Nevarna igra Pahorja in Erjavca

Spoštovani!

Čeprav si prav vsi prizadevajo karseda zmanjševati pomen kratkega stika med Karlom Erjavcem in Borutom Pahorjem prejšnji teden in čeprav bo že čez nekaj ur, ko bo konec DeSUSove klavzure, že več jasnega je položaj za Pahorja in usodo njegove bodoče koalicije dosti bolj usoden, kot se zdi. Dejstvo namreč je, da je Erjavec začel napenjati elastiko, ki kaj lahko poči. In če se bo to res zgodilo, jih bosta po zobeh dobila tako Erjavec kot Pahor. Vprašanje je, ali si lahko kdo od njiju to privošči.

Od današnjega DeSUSovega sejanja si trezne glave obetajo manjše discipliniranje predsednika stranke, ki – za mnoge nerazumno – vztraja pri položaju obrambnega ministra. A če je res, kar mu je rekel Borut Pahor, češ da položaja obrambnega ministra Erjavec enostavno ne more imeti, potem je to eden od bolj resničnih stavkov, ki smo jih zadnje čase slišali v slovenski politiki.

Potem ko so Erjavca z afero Patria več let vrteli na počasnem ognju, bi bil njegov obstanek na tem položaju briljantna politična zmaga in zelo verjetno že kar usodna napaka Boruta Pahorja. Če odmislimo dejstvo, da bi si Milan Cvikl zaradi tega od jeze verjetno odgriznil roko, bi obrambni minister Erjavec pomenil tako hud kompromis, da bi Pahorjev politični kapital, kolikor si ga je nabral z volilno zmago in obljubami o strokovnosti pred politično pripadnostjo, v trenutku izpuhtel.

Po drugi strani pa je Erjavcu verjetno jasno, da mu bo v koaliciji s Pahorjem dosti težje kot mu je bilo v koaliciji z Janšo. Pred tedni smo že zapisali, da DeSUSu grozi utopitev v množici socialno naravnanih strank. A zdaj se izkazujejo še drugi vidiki njegove dileme. Gledamo namreč neke vrste burleskno ponovitev filma izpred štirih let, ko se je upokojenska stranka znašla pred podobno dilemo, le da je takrat za vsako ceno v koalicijo rinil Anton Rous, pa se mu je zgodilo članstvo, na vrh pa je takrat splaval Karl Erjavec.

Anton Rous je takrat podcenil svoje članstvo, Erjavec pa je verjetno rahlo precenil svoj pogajalski položaj. Dejstvo namreč je, da za obstanek v vrhunski politiki on osebno potrebuje ministrski položaj, saj mu volivci poslanskega niso naklonili. Če DeSUS slučajno obstane v opoziciji bi Erjavec tako delil žalostno usodo Bojana Šrota, predsednika stranke, ki ni bil izvoljen v parlament. Taki predsedniki navadno ne trajajo dolgo.

No, vztrajanje na izhodiščnih stališčih je seveda nevarno tudi za Pahorja. Če bi Erjavec namreč presodil, da se bo potopil s plapolajočimi zastavami, bo to v sila neroden položaj postavilo šefa SD, saj manjšinska vlada ni ravno nekaj, kar bi si človek želel. Še posebej, če jo bo ta človek vodil. Poleg tega bi moral predsednik Türk kar precej premisliti, preden bi dal Pahorju mandat za sestavo takšne vlade. V takem primeru se kaj lahko zgodi, da se iz ozadja prebije Janez Janša, ki ga – to lahko stavimo – pri sestavi vlade ne bi omejevali zadržki iz naslova strokovnosti. Pa tudi koaliranje nacionalisti je nekaj, kar bi prej pripisali Janši kot Pahorju.

Skratka – igra, ki sta se je lotila Pahor in Erjavec na prvi pogled zgleda sila nedolžna, a ima lahko za oba silne posledice.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.