O pogajalskih simultankah

Spoštovani! Odločitev Državljanske liste Gregorja Viranta, da ne podpre mandatarske kandidature Zorana Jankovića, bi bila lahko čisto navaden politični dogodek, ki je sicer pomemben, a ne nujno kritičen. Konec koncev, gre za stranko, ki ima v parlamentu relativno skromnih osem sedežev in temu primerno majhen vpliv. Tako nam vsaj zadnje dni razlaga Gregor Virant, ki pri vprašanju odgovornosti s prstom kaže na druge, predvsem na obe veliki stranki, PS in SDS.

Prav s tema dvema strankama (če odštejemo male in manjše statiste) je Virant igral pogajalsko simultanko o koalicijskih pogodbah in z obema dosegel tak ali drugačen dogovor. Z Jankovićem je šlo po poročanju medijev celo tako daleč, da je zagotovil ministrski mesti za Janeza Šušteršiča in Janija Sorška. No, o marsikdo se je o resnosti Virantovih zavez vprašal še isti večer, saj je bil dogovor s PS (ki ga je Šušteršič včeraj potem zanikal) še topel, ko se je Virant že pogajal z Janšo, Žerjavom in Ljudmilo Novak. Pogajanja na dve strani namreč niso nič bolj resna od pogajanj na tri strani, kar je šport, ki se ga je Virant šel še pred dvema tednoma, ko se je poigraval z idejo o vladi narodne enotnosti.

Vprašanje, ki se postavlja, je seveda, kakšno igro igra Virant. Pojasnila, ki jih je včeraj nudil Janez Šušteršič so – milo rečeno – smešna. Očitati Jankoviću da bi pristal na vse, potem ko so mu najprej očitali, da se ne pogaja ampak postavlja ultimate je naravnost neresno. Prav tako je hecno, kako Virant na eni strani sedi na dveh stolih in izigrava zdaj Janšo, zdaj Jankovića, po drugi strani pa se skriva za svojimi osmimi odstotki in trdi, da imajo odgovornost za oblikovanje vlade drugi.

No, včeraj se je odgovornost DLGV za stanje v stanje v slovenski politiki eksponencialno povečala. Ne glede na razloge, ki so Viranta in njegove pripeljali do tega, da so Jankoviću rekli “ne”, ima stranka, brez katere ni ne levo- ne desnosredinske koalicije zdaj močno omejen manevrski prostor. Če ostanemo v sferi realnega, je torej jasno, da bo Virant – če bo hotel so-vladati – moral k Janši. Slednji bo tako lahko Viranta dosti bolj stisnil v kot, še posebej ker – spet, če je verjeti medijskim poročilom – koalicijski sporazum niti na desni še ni bil ratificiran.

Obstaja seveda še druga možnost: da je Virant popolnoma izgubil stik z realnostjo in da še vedno igra na neke vrste vlado narodne enotnosti, ki bi združila tako Janševo SDS. Trikrat lahko ugibate, iz katere stranke bi po tem scenariju prišel mandatar.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je – tokrat izjemoma v torek – spisal Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *