamet postavil roka za dosego dogovora. Konec junija se namreč izteče interventni zakon, za katerega so se dogovorile parlamentarne stranke na čelu s Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića in sindikati javnega sektorja, ki je vsaj kratkoročno in zelo za silo uredil javne finance. Zato je bilo dobrodošlo slišati premiera, ko je ob začetku današnje seje Ekonomsko socialnega sveta ugotovil, da kriza ni minila sama od sebe in da je stvar bolj resna, kot se je nekaterim zdelo ob njenem začetku. Pri tem je malenkost nerodno le to, da je leta 2008 takratni premier Janša razlagal, da bo kriza zgolj manjša motnja v sistemu in da bo dovolj aspirin.

Ampak, zdaj je, kar je. Bolje pozno kot nikoli. Hec je samo v tem, da v Evropi – tudi na primeru Grčije – počasi spoznavajo, da samo varčevanje ne pomaga, temveč je lahko celo kontraproduktivno. Zato bodo prihodnji tedni tako zelo ključni, saj bodo pokazali, ali bo Janševa vlada našla manevrski prostor, ki bo še omogočal rast, ali pa bo poskusila biti vzorna učenka v nemškem razredu, ki postaja vedno bolj nemiren.

Je pa res, da je minister za finance Šušteršič danes povedal, da bomo predkrizno raven dosegli šele čez deset let. Kar je verjetno dokaj realna ocena. Pravzaprav je to neke vrste konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

foto: vlada.si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *