Pirova zmaga?

Aktualno-politični vodnik po prodajalni bučk

Spoštovani! Včerajšnja zmaga Boruta Pahorja v drugem krogu predsedniških volitev ni preveliko presenečenje. Čeprav so javnomnenjske raziskave v prvem krogu grdo zgrešile, tokrat ni bilo tako hudo. Predvsem pa so se ponovno kot zelo natančne izkazale tako imenovane vzporedne volitve. A poleg dvotretjinske podpore, ki so jo bodočemu predsedniku Pahorju namenili volivci, v oči bode dejstvo, da je skoraj šestdeset odstotkov volilnih upravičencev ostalo doma.

Nizka udeležba seveda nikakor ne zmanjšuje legitimnosti Pahorjeve volilne zmage. A hkrati je to opozorilo, verjetno eno zadnjih, ki jih je dobila slovenska politika. Dejstvo namreč je, da je za Pahorja glasovalo slabega pol milijona oziroma okoli 28 odstotkov glasov vseh volilnih upravičencev. Še slabih štirinajst jih je glasovalo za Türka, vsi ostali pa so ostali doma, če ne štejemo dveh odstotkov neveljavnih glasovnic. In če je še verjeti prvim analizam, ki kažejo, da so Pahorja večinsko izvolili glasovi desnice, potem je jasno, da v slovenskem volilnem telesu prihaja do tektonskih premikov.

V luči protestnega vala, ki je zajel Slovenijo in zaenkrat ne pojenja ni povsem napačno sklepati, da je etablirana politika večinoma de-legitimirana in je večina prebivalcev več ne prepoznava kot zastopnice njihovih interesov. Še enkrat, to ne pomeni, da so včerajšnje volitve kakorkoli problematične z vidika veljavnosti, vsekakor pa pomeni, da prvič v zgodovini Slovenije več kot polovici volivcev ne prepozna niti v volilnem procesu samem, kaj šele v katerem od kandidatov.

Boruta Pahorja čaka torej izjemno veliko dela pri dokazovanju, da sinočnja zmaga ni bila pirova. Ne samo, da je tam zunaj 1,2 milijona moških in žensk, ki niso glasovali zanj, tudi njegov odnos to premiera Janše bo zanimivo opazovati. Včeraj je predsednik vlade v Cankarjevem domu pred novinarje stopil po poražencu in zmagovalcu in na ta način simbolno pokazal, kdo ima ta hip zadnjo besedo v državi. Ker je omenil še prevetritev številnih družbenih podsistemov vključno s sodstvom, bo novi predsednik republike pred veliko preizkušnjo, ko se bo moral odločiti kako si predstavlja “blaginjo vseh”, za katero si bo moral skladno z ustavo prizadevati.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.