Neskončna lahkost poenostavljanja

Aktualno-politični vodnik po prodajalni bučk

Spoštovani! Zoran Janković od danes ni več poslanec. Parlament je tudi formalno ugotovil, da je bil predsednik Pozitivne Slovenije ponovno izvoljen za ljubljanskega župana in da mu je s tem prenehal mandat poslanca. Ker Janković ni odstopil ampak je šlo za prenehanje po zakonu, bo Jankovića – ne glede na to, da je od volitev minilo manj kot šest mesecev – nadomestila naslednja najbolje uvrščena kandidatka njegove stranke v isti volilni enoti, Alenka Bikar.

Do sem vse lepo in prav. Pač, pravna tehnikalija, ki je nastala zato, ker je parlament v prejšnji sestavi vendarle uzakonil nezdružljivost poslanske in županske funkcije. Tisto, kar je bilo pri celi zgodbi rahlo moteče, so bile špekulacije v nekaterih medijih, češ ali ne bi moral Janković kljub vsemu odstopiti.

Serija člankov na to temo je bila – če smo prijazni – plod preveč kreativnega interpretiranja zakonov in dejstva, da originalno določbe o prenehanju poslanske funkcije res niso bile namenjene tovrstnemu prehajanju s funkcije na funkcijo. A zakon je živa stvar in njegove spremembe imajo lahko nepredvidene posledice. Kar pa očitno niti v Sloveniji ni ovira, da se po medijih ne bi rolale nepreverjene (ali pa zlonamerne) bučke.

Vse skupaj močno spominja na trditve, ki so se ob začetku krize evro-območja začele svaljkati po evropskih medijih in so v nič dajale Grke, ki da so narod utajevalcev davkov in življenja na bogati nogi. Britanski BBC je tako pred dnevi šel po sledi trditev, da kar 50.000 Grkov vozi luksuzni Porsche Cayenne. No, podatki kažejo, da je bilo v devetih letih v Grčiji prodanih le okoli 1500 teh lukzunih vozil.

To seveda ne pomeni, da so Grki le nedolžne ovčice ki jih strižejo levo in desno. Dobro, strižejo jih že, a nedolžnih v teh zgodbi ni. Problem je v tem, ker se medijski, politični in korporativni diskurz giblje v smeri tega, da so zgolj Grki sami krivi za nastalo situacijo, zatorej naj se rešuje na njihovih hrbtih.

Tako nekako kot slovenski javni sektor, ki ga predstavljajo kot neke vrste zajedalca na tkivu gospodarstva, pri tem pa prikladno pozabijo omeniti, da bi se privatnemu sektorju brez javnega kaj slabo godilo.

Tovrstne poenostavitve so sicer zelo ušesom in medijem prijazne, a dolgoročno škodljive, saj le prispevajo h klimi medsebojnega sovraštva, nezaupanja in radikalizaciji javne razprave, prav nič pa ne prispevajo k odkrivanju resničnih težav in iskanju morebitnih rešitev. Največja težava je pa v tem, da jim – tako se zdi – verjamejo tudi njihovih avtorji.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

One thought on “Neskončna lahkost poenostavljanja

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *