Otroški vrtec

Spoštovani! Brez nič ni nič, pravijo. Zato od petkovega sestanka med vladno in občinsko pogajalsko ekipo res ni bilo mogoče pričakovati čudežev, saj je šlo za prvi sestanek obeh strani. In še do tega je prišlo tik pred iztekom podaljšanega roka, ki ga je za sklenitev dogovora postavil premier Borut Pahor. Izkazalo se je, da je bil sestanek namenjen predvsem predstavitvi vladnih pogajalskih izhodišč.

Skratka, šlo je za še en pogojno uspešen sestanek, na katerem mestna stran niti približno ni slišala tistega, kar je želela, a hkrati so se stvari premaknile ravno dovolj, da bi državo težko obdolžili popolne ignorance. Skratka, vse skupaj močno smrdi po taktiki zavlačevanja. To, da država vodstvo mestne občine pošilja od Poncija do Pilata je sicer morda del pogajalske taktike, a potrpljenje na drugi strani Ljubljanice ima gotovo svoje meje.

Nekoč smo že zapisali, da bi se znal Zoran Janković – podobno kot Janezu Janši – tudi Borutu Pahorju prikazovati kot politična nočna mora. In prav ta konec tedna se je Janković spet pojavil na državnem odru, ko je miril strasti znotraj koalicije.

Ko je NLB Infond Holdingu reprogramirala kreditno linijo, je vodstvu Zaresa ponovno počil film in so – že tako nezadovoljni zaradi Draška Veselinoviča na čelu banke – zahtevali njegovo glavo, sicer bodo močno razmislili o izstopu iz Četvorčka. Pri Pahorjevih pa – to slišavši – v jok in na drevo. Lonček je še pristavil DeSUS, ki se je spet spomnil »njihovih« upokojencev, medtem ko v LDS med vrsticami branijo »svojega« šefa NLB, hkrati pa si prizadevajo, da ta povezava ne bi bila preveč očitna.

Koalicija je tako ta konec tedna postala podobna otroškemu vrtcu, in v to zmedo je – ob pomoči medijev – stopil Zoran Janković, ki je miril strasti in govoril v smislu »pa dejte se že enkrat zmen’t«.In čeprav tega nihče ni omenil niti z besedo, je bila simbolika več kot očitna . Župan, ki ga premier po malem nateguje okoli denarja, je bil videti bolj zrel od fantov in punce, ki to državo dejansko vodijo.

A po drugi strani pa se ravno na Jankovićevem domačem terenu dogajajo podobne »otroške« zgodbe. Ena takih je, denimo Titova cesta. Stvar je bila seveda obupno predvidljiva. Potem, ko je po odkopu Hude Jame centrala SDS skočila v lustracijskem krču in zahtevala izbris tistih ulic, ki so ostale poimenovane po Titu, se je – prosto po tretjem Newtnowem zakonu – zgodilo, da je mestna oblast, zdi se da zanalašč, predlagala poimenovanje nove aleje mimo stadiona v Stožicah, po tovarišu Titu.

Roko na pljuča, gre za trmarjenje, ki bi bilo brez SDSove provokacije popolnoma brez osnove, tako pa ima vsaj nek notranji smisel. In čeravno bi bilo verjetno bolj modro pustiti stvari takšne, kot so, se je v debato še bolj brez potrebe vključil še otroški vrtec, ki si reče Mlada Slovenija in začel z najbolj provincialno in na trenutke celo kolaboracionistično retoriko prilivati olja na že tako velik ogenj in tako le še povečal možnost, da bo mestni svet danes potrdil osnutek preimenovanja, dokončno pa naj bi Titova cesta to postala na – ne boste verjeli – dan mladosti, 25. maja letos.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published.