Pravilo močnejšega

Aktualno-politični vodnik po prodajalni bučk. Danes malo manj političen.

Spoštovani! Na prvi šolski dan tradicionalno, poleg rumenih rutic, ki jih ponovno nosijo »prvi črvi« slišimo tudi pozive k varni vožnji, še posebej v okolici šol in vrtcev. Akcije, kot je Varna pot v šolo so čudovita stvar in tudi občasna (pa čeprav še vedno preredka) povečanja prisotnosti policistov in redarjev na nevarnih odsekih so več kot dobrodošla.

A tisto, kar bi si človek res želel je to, da bi bile te akcije nepotrebne. Bolj pogosto kot kadarkoli doslej, smo letos poleti v Ljubljani lahko opazili avtomobile s tujimi registrskimi tablicami. Dobro, kdo od njih se je tudi izgubil in delal gnečo tam, kjer ne bi bilo treba (denimo, na križišču Slovenske in Šubičeve na uvozu v parkirno hišo), a tisto, po čemer ste jih lahko že od daleč prepoznali je to, da so brez zadrege pešcem na prehodu za pešc e – ustavljali.

Dobro, treba je priznati, da v teh koncih vozniška kultura ni čisto več na psu. Vožnja v koloni in varnostna razdalja je marsikomu še vedno španska vas, a načeloma se vam vsaj na prehodu za peščce ni treba več bati za življenje tudi kadar imate zeleno luč. A za tiste, ki so šli danes v šole in vrtce, to ni dovolj. Vsem nam bi bilo bolje, če bi se vozniki zavedali, da je edino pravilo močnejšega v prometu tisto, kjer močnejši pazi na šibkejše. In da tega ne počne samo, kadar se vozi mimo šol, vrtcev in policajev, pač pa tudi, kadar prevaža mularijo ali pa je v avtu sam. Ali pa sama.

Je pač tako, da deca vzorce obnašanja prevzemajo od starejših in če boste hupali, besno gestikulirali, vozili v rumeno in prehitevali v škarje, ste lahko prepričani, da bo to delal tudi vaš naraščaj. Že tako ali tako bodo iskali meje možnega. Najprej na kolesu.

In ko smo že pri biciklistih: ti so se v zadnjem času razmahnili kot gobe po dežju. Že pred Bicikljem je bilo kolesarjev v Ljubljani precej, zdaj pa jih je res kot listja in trave. Celo tako veliko jih je, da so včasih za pešce skoraj tako nevarni, kot avtomobilisti. Kolesa so vedno boljša in hitrejša, vedno več jih je, kolesarske steze pa ostajajo enako široke (ali pa ozke). Pa še manjka jih. Zato tudi njih velja opomin, da besno zvonjenje ni dovolj in da ne bo nikomur krona z glave padla, če bo v bližini avtobusnih postaj, kjer je veliko ljudi ali pa v bližini drugih, počasnejših kolesarjev, enostavno – zmanjšal hitrost. Ali pa celo stopil s kolesa.

Nenazadnje pa morajo imeti svojo kulturo v prometu tudi pešci. Ali pa vsaj glavo. Že res, da prvčki in vrtičkarji radi naenkrat stečejo čez cesto, in da moramo paziti na njih. A prav danes so okolice gimnazij polne mularije, ki načeloma ve, kaj so prehod pa pešce, pločnik, rdeča luč in podobno. Pa se še vedno obnašajo kot trop telet na paši.

Skratka: če bomo v prometu pazili eden na drugega, dali nogo s plina ali pedala in gledali okoli sebe, bodo poti v vrtec, šolo ali na pivo varne vsak, ne samo prvi šolski dan.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta…

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *