Radio KAOS

Tweet        oceni:

Spoštovani! Bilo bi prelepo, če bi bil zdaj že razvpiti zapis na spletni strani SDS o “novih državljanih v trenirkah”, ki da so odločili volitve, zgolj izraz impotentnega besa nad porazom v volilni bitki, ki se je zdela že odločena. A žal ne gre le za ventiliranje jeze. Gre za premišljen tekst, ki pod izlivi že tako zavržnega sovražnega govora skriva dosti bolj nevarno tendenco: problematiziranje izida volitev.

Metoda je znana: najprej se – na videz od nikoder – na široko zlije litre in litre gnojnice, potem pa se krogi blizu avtorja teksta postavijo na stališče “saj ni lepo napisano, ampak nekaj resnice pa vendarle je v tem“, sledi pa relativizacija v smilu “saj ta-in-ta je rekel pa to-in-to“. V našem primeru seveda ni trajalo niti par ur, da je v imenu stranke SDS na omrežju Twitter nekdo potegnil vpozrednico s Hudo jamo in izjavo predsednika Türka o politiki SDS, ki da ji je treba reči ne. Skratka: če lahko oni, lahko tudi mi. A v trenutku, ko se človek spusti v debato glede utemeljenost izjav, je bil namen teksta dosežen. Naenkrat se več ne razpravlja o sovražnem govoru, temveč o utemeljenosti primerjav, sovražni govor pa, kot da ga ni.

Stranka SDS se tekstu ni odpovedala, pač pa se je skrila za tisto mantro, da “mnenje avtorja ne predstavlja mnenja stranke oziroma uredništva spletne strani”. Verjetno je odveč pripomniti, da strankarska spletna stran ni zgolj spletna edicija nekega časnika. Pa tudi če bi bila. Vsak pol-sposoben urednik vsakega medija, ki je vreden tega imena, bi takšen tekst vsaj z gnusom zavrnil in avtorja povabil na pogovor in mu razložil par stvari.

Objava takšnega teksta je torej premišljena politična poteza, ki ima svojo notranjo logiko. V nadaljevanju lahko pričakujete bolj ali manj odkrito spodbijanje legitimnosti nove oblasti v državi, pač po sistemu “saj je v medijih pisalo, da…“. Ne gre torej le za spodbujanje sovražnega govora, pač pa uporabo sovražnega govora za doseganje političnih ciljev. To pa je še huje kot zgolj delitev državljanov na tiste, ki nosijo trenirke in one druge, bolj prave.

Kaj torej storiti? Ignoriranje ne pomaga. Danes so trenirke, jutri bodo rute na glavi, pojutrišnjem rumen trak okoli roke. Govorjenje o tej temi pa avtorju (ali avtorjem) daje nepotrebno legitimnost. Odgovor je – med drugim – ponudil Umberto Eco in ga v romanu Ime rože v usta položil bratu Williamu Baskervillskemu. Odgovor je – humor. Tistim, ki sejejo strah, se je potrebno smejati. Na ves glas. Potrebno je pokazati na njihove abotnosti, jim nastaviti ogledalo, da bodo vsi videli, da se jih ni potrebno bati. Potrebno je pokazati, da so nestrpneži in nacionalisti smešni v svojem besu.

Hkrati pa je potrebno sovražni govor vseh vrst prijaviti ustreznim organom in zahtevati takojšnje ukrepanje. Ne glede na to, ali so bile mišljene resno, ali pa so bile zgolj uporabljene kot orodje v preusmerjanju besa nad porazom, so delitve državljanov na “nove” in “stare”, izpostavljanje manjšin in njihova uporaba kot dežurnih krivcev, nesprejemljive v katerkoli demokratični družbi. In zdi se, da v tej državi še ni vse izgubljeno.

Zapis je povzročil veliko hude krvi. Tudi v SDS so se nekateri vidni člani od njega distancirali. Sicer gre za minimum, ki bi moral biti sam po sebi umeven in so pohvale morda pretirane, vsekakor pa lahko na vsakršno distanciranje od zapisanega gledamo z odobravanjem. Še najbolj navdušuje spontan odziv na spletu, kjer so se humorni odzivi mešali z tistimi, bolj zgroženimi in celo z bolj – hm – podjetniškimi (nekatera podjetja imajo danes, denimo, poseben popust na trenirke). Prav tako je za danes napovedano druženje na Prešenovem trgu v trenirkah dovolj dober prvi odziv na degutanten spis.

Vprašanje je, kam naprej. Ali bo vse skupaj ostalo pri “klik demokraciji” ali pa bomo zaradi dogodkov preteklega konca tedna vendarle malenkost boljša družba? Povedano drugače: ali bo od danes stopnja spremeljivosti polivanja z gnojnico večja ali manjša? Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Datum objave: ponedeljek, 12. december 2011 ob 12:26 pod oznakami Komentar.
Komentirajte prispevek ali ustvarite povezavo z vaše spletne strani. (RSS za komentarje)