Referendum proti zvonikom

Spoštovani!

Čez nekaj dni bo jasno, kako se je župan Zoran Janković odločil glede referendumske pobude svetnika Liste za čisto pitno vodo Mihaela Jarca. Spomnimo, Jarc je pretekli torek vložil približno dvesto podpisov, na podlagi katerih bi moral župan Janković razpisati rok za zbiranje podpisov za razpis referenduma.

Postopek je načeloma jasen. Župan Janković ima osem dni, da bodisi najde dlako v jajcu in od Jarca zahteva dopolnitev, bodisi podpisov, bodisi referendumskega vprašanja. Če te dlake ni, ali pa bo odstranjena, potem županu ne bo preostalo nič drugega, kot da dejansko razpiše rok za zbiranje podpisov.

Jarčevo geslo »Slovenija brez minaretov« skriva dosti več kot samo nasprotovanje konkretnemu prostorskemu odloku. Je pravzaprav zelo očiten način za repesaž hajke proti gradnji džamije, ki jo je Jarc sprožil leta 2004 in ko je takratna županja Danica Simšič na ustavnem sodišču komajda dokazala pravni interes mestne občine, tako da je ustavno sodišče lahko preprečilo izvedbo referenduma o tem, na kakšen način lahko neka verska skupnost izvaja svoje običaje.

Pred skoraj petimi leti je Jarc zbral potrebnih 11.000 podpisov oziroma pet odstotkov volilnih upravičencev v MOL in – roko na pljuča – kaj lahko se zgodi, da mu bo uspelo tudi tokrat. Pa čeprav je vsaj na deklarativni ravni ostal popolnoma sam. Kot se je izkazalo, tudi njegov »skoraj-cimer« Miha Jazbinšek odloku nasprotuje iz razlogov, za katere župan Janković pravi, da to sploh niso. Še bolj pomembno pa je dejstvo, da referendumu nasprotuje rimokatoliška cerkev, čeprav se je Jarc v stilu šestnajstega stoletja razglasil za branitelja križa in zadnjo obrambno linijo pred Turki.

Pri čemer Jarc seveda pozablja (ali pa ne ve), da je največji Slovenec tistega časa, Primož Trubar, resda bežal pred Turki, a jih je hkrati tudi hotel spoznati in razumeti. Zato je tvegal glavo in se na neki točki pritihotapil v Ljubljano, menda zato, da bi se pogovoril z ujetim Turkom o njegovi veri. Medtem ko je Trubar, človek, ki je Slovencem dal ime in jezik, razmišljal multikulturno v času, ko o multikulturnosti nihče ni govoril, Jarc petsto let kasneje poziva na referendumske okope proti veri, ki je že zelo dolgo tudi vera Slovencev.

Skratka – Mihael Jarc, svetnik liste za čisto pitno vodo je svoj »raison d’etre« našel v krščansko-fundamenatlističnem nasprotovanju džamiji. In četudi se zdi, da gre za nasprotovanje nekemu konkretnemu odloku, njegovo geslo, pod katerim bo zbiral podpise za referendum, razkriva osnovno versko nestrpnost in prepričanje o tem, da so nekateri ljudje vredni manj kot drugi. Upati je, da bo – če bo res zbral potrebne podpise – njegova pobuda spet pristala na ustavnem sodišču, kjer bo deležna iste usode kot pred petimi leti. Če se to ne bo zgodilo in bo do refeneduma dejansko prišlo, se bo kaj kmalu našel norec, ki bo hotel referendum proti zvonikom. In nato še en, ki bo hotel referendum proti nekaterim prebivalcev belega mesta.

In potem bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *